Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.
Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je pravilna ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na zdravstvene težave s hrbtenico skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.
Tožba se zavrne.
Dosedanji upravni postopki
1.Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji že zaprosil za mednarodno zaščito. Prošnja z dne 28. 5. 2024 je bila z odločbo tožene stranke z dne 4. 9. 2024 zavrnjena kot očitno neutemeljena. Upravno sodišče je s sodbo I U 1614/2024 z dne 25. 4. 2024 potrdilo, da je bila ta odločitev pravilna in zakonita. Sodba v zadevi I U 1614/2024 je postala pravnomočna 5. 11. 2024. Nato je tožnik 27. 12. 2024 na zapisnik pri toženi stranki podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.
Izpodbijani sklep
2.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).
3.V obrazložitvi je povzela tožnikove izjave ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik 27. 12. 2024. Iz njih je razvidno, da je zahtevek vložil, ker ima zdravstvene težave in se je leta 2018 v izvorni državi udeležil protestov zaradi kratenja človekovih pravic, zato se boji, da ga bo ob vrnitvi prijela maroška policija. Tožena stranka je ugotovila, da se je tožnik z zdravstvenimi težavami soočal že v izvorni državi, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prvo prošnjo za mednarodno zaščito maja 2024. Protesti, ki naj bi se jih udeležil, pa so se odvili že leta 2018. Torej zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ne utemeljuje z novimi dejstvi, ki bi nastala po izdaji odločbe 4. 9. 2024, poleg tega pa navedena razloga pomembno ne povečujeta verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato je zavrgla njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.
Tožnikove trditve
4.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja pri svojih navedbah, saj ima hude težave s hrbtenico, v Maroku pa ni zdravstvene oskrbe. Zaradi udeležbe na protestih leta 2018 mu v izvorni državi grozi mučenje in trpinčenje, izpostavljen bi bil nehumanemu ravnanju in kaznovanju. Opozarja na načelo nevračanja, v zvezi s katerim je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) sprejelo stališče, da je vračanje absolutno prepovedano, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.
Odgovor na tožbo
5.Tožena stranka se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da je tožnik 14. 2. 2025 samovoljno zapustil azilni dom in se tja do priprave odgovora na tožbo ni vrnil, zato ne izkazuje več pravnega interesa za ta postopek. Tožnik je že v prejšnjem postopku kot razlog za mednarodno zaščito navajal zdravstvene težave s hrbtenico, za katere v izvorni državi zaradi ekonomske stiske ni mogel ustrezno poskrbeti. O tem razlogu je že pravnomočno odločila. O protestih leta 2018 bi tožnik lahko povedal že ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito, vendar tega storil, poleg tega pa omenjenega razloga ni izkazal. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.
6.Tožena stranka je 19. 2. 2025 obvestila sodišče, da se je tožnik 18. 2. 2025 vrnil v azilni dom.
Dokazni postopek
7.Sodišče je prebralo in pregledalo listine priloženega upravnega spisa in listine sodnega spisa, označene kot priloge A1, A2 in B1-B3. Tožnika ni zaslišalo, saj na narok ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil (prim. drugi odstavek 258. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).
8.Tožba ni utemeljena.
9.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.
10.Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).
11.Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo vernost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1. Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.
12.Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.
13.Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 27. 12. 2024 je razvidno, da je bil tožnik seznanjen s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb, v upravnem postopku je imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji. V zvezi s tem ne gre spregledati niti tožnikove izjave na začetku navedenega zapisnika, da ne potrebuje dodatnih pojasnil glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, in na koncu zapisnika, da je razumel postopek. Tožnik je torej imel možnost utemeljiti in izkazati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.
14.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je pravilna ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na zdravstvene težave s hrbtenico skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Glede drugega razloga, s katerim tožnik utemeljuje zahtevek (udeležba na protestih v izvorni državi leta 2018, zaradi česar bi bil tam lahko deležen nehumanega ravnanja in kaznovanja) pa je tožena stranka prav tako pravilno ugotovila, da je obstajal še preden je tožnik zapustil Maroko, zato bi ga lahko uveljavljal že v prvi prošnji za mednarodno zaščito 28. 5. 2024. Poleg tega je ocenila, da tožnik tega razloga ni izkazal, sodišče se z njeno oceno v celoti strinja.
15.Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Iz njegovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da taka dejstva niso navedena, zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegove izjave ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
16.Tožnik še trdi, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Ker je ta trditev neobrazložena, jo lahko sodišče obravnava le na splošni ravni. Tako ugotavlja, da ni razvidna kršitev tega načela, saj je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.
17.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
-------------------------------
1.Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.
2.Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).
3.Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.
4.Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
5.Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).
6.Prav tam (12. točka obrazložitve).
RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 64/1, 64/3, 65, 65/1
*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.