Jedro

Dopustno je izločati le sodnika kot posameznika, ne pa sodnika, ki bi lahko sodil o zadevi.

Zgolj z pooblastitvijo asignata, da naj na račun asignanta plača določen znesek asignatorju, ter obvestitvijo tožnika, da bo obveznost izpolnjena na določenega dne z nakazilom, toženka svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe napram tožniku ni izpolnila.

Izrek

Zahteva za izločitev se zavrže. Pritožba se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo od toženke zahteval izpolnitev obveznosti (plačilo zavarovalnine). Toženka se je branila, da je svojo obveznost izpolnila z nakazilom, o čemer je obvestila tudi tožnika. Tožnik je trdil, da plačila denarja, ki je bil predmet nakazila, ni prejel. 2. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku plača 1.832,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 dalje do plačila ter mu povrne pravdne stroške.

3. Sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija toženka. Toženka sprva predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku posamezniku oziroma, da se razpravljajočo sodnico višjega sodišča v konkretni zadevi izloči. Navaja, da je kot sodnica posameznica že enkrat odločala o zadevi in zavzela dokončno stališče, ki je po oceni toženke nepravično in povsem nepošteno ter je očitno, da sodnica tega dokončnega stališča, zaradi katerega je tokratna odločitev prvega sodišča drugačna, ne bo spremenila. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in naložitvijo tožniku, da toženki povrne pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal. 5. Zahteva za izločitev je nepopolna, pritožba ni utemeljena.

Glede izločitve Po tretjem odstavku 72. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) stranka lahko zahteva izločitev poimensko določenega sodnika. Toženka v zahtevi ni navedla imena sodnika, katerega izločuje. Zato njena zahteva ni popolna. Tudi z opisom, „naj se izloči razpravljajoča sodnica višjega sodišča, ki je v zadevi že enkrat odločala kot sodnica posameznica“, gornjemu pravilu ni zadoščeno. Res se po drugem odstavku 163. člena Sodnega reda zadeva, ki je bila razveljavljena, ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu. Vendar je dopustno izločati le sodnika kot posameznika, ne pa sodnika, ki bi lahko sodil v določeni zadevi. Ker se po petem odstavku 72. člena ZPP za zahtevo za izločitev ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v popravo oziroma dopolnitev, je bilo potrebno nepopolno zahtevo zavreči (šesti odstavek 72. člena ZPP).

Glede pritožbe

7. Obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba utemeljuje s trditvijo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Meni, da bi moralo biti pojasnjeno, na kakšen način bi morala toženka dokazati plačilo.

Vprašanje, ali sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je pravno vprašanje, za katerega presojo je relevantno zgolj, ali ima sodba razloge o odločilnih dejstvih s stališča pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo prvo sodišče. Pritožbeno izpostavljeno vprašanje, na kakšen način bi toženka lahko dokazala, da je na tožnikov račun nakazala določen znesek, pa je dejansko vprašanje. Ker presoja teh vprašanj ne spada v področje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak na področje kritike dejanskega stanja, pritožbeno izpostavljeni postopkovni očitek ni utemeljen. Bo pa toženki odgovor na to vprašanje itak ponujen v nadaljevanju, in sicer v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane sodbe.

8. Očitek, da obstoji nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, pritožba utemeljuje s trditvijo, da predložen elektronski izpisek o nakazilu (pod prilogo spisa B5), v katerem je navedeno „dno, J. M., poškodba 12.5 v višini 1.600,00 EUR in drugo nakazilo v višini 232.00 EUR“, gotovo dokazuje nakazilo tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu. Pri tem pritožba še pojasnjuje, da toženka posluje na določen način in ima za nakazila določene programe, ki kot dokazila o plačilu izpišejo takšen izpisek, kot ga je predložila.

Gornji postopkovni očitek gre pravno opredeliti kot očitek iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je podana takrat, ko sodišče v razlogih sodbe vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino kot jo ima v resnici. V razlogih izpodbijane sodbe povzeta vsebina elektronskega izpiska o nakazilu ni drugačna od vsebine listine pod prilogo B5. Sodišče jo je povzelo enako kot jo je povzela pritožba. Ker podatki iz listinskega gradiva v sodbo niso napačno preneseni, kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Pritožbena trditev, da je prvo sodišče v novem sojenju sprejelo drugačno odločitev zaradi dokončnega stališča, zavzetega v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča, je usmerjena v uveljavljanje kršitve 8. člena ZPP. Pritožbena navedba, da bi moral tožnik dokazati, da vtoževani znesek ni bil nakazan na račun njegovega pooblaščenca, je usmerjena v uveljavljanje kršitve prvega odstavka 7. člena ZPP. Trditev, da tožnik ni zanikal prejema zneska na račun, pa po vsebini predstavlja očitek kršitve drugega odstavka 214. člena ZPP.

Gornje navedbe so usmerjene v uveljavljanje relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavljanje teh v sporu majhne vrednosti ni dopustno (prvi odstavek 458. člena ZPP). Kljub temu pa velja glede na to, da je prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pri dokazni oceni zapisalo, da je “upoštevalo stališče sodišča druge stopnje, da iz listine pod prilogo B 5 ne izhaja, da sta bili 29. 7. 2011 izvedeni nakazili zneskov v višini 1.600,00 EUR in 232,00 EUR”, pojasniti, da je v razlogih izpodbijane sodbe dokazna ocena listine pod prilogo B5 toliko temeljita, da je moč zaključiti, da si je prvo sodišče ustvarilo mnenje, da toženki ni uspelo dokazati, da bi tožniku vtoževani znesek dejansko izplačala, na podlagi presoje dokazov, in ne stališča pritožbenega sodišča. 10.Pritožbena trditev, da prvo sodišče ni upoštevalo pravil o dokaznem bremenu, ker bi moral tožnik dokazati, da ni prejel plačila, je usmerjena v pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, na katerega bo dogovorjeno v nadaljevanju. Na tem mestu pa velja odgovoriti le, da je dokazno breme za dokazovanje negativnega dejstva na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva.

11. V predmetni zadevi je odločilno vprašanje, ali je toženkina obveznost z nakazilom prenehala. Po 270. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Z nakazilom (asignacijo) pooblašča ena oseba, nakazovalec (asignant) drugo osebo, nakazanca (asignata), da na njen račun izpolni nekaj določeni tretji osebi, prejemniku nakazila (asignatarju), tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev (1035. člen OZ). Če je upnik privolil v nakazilo svojega dolžnika za izpolnitev obveznosti, ta obveznost ne preneha, razen če ni drugače dogovorjeno, niti z njegovo privolitvijo v nakazilo niti z nakazančevim sprejemom, temveč šele z nakazančevo izpolnitvijo (prvi odstavek 1041. člena OZ). Upnik, ki je privolil v nakazilo svojega dolžnika, sme le tedaj zahtevati od nakazovalca, naj mu izpolni tisto, kar mu dolguje, če ni dobil izpolnitve od nakazanca v času, ki je določen v nakazilu (drugi odstavek 1041. člena OZ).

12. Prvo sodišče je ugotovilo, da iz listine pod prilogo B5 izhaja toženkino pooblastilo banki, da naj na njen račun tretji osebi 29. 7. 2011 plača zneska 1.600,00 EUR in 232,00 EUR. Nadalje je ugotovilo, da je toženka 28.7.2011 tožnika in njegovega pooblaščenca obvestila o nakazilu zavarovalnine na dne 29. 7. 2011. Glede dejstva, ali je banka kot asignat svojo obveznost izpolnila, torej ali je na račun tretje osebe plačala skupni znesek 1.832,00 EUR, pa je zaključilo, da toženka ni dokazala, da je bilo plačilo denarja sprovedeno.

13. Ker toženka torej ni dokazala, da je banka obveznost izpolnila, je materialnopravno pravilen zaključek prvega sodišča, da je toženka dolžna tožniku plačati zavarovalnino, kot se je to zavezala z zavarovalno pogodbo (921. člen OZ), saj njena obveznost iz temeljnega razmerja z nakazilom ni prenehala (1041. člen OZ). Zgolj z pooblastitvijo asignata, da naj na račun asignanta plača 1.832,00 EUR asignatarju, ter obvestitvijo tožnika, da bo obveznost izpolnjena na dne 29. 7. 2011 z nakazilom, toženka namreč svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe napram tožniku še ni izpolnila.

14. Toženkina trditev o nekorektnem in nepoštenem ravnanju tožnikovega pooblaščenca ter napovedano uveljavljanje obogatitvenega zahtevka napram tožnikovemu pooblaščencu na pravilnost izpodbijane odločitve nima vpliva.

15. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

16. Toženka mora sama kriti stroške tega pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP).