Jedro

Ničnostni razlog po 5. točki 267. člena ZUP ni podan tudi če gre za očitno kršitev materialnega predpisa (o nacionalizaciji), če v tem materialnem predpisu taka kršitev ni izrecno določena, da ima za posledico ničnost. Razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici iz 5. tč. 1. odst. 265. člena ZUP je podan, če je odločba posledica ravnanja druge osebe in ne samega organa, ki je to odločbo izdal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Predsedstvo Vlade Ljudske Republike Slovenije je dne 19.7.1951 izdalo odločbo, s katero je ugotovilo, da je z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 35/48) v zvezi z ukazom prezidija Ljudske Skupščine LRS (Uradni list LRS, št. 18/48) prešlo v sklop splošnega ljudskega premoženja: Pax et bonum - zavarovalni in podporni sklad III. reda Sv. Frančiška, ki se sestoji iz nepremičnine parc. št. 28/25. V odločbi je tudi navedeno, da je dosedanji zemljiškoknjižni lastnik Frančiškanski red. S pisno vlogo z dne 10.9.1990 je tožeča stranka predlagala, da tožena stranka navedeno odločbo izreče za nično, oziroma podrejeno, da jo naj odpravi po nadzorstveni pravici, ker je bila ta odločba izdana v nasprotju s citiranim zakonom o nacionalizaciji. Pax et bonum - zavarovalni in podporni sklad III. reda Sv. Frančiška je bil samostojna pravna oseba, ki ni imel ničesar skupnega s tožečo stranko in ni bil nikoli lastnik nepremičnin parc. št. 28/25. Z odločbo, ki je navedena v uvodu te sodbe (izpodbijana odločba) je tožena stranka oba predloga tožeče stranke zavrnila. Glede primarnega predloga, da se odločba Predsedstva Vlade LR Slovenije izreče za nično, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se tožeča stranka ne sklicuje na nobenega v 267. členu zakona o splošnem upravnem postopku taksativno naštetih ničnostnih razlogov. To, da je bila odločba izdana v nasprotju z zakonom o nacionalizaciji, ne predstavlja ničnostnega razloga. V zvezi s podrejenim predlogom tožeče stranke, da se odločba odpravi po nadzorstveni pravici, tožena stranka meni, da razlogov iz 1. do 4. točke 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku ni mogoče več uveljavljati zaradi poteka rokov. Edini razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati, ker ni vezan na rok, je razlog iz 5. točke 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku, vendar ta razlog v konkretnem primeru ni podan. Ta razlog je namreč podan le, če je upravni organ odločbo izdal kot posledico nedovoljenega ravnanja nekoga drugega in torej ne gre za nedovoljeno ravnanje samega organa, ki je odločal. Tožeča stranka z ničemer ne utemeljuje, da bi bila odločba izdana kot posledica nedovoljenega ravnanja nekoga drugega. Tožena stranka pa tudi na podlagi spisov ni mogla najti takih dejstev in dokazov. Zoper to odločbo je tožeča stranka sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da je v svoji vlogi poslani toženi stranki, izrecno navedla ničnostni razlog iz 5. točke 266. člena zakona o splošnem upravnem postopku - da gre za tako nepravilnost, ki pomeni ničnost odločbe. Sklicevala se je na določila zakona o splošnem upravnem postopku in ne na določila prečiščenega besedila tega zakona, kot je to storila tožena stranka. Tožena stranka tudi nepravilno tolmači določbo 5. točke 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo). Kot nedovoljeno ravnanje po tej zakonski določbi je treba šteti ravnanje vsakogar in torej tudi nedovoljeno ravnanje organa, ki je izdal odločbo, saj je ravno pri organu, ki izdaja odločbo, podana največja možnost, da nedovoljeno ravna. Tožeča stranka predlaga, da naj sodišče tožbi ugodi in samo odloči o njenih predlogih oziroma, da naj izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba ni utemeljena. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi te odločbe. K tem razlogom, v zvezi s posameznimi tožbenimi navedbami, sodišče še dodaja naslednje razloge: Ničnostni razlog po 5. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo) je podan le, če je v odločbi taka nepravilnost, ki je po izrecni zakonski določbi razlog za ničnost. To pomeni, da tudi še taka očitna kršitev zakona ne predstavlja ničnostnega razloga po 5. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku, če v materialnem predpisu taka kršitev zakona ni izrecno določena, da ima za posledico ničnost. Zak on o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij - ZNZGP (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) v 22. členu določa, da so določena pravna dejanja neveljavna (oziroma v srbskem besedilu zakona: nična), in sicer, če gre za dejanja, s katerimi se je nacionalizacija preprečila ali otežkočila. Navedeni zakon je torej kot neveljavna oziroma nična določil le tista pravna dejanja, ki so bila storjena na škodo države, ne pa tudi tistih, ki so bila na škodo lastnika nacionaliziranega premoženja. Lastnik nacionaliziranega premoženja je imel po 17. členu navedenega zakona pravico pritožbe, če je sodil, da njegovo nacionalizirano premoženje ne spada pod zakon o nacionalizaciji. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi pravilno uporabila določbo 5. točke 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Že iz same formulacije te zakonske določbe, ki je bila sprejeta leta 1986 z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 9/86) jasno izhaja, da je ta zakonski razlog za odpravo dokončne odločbe podan, če je bila odločba izdana kot posledica nekega nedovoljenega ravnanja. Torej, da mora predhodno obstojati neko nedovoljeno ravnanje (druge osebe) in je upravna odločba posledica takega nedovoljenega ravnanja drugega in ne samega organa, ki je izdal odločbo. Če bi bilo mogoče ta zakonski razlog razlagati na način, kot to meni tožeča stranka, potem bi bili vsi ostali zakonski razlogi za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici nepotrebni, saj je vsaka kršitev materialnega in procesnega zakona s strani upravnega organa "nedovoljeno ravnanje". Iz navedenih razlogov je sodišče, na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe tega zakona kot tudi ostalih citiranih zveznih predpisov je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).