Jedro

Pogoj za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi je podan le v primeru, če razlastitveni upravičenec na razlaščenem zemljišču ne opravi nobenih del, niti pripravljalnih. Tudi če so se začela izvajati pripravljalna dela le na delu razlaščenega zemljišča, ni podlage za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi po določbi 26. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1263/96-7 z dne 25.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 28.6.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote R. z dne 20.5.1995, s katero je bila zavrnjena njihova zahteva za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi Komiteja za družbeno planiranje, gospodarstvo in proračun Skupščine občine R. z dne 29.6.1983 ter popravnega sklepa z dne 16.8.1983. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je navedena razlastitvena odločba postala pravnomočna dne 8.11.1983, ko je vrhovno sodišče s sodbo, št. U 484/83-7 zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo Republiškega sekretariata za pravosodje in upravo z dne 19.8.1983, s katero je bila zavrnjena njihova pritožba zoper razlastitveno odločbo in istega dne s sodbo, št. U 576/83-6 zavrnilo tudi tožbo zoper odločbo istega republiškega upravnega organa z dne 16.9.1983, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper navedeni sklep o popravi pomote. Iz upravnim spisom priloženih katastrskih načrtov in listin geodetske uprave izhaja, da je na parcelah št. 501 in 538 k.o. R., ki so bile razlaščene v korist razlastitvenega upravičenca R.R., danes dvorišče, cesta, na zahodnem delu teh parcel - danes parcela št. 503/1 pa stoji poslovna stavba-montaža, kar je potrdila pooblaščenka razlastitvenega upravčenca odvetnica O.T. na ustni obravnavi pri upravnem organu prve stopnje in navedla, da to predstavlja proizvodno halo, menzo, pisarniške prostore, gostinski prostor v kleti ter arhiv. Tudi tožniki v tožbi navajajo, da je del razlaščenih parcel pozidan. Sodišče še navaja, da je razlastitveni upravičenec začel s pripravljanimi deli že med samim razlastitvenim postopkom, kar izhaja iz izjave pooblaščenke razlastitvenega upravičenca na ustni obravnavi, in tudi iz izjave enega od tožnikov in pooblaščenca sotožnikov M.C. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča niso podani pogoji za odpravo pravnomočne razlastitvene odločbe po 2. odstavku 26. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN, Uradni list SFRJ, št. 5/80, 30/87 in 20/89). V zvezi s tožbenim ugovorom, da z večinskim delom razlaščenega zemljišča razlastitveni upravičenec ni nikoli razpolagal, sodišče navaja, da soglaša s stališčem tožene stranke, da le za del razlaščene parcele določbe 2. odstavka 26. člena ZRPPN ni mogoče uveljaviti. K temu še dodaja, da je razlaščene parcele šteti kot dejansko in pravno celoto, in kolikor so se le na delu razlaščenega zemljišča začela izvajati pripravljalna dela, to že pomeni oviro za vrnitev parcele. Sodišče je zavrnilo tožbeni ugovor, kolikor se ta nanaša na odškodnino, ker ta ni predmet tega postopka.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Ne strinjajo se z dejanskim stanjem, ki ga navaja sodišče v izpodbijani sodbi. Napačna in v nasprotju s podatki spisa je ugotovitev, da so razlaščene parcele pozidane. Navajajo, da se je parcela št. 501 na zahtevo razlastitvenega upravičenca razdelila na parcelo 501 in 503/1. Poslovna stavba stoji na parceli št. 503/1, med tem ko je parcela 501 ostala nezazidana in na tej parceli razlastitveni upravičenec ni nikoli oparvil niti pripravljalnih del. Enako velja za parcelo št. 538, ki je bila že pred razlastitvijo cesta, le da je bila ta pozneje izravnana, vendar to ne po delovanju razlastitvenega upravičenca, ampak je šlo za poseg Občine R. S tem posegom se je navedena parcela na eni strani za nekaj metrov zmanjšala, na drugi strani pa povečala. Še vedno pa je nezazidana in zato ni nobenega razloga, da se ne bi vrnila razlaščencem. Sodišče bi moralo zaradi ugotovitve dejanskega stanja glede navedenih parcel opraviti ogled. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih, utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke in navedlo pravilne razloge za svojo odločitev.

Tožniki sicer v pritožbi navajajo, da sodbo izpodbijajo zaradi vseh pritožbenih razlogov, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Temu ugovoru pritožbeno sodišče ni moglo slediti. Dejansko stanje glede spornih parcel, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, je skladno s podatki v predloženih upravnih spisih. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da na razlaščenem zemljišču stojijo objekti razlastitvenega upravičenca, je pravilna presoja sodišča, da pogoji za odpravo pravnomočne odločbe o razlastitvi niso podani. Pogoj za uporabo navedene določbe je podan le v primeru, če razlastitveni upravičenec na razlaščenem zemljišču ne bi opravil nobenih del, niti pripravljalnih. Takega dejanskega stanja pa tožniki niti ne zatrjujejo.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.