Jedro

Denarna kazen za prekršek, ki je predmet obravnavanega postopka, ni davčna obveznost, ampak kazenska sankcija, o kateri v celoti, tako o njeni naložitvi kot spremembi (odpustu, omilitvi), odloča pristojni prekrškovni organ. Z vidika davčnega organa gre torej za drugo obveznost (v smislu četrtega odstavka 44. člena ZDavP), glede katerih je davčni organ pristojen le za izterjavo in bi zato z odpustom takšne obveznosti v postopku prisilne izterjave prekoračil svoje pristojnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 24. 2. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčnega urada L., Izpostave L.M.P. z dne 5. 11. 2003. S slednjim je prvostopenjski organ zoper tožečo stranko uvedel prisilno izterjavo denarne kazni za prekršek in povprečnine v skupnem znesku 158.000,00 SIT ter stroškov prisilne izterjave. Denarna kazen in povprečnina se od tožeče stranke terja po odločbi Sodnika za prekrške Ljubljana z dne 23. 1. 2002, ki je postala pravnomočna in izvršljiva dan 23. 5. 2003. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Poudarja, da lahko davčni organ odpiše samo davčni dolg, to je dolg, ki izhaja iz obveznosti, nastalih po davčnih predpisih, kar pa denarna kazen za prekršek ni.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo tožeča stranka vlaga revizijo (prej pritožbo) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V reviziji ostaja sporno, ali je v obravnavanem primeru možna uporaba 89. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, ki določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga s pripadajočimi obrestmi za čas do šestih mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga v največ šestih mesečnih obrokih ali določi, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Tudi po presoji revizijskega sodišča je uporaba omenjenega instituta davčnega postopka mogoča le v primeru, ko se izterjujejo davčne obveznosti, in zato v obravnavnem primeru ni utemeljena. Denarna kazen za prekršek, ki je predmet obravnavanega postopka, namreč ni davčna obveznost, ampak kazenska sankcija, o kateri v celoti, tako o njeni naložitvi kot spremembi (odpustu, omilitvi), odloča pristojni prekrškovni organ. Z vidika davčnega organa gre torej za drugo obveznost (v smislu četrtega odstavka 44. člena ZDavP), glede katerih je davčni organ pristojen le za izterjavo in bi zato z odpustom takšne obveznosti v postopku prisilne izterjave prekoračil svoje pristojnosti. Pravilnost tega stališča nenazadnje potrjujejo tudi kasnejše spremembe zakona, ki ureja davčni postopek. Z njimi je bila uporaba institutov odpisa, odloga in obročnega plačevanje davka izrecno izključena za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo (44. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-1 in prvi odstavek 110. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2).

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).