Jedro

Tožena stranka je ugotavljala razlog ogroženosti na strani tožnika in nato naredila oceno verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogom, ki ga je tožnik navedel, to pa je povezala z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi v zvezi s krvnim maščevanje, pri tem pa navedla, katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila, na podlagi katerih je naredila oceno, da na strani tožnika ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik na predpisanem obrazcu navedel, da je turški državljan kurdske narodnosti z zadnjim prebivališčem v rojstnem kraju A. Ni pripadnik kakšne politične stranke ali organizacije in kot glavni razlog za vložitev prošnje za azil je povedal, da je iz Turčije odšel zaradi krvnega maščevanja. Navedel je, da je njegov oče zaradi njemu neznanega razloga ubil nekega moškega iz sosednje vasi, moški člani družine ubitega pa hočejo sedaj ubiti tožnika, da bi se tako maščevali njegovemu očetu. Njegov oče je okoli leta 1970 zaradi spora glede zemlje in živine ubil človeka in zato je bil obsojen na 15 let zapora, po nekaj letih pa je bil izpuščen na podlagi splošne amnestije. Brat umorjenega, ki tudi živi v A, je grozil tožnikovemu očetu, da se mu bo maščeval za umor. Povedal je, da je očetu družina umorjenega prvič grozila po prihodu iz zapora, v letih 2001 in 2002 pa je družina umorjenega na sestanku odločila, da bodo ubili tožnika in o tem so obvestili soseda, ki je potem novembra 2002 obvestil tožnikovo mamo. Tožnik se je potem skrival doma in ko je odrasel, ni imel druge izbire, kot da tožnik ubije tega človeka ali pa ta človek njega. Ker ga ni hotel ubiti, se je odločil, da pobegne. Tožena stranka ugotavlja, da naj bi tožniku zaradi krvnega maščevanja grozilo, da bo ubit s strani pripadnika družine, katerega člana naj bi leta 1970 ubil tožnikov oče, torej s strani nedržavnega subjekta. Krvno maščevanje izvira iz kaznivega dejanja njegovega očeta in ni povezano z nobenim izmed razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji. Prav tako družine tožnika ni mogoče opredeliti kot posebno družbeno skupino, ker ne gre za preganjanje v smislu Ženevske konvencije. Pri opredelitvi posebne družbene skupine se je tožena stranka oprla na Direktivo Sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev ali kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito in obseg odobrene zaščite (Council Directive 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004). Tožena stranka je tudi preverila ali obstaja tehtna nevarnost pred usmrtitvijo kot razlog za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Tožena stranka je pri tem upoštevala tožnikovo utemeljitev s tem, da mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozi usmrtitev zaradi krvnega maščevanja ter da bo tako kršena tožnikova pravica do življenja, ki je opredeljena v 2. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Tožena stranka je pridobila poročila o relevantni situaciji v Turčiji, in sicer Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o spoštovanju človekovih pravic v Turčiji z dne 25. 2. 2004, Poročilo notranjega ministrstva Velike Britanije za Turčijo iz oktobra 2003 in aprila 2004, Operativne smernice Velike Britanije za Turčijo v veljavi od maja 2004, časopisne članke z dne 22. 6. 2000 in 13. 7. 2003 ter seznam predsednikov Turčije in podatke o Bulentu ECEVITU. Tožena stranka na podlagi preučenih poročil ocenjuje, da so uboji žensk in moških zaradi časti kot tudi krvno maščevanje v Turčiji še vedno zakoreninjeni med podeželskim kurdskim prebivalstvom iz jugovzhoda države, storilci pa so dolga leta v zaporu in država krvno maščevanje kazensko preganja. Splošna poročila in tudi navedbe člankov navajajo le konkretne primere ubojev zaradi časti, pri katerih so žrtve skoraj izključno ženske. Iz virov izhaja, da oba običaja izvirata iz stare plemenske tradicije in da je iz obstoja enega običaja mogoče sklepati, da je v istem okolju še vedno prisoten tudi drugi. Odsotnost poročanja o konkretnih primerih ne izkazuje, da nevarnost pred krvnim maščevanjem v določenih konzervativnih okoljih kurdskega družabnega sistema ne obstaja. Tožena stranka pa ugotavlja, da vsi viri to kruto tradicijo povezujejo predvsem z jugovzhodnim delom države, konkretni opisani primeri so se vsi zgodili v provinci M in D (jugovzhod države), tožnik pa prihaja iz centralne province Turčije A, iz kraja A. Na podlagi primerov, ki jih tožena stranka navaja, zaključuje, da ravno zaradi dolžnosti, ki naj bi jo plemenska oziroma klanska tradicija nalagala družini ubitega, da se krvno maščuje, ni mogoče verjeti tožniku, da bi družina ubitega čakala 32 let po uboju člana njihove družine s strani tožnikovega očeta in da bi si potem za tarčo krvnega maščevanja izbrali prav tožnika. Brat umorjenega naj bi tožnikovemu očetu začel groziti že po njegovem prihodu iz zapora, potem ko naj bi bil pomiloščen. Kdaj naj bi to bilo, tožena stranka ni mogla ugotoviti, vendar ne glede na to ali je tožnikov oče prišel iz zapora leta 1974 ali 1978, ni mogoče verjeti, da bi bil tožnik po tako dolgem obdobju ogrožen, da bo ubit zaradi krvnega maščevanja. Ob tem pa naj bi brat umorjenega tožnikovemu očetu grozil z maščevanjem že pred rojstvom tožnika, ki je bil rojen leta 1980, pri tem pa tožena stranka poudarja, da sta ves čas obe družini živeli v istem kraju, ne da bi se tožnikovemu očetu, ki je storil uboj, niti njegovima starejšima sinovoma, kaj zgodilo. Tožena stranka zato zaključuje, da so tožnikove navedbe, s katerimi utemeljuje prošnjo za priznanje azila, neprepričljive in v celoti neverodostojne ter da tožnik ni izkazal, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo ogrožena njegova varnost ali fizična integriteta v smislu EKČP. Tožena stranka zato zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev kot jih določata 2. in 3. odstavek 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Navaja, da zatrjevana ogroženost njegovega življenja ni povezana z nobenim izmed razlogov Ženevske konvencije, prav tako pa ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. Tožena stranka je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tudi rok, v katerem mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabila določil ZAzil in Zakona o splošnem upravnem postopku. Kršena so tudi pravila o nevračanju, ker je tožena stranka določila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v določenem roku. Tožnik navaja, da je dokazal, da je bil v svoji izvorni državi ogrožen in da jo je zaradi tega moral zapustiti. Ogrožen bi bil tudi sedaj v primeru vrnitve. Zato je dokazano, da se tožnik ne more vrniti v izvorno državo. Tožena stranka bi morala ugotavljati ali je tožnikova izvorna država varna konkretno zanj in bi morala tožena stranka primer bolj individualno obravnavati. Tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja kljub sklicevanju na določena poročila o situaciji v izvorni državi. Prav tako ni pravilno ocenila vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin, zaradi katerih se tožnik čuti ogroženega v primeru vrnitve. V primeru vrnitve bi ga gotovo ubili in zato izvorna država tožniku ne more nuditi tolikšne zaščite, da bi si tožnik upal vrniti. Tožena stranka preuranjeno ugotavlja, da naj bi bile izpovedbe tožnika neprepričljive in neverodostojne, tožena stranka pa ne obrazloži zakaj ni bila zadovoljna s kredibilnostjo tožnika. Tožena stranka ne navaja zakaj bi bile navedbe tožnika, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za priznanje azila, neprepričljive in v celoti neverodostojne. Tožnik pa je prepričljivo obrazložil, da je zapustil izvorno državo iz strahu pred preganjanjem in da bi v primeru vrnitve bilo ogroženo njegovo življenje. Poudarja, da so sorodniki osebe, katero je ubil njegov oče, za krvno maščevanje izbrali prav njega, zato je moral zapustiti državo, ker bi v nasprotnem primeru tožnika ubili. Tožena stranka kljub obširni obrazložitvi v zvezi s krvnim maščevanjem preuranjeno zaključuje, da do takšne situacije kot je situacija tožnika sploh ne more priti. Povsem verjetna so določena odstopanja, in sicer takšna, da se za "odstrel" izbere prav določena moška oseba iz tiste družine, ki je izvršila umor enega izmed družinskih članov druge družine. Verjeti gre tožniku, da se je družina, ki se želi maščevati, odločila, da je izvrševalec maščevanja AA, ki je toliko star kot tožnik, ta pa je predlagal, da se ubije prav tožnika. Po pravilih krvnega maščevanja pa je seveda to potrebno izvršiti enkrat ob pravem trenutku. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek in hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks, saj je brez premoženja in brez dohodkov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, pravilno pa so bili uporabljeni tako procesni kot materialni predpisi. Tožena stranka se je opredelila do vseh navedb tožnika in tudi obrazložila, zakaj subjektivni strah pred krvnim maščevanjem za umor, ki naj bi se zgodil leta 1970, ni utemeljen. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil, ki v 2. odstavku 1. člena določa, da Republika Slovenija daje azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik kot razlog za odhod iz Turčije navedel, da je v Turčiji v življenjski nevarnosti, da ga bodo ubili zaradi krvnega maščevanja. Tožnik je navedel, da je oče leta 1970 ubil nekega človeka, zaradi tega je bil obsojen in nato po nekaj letih izpuščen na podlagi splošne amnestije. V novembru 2002 je družina ubitega obvestila tožnikovo mater o tem, da se je odločila, da bodo ubili tožnika. Tožnik v tožbi tega razloga zakaj je zapustil izvorno državo ne izpodbija, vendar v zvezi s tem razlogom tudi ne navaja nobenih drugih podrobnosti, podatkov ali dogodkov.

Po presoji sodišča je tožena stranka pri obravnavi razlogov za priznanje azila po Ženevski konvenciji pravilno ugotovila, da tožnik ni bil član ali simpatizer kakšne politične stranke, prav tako pa pravilno zaključuje, da krvno maščevanje ni povezano z nobenim izmed petih razlogov, ki so določeni z Ženevsko konvencijo, kar pomeni, da v izvorni državi ni bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožena stranka se je posebej opredelila do tega, da družine tožnika ni mogoče opredeliti kot posebne družbene skupine. Pri tem se je tožena stranka oprla na Direktivo Sveta EU št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004, pri svoji odločitvi se je oprla na definicijo posebne družbene skupine kot jo ta direktiva določa in zaključila, da družine prosilca ni mogoče opredeliti kot posebne družbene skupine. Tožnik v tožbi ne ugovarja tem zaključkom tožene stranke, prav tako ne ugovarja opredelitvi tožene stranke, da tožnikove družine ni mogoče opredeliti kot posebne družbene skupine v smislu Ženevske konvencije. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila vse relevantne okoliščine in zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po Ženevski konvenciji.

V zvezi z zavrnitvijo priznanja azila iz humanitarnih razlogov pa tožena stranka navaja poročila, na podlagi katerih ugotavlja, da je izkazano, da so uboji žensk in moških zaradi časti kot tudi krvno maščevanje v Turčiji še vedno ostali zakoreninjeni med podeželskim kurdskim prebivalstvom, storilci so dolga leta v zaporu in država krvno maščevanje kazensko preganja. Tožena stranka sicer navaja, da odsotnost poročanja o konkretnih primerih ne izkazuje, da nevarnost pred krvnim maščevanjem v določenih konzervativnih okoljih kurdskega družbenega sistema ne obstaja, vendar poudarja, da vsi viri to kruto tradicijo povezujejo z jugovzhodnim delom države, medtem ko tožnik prihaja iz centralne province. Prav tako poudarja, da krvno maščevanje med družinami pogosto traja leta in da so ljudje iz obeh straneh lahko ubiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi povzema takšne primere in zaključuje, da ravno ti primeri izkazujejo, da zaradi dolžnosti, ki naj bi jo plemenska oziroma klanska tradicija nalagala družini ubitega, da se krvno maščuje, ni mogoče verjeti tožniku, da bi družina ubitega čakala 32 let po uboju člana njihove družine s strani tožnikovega očeta (po zatrjevanju tožnika je bilo to leta 1970) in da bi potem za tarčo krvnega maščevanja izbrala prav tožnika. Tožena stranka ne more verjeti, da glede na to, da je bil oče izpuščen leta 1974 ali leta 1978, da bi bil tožnik po tolikšnem časovnem odmiku življenjsko ogrožen zaradi krvnega maščevanja, medtem ko družini ves čas živita v istem kraju in se tožnikovemu očetu in tudi starejšima bratoma tožnika ni nič zgodilo. Po presoji sodišča je tožena stranka upoštevala izjavo tožnika, to je razlog, ki ga je navedel v svoji prošnji za priznanje azila, upoštevala pa je tudi oceno stanja v tožnikovi izvorni državi glede krvnega maščevanja. Po presoji sodišča je tožena stranka svoj zaključek oprla na aktualna poročila in tem poročilom tožnik tudi ne ugovarja. Pri posameznih razlogih, ki jih tožena stranka navaja, pa tožnik v tožbi ne navaja konkretno katerih okoliščin oziroma dejstev tožena stranka ne bi upoštevala pri svoji oceni oziroma ki bi lahko kazala na drugačen zaključek ali v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi glede krvnega maščevanja oziroma v zvezi s samim krvnim maščevanjem in v zvezi s tem tudi ne ponuja nobenih dokazov. Tožnik očita, da tožena stranka ni obrazložila zakaj ni bila zadovoljna s kredibilnostjo tožnikovih izjav in da bi morala tožnikov primer obravnavati bolj individualno. Po presoji sodišča pa je tožena stranka navedla razloge zakaj odreka kredibilnost tožnikovim izjavam. Navedla je, da odsotnost konkretnih primerov ne izkazuje, da nevarnost pred krvnim maščevanjem ne obstaja, vendar ni mogla verjeti tožniku, da bi družina ubitega čakala 32 let po uboju njihovega člana družine s strani tožnikovega očeta, prav tako, da ni mogoče verjeti, da bi bil tožnik po tako dolgem obdobju ogrožen za umor, ki se je pripetil pred tožnikovim rojstvom, ob tem, da obe družini živita v istem kraju in tudi tožnikov oče in oba tožnikova starejša brata. Vse to je toženi stranki služilo za oporo pri zaključku, da so tožnikove izjave neprepričljive oziroma neverodostojne in da ni izkazal, da bi v primeru vrnitve bila ogrožena njegova varnost ali fizična integriteta. Tožena stranka je ugotavljala razlog ogroženosti na strani tožnika in nato naredila oceno verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogom, ki ga je tožnik navedel, to pa je povezala z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi v zvezi s krvnim maščevanje, pri tem pa navedla, katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila, na podlagi katerih je naredila oceno, da na strani tožnika ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. Tožnik tudi v tožbi ne navaja nobenih dejstev, okoliščin ali podatkov in razlogov zakaj zatrjuje, da je zaključek tožene stranke preuranjen in tudi ne navaja nobenih okoliščin oziroma podrobnosti v zvezi s trditvijo, da se želi družina ubitega maščevati. Pri oceni oziroma zaključku tožene stranke pa tožnik v tožbi tudi ne navaja konkretnih okoliščin oziroma dejstev, ki jih tožena stranka v zvezi s krvnim maščevanjem ne bi upoštevala pri svoji oceni oziroma, ki bi lahko kazala na drugačen zaključek in v zvezi s tem tudi ne ponuja nobenih dokazov. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi pravilno uporabila materialni predpis, zato je njena odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Tožnik posplošeno očita tudi procesne kršitve in kršitve določil ZAzil, vendar očitanih kršitev posebej ne obrazlaga, sodišče pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je temu predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.