Jedro

Kadar z izjavami v medijih očitno ni poseženo v ustavne pravice stranke, v katere poseg zatrjuje v tožbi, sodišče tožbo zavrže. Pravice do peticije imajo le fizične osebe, ki so državljani RS, ne pa tudi pravne osebe.

Izrek

1. Izpodbijani sklep se v 1. točki izreka razveljavi in se tožba zavrže. 2. Pritožba, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne in se v tem delu sklep potrdi.

Obrazložitev

V 1. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo, da o delu tožbe, ki se nanaša na varstvo pravice do svobodnega izražanja (39. člen Ustave RS - URS - in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), do peticije (45. člen URS) in do svobodnega združevanja (42. člen URS in 11. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) v zvezi z izjavo ministra A.A. z dne ... na oddaji ... TV in izjavo državne podsekretarke B.B., objavljeno dne ... v časniku ... pod naslovom ... stvarno pristojno in bo po pravnomočnosti odstopilo zadevo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. V 2. točki izpodbijanega sklepa pa je odločilo, da se v preostalem delu, ki se nanaša na varstvo pravice do peticije (45. člen URS) zaradi opustitve odgovora tožene stranke na peticijo, tožba zavrže na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa k 1. točki izreka ugotavlja, da sta bili izjavi obeh navedenih oseb enkratno in časovno omejeno dejanje. V Zakonu o medijih (ZMed, Uradni list RS, št. 35/01) je na specialen način urejeno varstvo, če je bila kršitev opravljena v medijih in se naj bi kršitev odpravila s popravkom (3. in 4. odstavek 26. člena). Sodno varstvo v zvezi z očitanim kršenjem ustavnih pravic iz 39. in 42. člena URS je zato mogoče pred sodiščem, pristojnim za civilnopravne spore (33. člen ZMed). V zvezi z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pristojno za odločanje o tožbi v delu, ki se nanaša na varstvo pravice do peticije iz določbe 45. člena URS zaradi opustitve odgovora tožene stranke na peticijo. Ker pa je v 45. členu URS določeno, da pripada pravica do peticije le državljanu, ne pa tudi pravnim osebam, v obravnavanem primeru pa je peticijo vložila pravna oseba v svojem imenu in ne kot pooblaščenka svojih članov, je bilo treba tožbo zavreči, saj zatrjevano opustitveno dejanje tožene stranke (opustitev odgovora na peticijo tožeče stranke) očitno ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožeče stranke.

Tožeča stranka v pritožbi zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa med drugim navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo izreči za nepristojno v tej zadevi. Določila ZMed, na katera se sklicuje sodišče prve stopnje, ne urejajo sodnega varstva človekovih pravic do svobode izražanja, do peticije in do svobodnega združevanja. Tožeča stranka svojega zahtevka za ugotovitev kršitev človekovih pravic ne more uveljavljati niti v postopku po ZMed niti v pravdnem postopku. V zvezi z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa v pritožbi med drugim navaja, da iz narave pravice do peticije ne izhaja, da te ustavne pravice ne bi mogla uresničevati pravna oseba. S takšno odločitvijo ji je kršena pravica do združevanja, kot je zagotovljena v URS in v 11. členu EKČP. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in samo meritorno odloči v zadevi oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

K 1. točki izreka Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje je bilo treba v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka, razveljaviti in tožbo v tem delu zavreči iz naslednjih razlogov: Vrhovno sodišče RS meni, da ni pravilno in tudi ne zakonito stališče sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi zatrjevanega kršenja ustavne pravice iz 39. in 42. člena URS, temveč da je o tem pristojno odločati Okrožno sodišče v Ljubljani, kateremu naj bi se v tem delu zadeva odstopila po pravnomočnosti prvostopnega sklepa. Za takšno stališče namreč ni podana pravna podlaga v ZMed, na katerega se prvostopno sodišče sklicuje. Pravica do popravka je ustavna pravica (40. člen URS), katere vsebino in sodno varstvo podrobneje ureja ZMed, toda v obravnavanem primeru tožeča stranka ni uveljavljala sodnega varstva v upravnem sporu zaradi posega v to ustavno pravico, temveč je sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljala zaradi zatrjevanega posega v ustavne pravice iz 39., 42. in 45. člena URS. Zatrjevala je, da je tožena stranka z izjavami njenih predstavnikov v medijih (ministra na TV ..., državne podsekretarke pa v časniku ...) kršila njeno ustavno pravico iz 39. člena URS (svoboda izražanja) in ustavno pravico iz 42. člena URS (pravica do združevanja).

URS v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja (1. odstavek 39. člena URS). Ustavna pravica do združevanja (2. odstavek 42. člena URS) pa zagotavlja vsakomur, da se svobodno združuje z drugimi.

Ne da bi se spuščalo v presojo, ali sta minister, ki sicer je član vlade, in državna podsekretarka, ki ni članica vlade, v obravnavanih primerih nastopala v medijih kot predstavnika vlade, vrhovno sodišče v obravnavani zadevi meni, da z obravnavanima izjavama navedeni osebi očitno nista posegli v zatrjevani ustavni pravici tožeče stranke Ustavno zagotovilo, da se vsakdo združuje svobodno, po presoji vrhovnega sodišča pomeni, da ima vsakdo možnost sam izbrati, ali se bo povezal v neko združenje ali ne in kako dolgo bo ostal njegov član. Navedbe tožeče stranke, da sta predstavnika tožene stranke s svojimi nastopi v medijih pri številnih članih združenja zbudila nezaupanje do tožeče stranke in otežila njeno nadaljnje delovanje in združevanje, očitno ne kažejo na kršitev pravice do združevanja. Te izjave tudi očitno ne posegajo v svobodo izražanja tožeče stranke, saj je ta lahko vedno svobodno izražala svoje misli, govorila in javno nastopala, tudi v tisku in drugih oblikah javnega obveščanja in izražanja. Če pa kdo njene izjave ovrednoti kot neresnične (oziroma lažne, kot zatrjuje, da sta to storili navedeni osebi), pa to še ne pomeni, da je kršena njena ustavna pravica, pa čeprav sta ti osebi predstavnika izvršilne veje oblasti.

Ker torej po presoji vrhovnega sodišča z navedenima izjavama očitno ni bilo poseženo v zatrjevani pravici tožeče stranke oziroma v njeno neposredno, na zakon oprto korist, bi moralo prvostopno sodišče tožbo v tem delu zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS (6. točki 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1, Uradni list RS. št. 105/06 in 26/07 - sklep US). Ta določa, da sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da upravni akt (smiselno pa to velja tudi za posamična dejanja, kadar se zatrjuje poseg v ustavno pravico tožnika) očitno ne posega v pravico oziroma v neposredno, na zakon oprto korist tožnika.

Ker pa prvostopno sodišče tako ni odločilo, je vrhovno sodišče izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na 1. točko njegovega izreka, na podlagi 78. člena ZUS-1 razveljavilo in tožbo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS (enako določbo ima 6. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1) zavrglo.

Pri odločanju o pritožbi je vrhovno sodišče uporabilo ZUS-1 na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1, pri odločanju o tožbi pa je vrhovno sodišče uporabilo ZUS na podlagi 105. člena ZUS-1. K 2. točki izreka Pritožba v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje v predhodnem preizkusu tožbe v delu, ki se nanaša na pravico iz 45. člena URS, pravilno presodilo, da v obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka iz 4. točke 34. člena ZUS, ki se nanaša na obstoj pravnega interesa, ki je pogojen s posegom v tožnikovo pravico oziroma njegovo pravno korist. Po navedeni določbi sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (smiselno pa velja to tudi za posamično dejanje, kadar se zatrjuje poseg v ustavno pravico tožnika), očitno ne posega v tožnikovo pravico ali na njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sporno opustitveno dejanje tožene stranke ne posega v pravico ali na neposredno na zakon oprto korist tožeče stranke. Pravilno je pojasnilo, da ima pravico vlagati peticije po 45. členu URS vsak državljan, torej take pravice pravne osebe nimajo. Ker v obravnavanem primeru peticije niso vložili člani tožeče stranke, temveč jo je vložila tožeča stranka, ki je združenje, torej po svojem pravnem statusu društvo in s tem pravna oseba, tudi po presoji vrhovnega sodišča opustitev odgovora tožene stranke na peticijo, ki jo je vložila tožeča stranka kot neupravičena oseba, ne posega v njeno pravico oziroma neposredno na zakon oprto korist, to je v za državljane RS ustavno varovano pravico do odgovora na peticijo. Pritožbeni ugovori zato niso utemeljeni.

Glede na navedeno in ker pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZUS-1 (ki ga je v obravnavni zadevi vrhovno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1) pritožbo v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.