Jedro

V obravnavanem primeru gre za objektivno kumulacijo 57-ih tožbenih zahtevkov. Vsak izmed obravnavanih 57-ih zavarovalnih primerov je samostojni historični dogodek, definiran s svojimi, odločilnimi dejanskimi okoliščinami. Te se tičejo vprašanj nastanka zavarovalnega razmerja, nastanka zavarovalnega primera in morebitnih okoliščin, ki zadevajo prenehanje pravice zahtevati zavarovalnino za posamezni zavarovalni primer.

Opisano razumevanje tožbenega zahtevka pove, da izpodbijana sodba ni vmesna za vse tiste zahtevke, pri katerih gre za plačilo zavarovalnine za neplačane obroke potrošniških posojil, ki so zapadli pred 30.9.1991. Če je sodišče presodilo, da je ugovor zastaranja delno utemeljen, bi moralo o zahtevkih, s katerimi tožeča stranka uveljavlja terjatve, ki so zastarane (380. čl. ZOR), odločiti z delno zavrnilno sodbo.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, ki jo je poimenovalo vmesna sodba, odločilo, da obstoji odgovornost tožene stranke za tiste zavarovalne primere, v katerih so zapadli posamezni neplačani obroki potrošniških posojil po 30.9.1991. Nadalje je odločilo še, da se višina odškodnine določi "v odvisnosti od višine v zavarovanje prijavljee zavarovalne osnove posameznega potrošniškega posojila".

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlagata pravočasni pritožbiobe pravdni stranki. Obe pritožbenemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka uveljavlja "vse" pritožbene razloge.

Obe stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbo nasprotne stranke zavrne in v izpodbijanem delu potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

V obravnavanem primeru gre za objektivno kumulacijo 57-ih tožbenih zahtevkov. Vsak izmed obravnavanih 57-ih zavarovalnih primerov je samostojni historični dogodek, definiran s svojimi, odločilnimi dejanskimi okoliščinami. Te se tičejo vprašanj nastanka zavarovalnega razmerja, nastanka zavarovalnega primera in morebitnih okoliščin, ki zadevajo prenehanje pravice zahtevati zavarovalnino za posamezni zavarovalni primer. Pogodba o zavarovanju potrošniških kreditov štev. 35 (v prilogi A 3; v nadaljevanju Zavarovalna pogodba) je okvirna pogodba, ki jih povezuje do neke mere v dejanskem in pravnem pogledu. Vendar ne tako, da bi izgubili svojo samostojnost in bi bilo moč šteti, da gre pri zahtevku na plačilo zavarovalnine za posamezni zavarovalni primer za zahtevek za delno izpolnitev po tej pogodbi (prim. npr. 310. člen ZOR, enako 285. čl. OZ).

Opisano razumevanje tožbenega zahtevka pove, da izpodbijana sodba ni vmesna za vse tiste zahtevke, pri katerih gre za plačilo zavarovalnine za neplačane obroke potrošniških posojil, ki so zapadli pred 30.9.1991. Če je sodišče presodilo, da je ugovor zastaranja delno utemeljen, bi moralo o zahtevkih, s katerimi tožeča stranka uveljavlja terjatve, ki so zastarane (380. čl. ZOR), odločiti z delno zavrnilno sodbo (prim. obrazložitev pravnega mnenja občne seje VSS, ki je bila 18.12.2001, Pravna mnenja 2/2001, str. 9, z obr.). V obrazložitvi pa določno individualizirati, katere terjatve so zastarane in katere niso, kar bi šele omogočilo instančni preizkus. Prav tako bi sodišče moralo odločiti z delno in ne z "vmesno" sodbo glede zvišanega zahtevka za 1.829.525,80 SIT. Iz obrazložitve namreč sledi, da je terjatev v tem delu zastarana.

Poleg tega iz obrazložitve sledi, da sodišče prve stopnje sprejema ugovor tožene stranke, da so bili nekateri krediti naknadno "stornirani" in da za nekatere zavarovalna premija ni bila plačana (obrazložitev, drugi odstavek, 6. stran). Obrazložitev je v tem delu pomanjkljiva, ker posamezna potrošniška posojila, na katere se ugovor nanaša, niso z ničemer individualizirana. Tudi glede teh zahtevkov iz obrazložitve sledi, da niso utemeljeni, o čemer bi moralo sodišče odločiti z delno sodbo. Velja poudariti, da se prva točka izreka nanaša tudi nanje. V nadaljevanju postopka tovrstnih ugovorov, če se nanašajo na nezastarane terjatve, sodišče ne bi moglo več upoštevati, ob predpostavki da bi bilo vezano z izpodbijano "vmesno" sodbo (prim. obrazložitev že cit. pravnega mnenja občne seje VSS). Nadaljevanje postopka po pravnomočnosti vmesne sodbe je namenjeno izključno obravnavanju višine tožbenega zahtevka (2. odst. 315. čl. ZPP).

Glede na obrazloženo je po presoji pritožbenega sodišča podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Obrazložitev izpodbijane sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, nasprotuje izreku, izrek sam pa ni razumljiv: iz njega ni razvidno, kateri tožbeni zahtevki so zavrnjeni. Pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe zato ne more preizkusiti. Podan je razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP.

V novem postopku bo moralo sodišče opisane pomanjkljivosti odpraviti. Kako, je razvidno že iz dosedanje obrazložitve. Dodati velja, da 2. odst. 315. člena ZPP pove, da kriteriji za izračunavanje višine ne morejo biti predmet odločitve z vmesno sodbo. Prav tako naj bo sodišče prve stopnje pozorno na pritožbene trditve tožene stranke, češ da so se njene trditve v tem postopku razlikovale od trditev v podobni zadevi, ki je že bila predmet postopka pred Vrhovim sodiščem (sodba VSS III Ips 18/95 z dne 11.1.1996). S tem v zvezi velja opozoriti zlasti na trditve, češ da je bil v spornem obdobju prekinjen plačilni promet iz sedanje ZRJ (pripr. vloga tožene stranke z dne 4.6.1997, l.št. 14). Ta trditev namreč, upoštevaje cit. sodbo VSS, ni bila predmet presoje v tistem postopku. Glede vojne v BiH pa je splošno znano, da je v spornem obdobju, ki zajema obdobje od zapadlosti posameznih neplačanih obrokov iz potrošniških posojil pa do konca opominjevalnega postopka, ko so nastali zavarovalni primeri (tožeča stranka naj bi prijavila zavarovalne primere že 9.1.1992), še ni bilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.