Jedro

Tožnica trpinčenju na delovnem mestu ni bila izpostavljena in tako toženki ni mogoče očitati, da ji ne bi zagotovila varstva v skladu s 47. členom ZDR-1, da bi bil podan razlog iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine v višini 3.937,50 EUR in odškodnine za neizkoriščeni odpovedni rok v višini 2.100,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2020 do plačila. Zavrnilo je zahtevo tožnice za plačilo pravdnih stroškov in odločilo, da je dolžna toženki plačati stroške v višini 2.166,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbi prilaga Peticijo za zaščito sindikalistke A. A. in zaposlenih v DSO B. in jo v celoti povzema. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. člen ZPP in 22. člen Ustave RS. Dokazno oceno je oprlo predvsem na izpovedi direktorja toženke in priče C. C., oseb, ki sta nad tožnico izvajali trpinčenje in sta tako zainteresirani za izid pravde. Moralo bi se skrbno opredeliti do izpovedi tožnice in listin, ki jih je predložila, zlasti peticije, ki jo je podpisalo 42 zaposlenih in potrjuje s strani tožnice navedena dejstva. Tožnica je navedla, da je bila deležna trpinčenja zaradi premestitve na drugo delovno mesto, v drugo organizacijsko enoto (na upravo), bila je žrtev osamitve. Iz pisnega opomina jasno izhaja, kako bi toženka svojo obveznost izpolnila – na način, da bi prenehala s trpinčenjem tožnice. Tožnica v pritožbi povzema njegovo vsebino. Toženka v roku tri dni od prejema pisnega opomina ni storila ničesar. Že 24. 6. 2019 (pravilno 27. 6. 2019) je bil izveden sestanek, pa ji toženka v nadaljnjih šestih mesecih ni zagotovila druge pisarne. S tem ji je onemogočala delo in stike z zaposlenimi, odvzela ji je ključe. Odrejala ji je ad hoc naloge, ki niso določene v pogodbi o zaposlitvi. Toženka je dopis poslala na drug naslov, kot je naslov tožnice, računala je, da bo tožnica odpoved podala in ji bo, kljub temu da je invalidka III. kategorije in bo težko našla drugo zaposlitev, delovno razmerje prenehalo. Tudi v zvezi z vročanjem je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je izpovedala o izgubi zaupanja, to bi potrdil njen osebni zdravnik. Izvedbo tega in ostalih dokazov je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Kršilo je načelo enakosti orožij v postopku. Dejstvo je, da je toženka tožnico premestila z namenom izločitve iz delovnega okolja in od drugih zaposlenih, kar ji je onemogočilo stike, označena je bila za nesposobno. To je šteti za trpinčenje. Izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse (sklep VDSS Pdp 496/2014, sodba VDSS Pdp 159/2017), tožničin zahtevek je bil nedopustno prezrt (odločba US RS Up-2684/07). Z drugačnim sojenjem kot v podobnih zadevah je poseženo v pravico iz enakega varstva pravic, izvirajočo iz 2., 14. in 22. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je spregledalo vse dokaze, ki jih je tožnica predlagala. V nadaljevanju pritožbe tožnica v prvi osebi ednine povzema dogajanje pri toženki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v kratkem odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o neutemeljenosti zahtevka izčrpno obrazložilo. Tožnica v pritožbi ne opredeli, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo. Oseb, ki so podpisale peticijo, ni predlagala za zaslišanje. Izjavo D. D. je predložila prepozno in v nasprotju z določbami pravdnega postopka. Enako velja za predlagano zaslišanje osebnega zdravnika. V pritožbi tožnica širi trditveno podlago, kar je neupoštevno, predvsem glede vsakodnevnih stikov z direktorjem toženke. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo izčrpno utemeljilo.

6. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 8. člena ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva šteje za dokazana, sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo, kot jasno izhaja iz izpodbijane sodbe. Dokazne ocene ni oprlo le na izpovedi prič E. E., takratnega direktorja toženke, in C. C., sodelavke, ampak je pomembno upoštevalo tudi izpoved tožnice (na primer glede pogovora s takratnim direktorjem, da bi opravljala delo na delovnem mestu tajnica direktorja, da je v pisarni, ki ji je bila dodeljena, že pred njo delo opravljalo več delavcev …). Tožnica je predložila določene listine, ki jih je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo (na primer zapisnik sestanka z dne 27. 6. 2019 v zvezi z dodelitvijo nove pisarne, odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije glede primernosti pisarne ...), pri čemer v pritožbi razen v zvezi s peticijo tožnica ne konkretizira, katere listine ni upoštevalo in katero za odločitev bistveno dejstvo bi drugače ugotovilo.

7. Sodišče prve stopnje se sicer ni posebej opredelilo do Peticije za zaščito sindikalistke A. A. in zaposlenih v DSO B., ki jo tožnica ponovno prilaga pritožbi in ki jo je podpisalo 42 zaposlenih (ki jih tožnica niti ni predlagala za zaslišanje). Že v tožbi je predlagala, da jo predloži toženka, nato pa jo je sama predložila na prvem naroku za glavno obravnavo; navedla je, da gre za peticijo za zaščito sindikalistke iz junija 2015, ko je morala tožnica na "bolniško" zaradi neustrezne premestitve na drugo delovno mesto. Pri navedbi letnice gre očitno za pisno pomoto, saj se peticija nanaša na dogodke, ki so predmet odpovedi, kot je dodelitev druge pisarne, uvajanja v delo na drugem mestu in podobno. Do vseh s tem povezanih navedb se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe opredelilo, s čimer se je posredno tudi do predložene listine.

8. Sodišče prve stopnje je dosledno izvedlo vse s strani tožnice pravočasno predlagane dokaze, z izjemo dokaza z zaslišanjem priče F. F., osebnega zdravnika, ki ga je utemeljeno zavrnilo, saj ni bil predlagan za ugotavljanje za odločitev bistvenih dejstev, kar je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo; pritožbeno sodišče pritrjuje, da zdravstvene težave tožnice oziroma vzrok zanje ob izostanku protipravnega ravnanja toženke in, ne da bi tožnica zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu sploh zahtevala odškodnino, niso za odločitev bistvena dejstva.

9. V zvezi z zatrjevano premestitvijo na drugo delovno mesto, v drugo organizacijsko enoto (na upravo) in osamitvijo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitki tožnice, ki jih ponavlja v pritožbi, ne držijo. Tožnica sama je izpovedala, da se je s takratnim direktorjem E. E. pogovarjala, da bi delo opravljala na delovnem mestu tajnica direktorja, pri čemer je bilo za 20. 6. 2019 predvideno uvajanje. Oba, tako E. E. kot C. C., sta skladno izpovedala, da se je tožnica nato "premislila", ostala je na delovnem mestu poslovni sekretar V(II) v službi G. Na delovnem mestu tajnica direktorja je C. C. pričela z uvajanjem, ki se je zaradi njenih drugih obveznosti prekinilo. Obveznosti, ki jih je imela C. C., potrjuje zapisnik sestanka z dne 27. 6. 2019, kot je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Pravilno je ugotovilo, da tožnica ni bila brez dela, pri čemer je ustrezno upoštevalo njeno izpoved, da je še vedno opravljala (nujno) delo za službo G. Tega dne je uvajanje potekalo in bi se tudi nadaljevalo, če bi tožnica vztrajala na (tedaj še ustno) dogovorjenem delovnem mestu tajnica direktorja.

10. Tožnica v pritožbi navaja, da je bila premeščena v drugo organizacijsko enoto (na upravo), kar pravzaprav ne drži. Do premestitve na drugo delovno mesto tajnica direktorja ni prišlo, tožnica je še naprej delo opravljala na svojem delovnem mestu poslovni sekretar V(II), pri čemer so se sicer naloge deloma spremenile, vendar še vedno v okviru istega delovnega mesta, delo pa je opravljala v drugi pisarni. Dodelitev druge pisarne je bila objektivno pogojena, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ("stara" tožničina pisarna se je uporabljala za drug namen - kot prostor za razgovore s svojci, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi E. E.; druge pisarne toženka ni imela, pri čemer niti tožnica ni navedla, da bi jo imela). Dodeljena pisarna ni bila prostor, ki bi bil neustrezen. Dne 27. 6. 2019 je po prijavi in ugovoru potekal sestanek, na katerem so bili tožnici pojasnjeni razlogi za dodelitev druge pisarne. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi predloženih fotografij ugotovilo, da navedba tožnice, da sploh ni šlo za pisarno, ampak hodnik, ne drži. Prav tako je pravilno zavrnilo njene navedbe glede osamitve (pri čemer je tožnica po eni strani navajala, da v pisarni ni imela zagotovljene zasebnosti, ker je bila pisarna prehodna, po drugi strani pa, da so ji bili stiki onemogočeni). Z dodelitvijo druge pisarne je bila namreč tožnica še bliže svoji neposredno nadrejeni, vodji službe G., kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi neprerekanih navedb toženke, pri čemer tožnica konkretnih navedb o tem, kakšni stiki in s kom so ji bili onemogočeni, ni podala niti ni o tem izpovedala zaslišana kot stranka. Enako velja glede pavšalno zatrjevanega onemogočanja sindikalnega dela.

11. Kot že navedeno, navedba tožnice, ki jo ponavlja v pritožbi, da ji je bilo odrejeno neustrezno delo, ne drži. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo vsebino pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama, ki določa, da je dolžna predvsem opravljati administrativne naloge za službo G., druge administrativne naloge, naloge po načrtu dela in navodilih neposredne vodje in druge naloge splošnega pomena za toženko. Že iz same izpovedi tožnice, ki jo je utemeljeno upoštevalo, izhaja, da je (še naprej) opravljala delo za službo G., na primer v zvezi z napotnicami in urniki, delo sta ji odrejala vodja službe G. in direktor, torej delo v okviru pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je šlo za delo v okviru pogodbe o zaposlitvi pri pripravi poročila, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpovedi E. E. in C. C., da ji naloga ni bila odrejena brez navodil. Pritožbeno sodišče v zvezi z odrejenimi nalogami pritrjuje razlogovanju v izpodbijani sodbi, da ni bistveno, ali se je delo, ki ga je tožnica pri toženki opravljala, nekoliko spremenilo (ob nastopu mandata direktorja E. E.), bistveno je, da je še vedno ostajalo v okviru tega, za kar sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje je, predvsem na podlagi izpovedi E. E. pravilno ugotovilo, da tožnici ni bilo prepovedno hoditi "po oddelkih" (o tem tožnica ni izpovedala), v zvezi s ključi, ki so ji bili odvzeti, pa, da je toženka upoštevala, da so v ambulanti številne snovi oziroma različna sredstva, v zvezi s katerimi je tožnica glede na odločbo o ugotovljeni invalidnosti morala paziti, da ne pride do stika. Zaradi spremembe dela, ki ni bila nedopustna, tudi ni bilo več potrebe, da tožnica hodi v ambulanto, pri čemer ravnanje toženke, ko ji je odvzela ključe, niti druga ravnanja nimajo niti vsako zase niti skupaj elementov trpinčenja na delovnem mestu.

13. Kot določa četrti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS; št. 21/2013 in nadalj.), je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Tožnica trpinčenju na delovnem mestu ni bila izpostavljena in tako toženki ni mogoče očitati, da ji ne bi zagotovila varstva v skladu s 47. členom ZDR-1, da bi bil podan razlog iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca (tožnica v pisnem opominu, odpovedi ali sodnem postopku ni utemeljila razloga iz 6. in 7. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1).

14. Sodišče prve stopnje je tako pravilno razsodilo, da tožničin zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine, ki ju urejata tretji odstavek 111. člena ZDR-1, ni utemeljen, in sicer zaradi neobstoja zakonsko določenega razloga. V zvezi s pisnim opominom (drugi odstavek 111. člena ZDR-1) in v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) je sicer zavzelo določena zmotna materialnopravna stališča (da je za zakonitost pisnega opomina bistveno, da delavec v njem opredeli, kako naj delodajalec očitano ravnanje odpravi; da mora delavec počakati na morebitno odpravo kršitev; da morajo biti podane okoliščine in interesi za takojšnje prenehanje delovnega razmerja), ki pa na pravilnost odločitve ne vplivajo. Za odločitev tudi ni bistveno, na kakšen način je toženka tožnici odziv na pisni opomin vročala, zato se pritožbeno sodišče do tovrstnih pritožbenih navedb ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. V zvezi z dogajanjem pri toženki, ki ga tožnica v pritožbi povzema v prvi osebi ednine – gre za prepise njenega dnevnika, ki jih je povzela v navedbah že pred sodiščem prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe; sodišče prve stopnje se je izčrpno opredelilo do vsakega zapisa, pri čemer je pravilno štelo, da so določena ravnanja opredeljena nekonkretizirano (na primer, da se je nad tožnico ustvarjalo sovražno delovno okolje), določena niso takšna, da bi ustrezala trpinčenju na delovnem mestu (na primer naloga priprave poročila), določena pa niso dokazana (da ji je bilo prepovedano hoditi "po oddelkih").

16. Z izpodbijano odločitvijo sodišče prve stopnje ni odstopilo od sodne prakse Višjega delovnega in socialnega sodišča. V zadevah, na kateri se sklicuje tožnica v pritožbi (sklep Pdp 496/2014, sodba Pdp 159/2017), je bilo ugotovljeno dejansko stanje drugačno; pri odločanju je bilo upoštevano že zavzeto stališče, da je kot protipravno potrebno opredeliti takšno izvrševanje pooblastil, ki je v nasprotju z njihovim namenom, pri čemer v tožničinem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi toženka svoja pooblastila (delodajalca; na primeru z odreditvijo druge pisarne) izvrševala na nedopusten način.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP; toženka zaradi nepotrebnosti za pravdo sama krije svoje stroške kratkega odgovora na pritožbo.