Jedro

V sodni praksi je sprejeto stališče, da uporaba strelnega orožja kot je mitraljez pomeni večjo nevarnost za okvaro sluha, kar izkazujejo ne tako redki primeri poškodb vojaških obveznikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 4.900.000 SIT (sedaj 20.447,34 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti odmerjene stroške pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je znesek odškodnine 4.900.000 SIT (sedaj 20.447,34 EUR) znižalo na 3.900.000 SIT (sedaj 16.274,41 EUR), višji tožbeni zahtevek do 4.900.000 SIT (sedaj 20.447,34 EUR) zavrnilo in odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka. V ostalem je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča v nespremenjenem delu potrdilo in odločilo, da toženka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Proti navedeni sodbi pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da bi moralo drugostopenjsko sodišče preizkusiti, kdaj, kje in kako je nastal škodni dogodek. Obširno pojasnjuje, v katerih časovnih in krajevnih okoliščinah bi glede na posamezne izvedene dokaze do škodnega dogodka lahko prišlo. Po revizijskih zatrjevanjih naj bi se to zgodilo že en mesec pred pregledom v bolnici 21.11.1994, saj je bil tožnik 14.11.1994 že v vojašnici v Vipavi, v vojašnici na Vrhniki pa ni prijavil poškodbe sluha. Opozarja, da tožnik priznava, da ni izpolnil ustreznih listin o poškodbi, zaradi česar je sedaj ta dokumentacija pomanjkljiva, o okoliščinah, v katerih je nastala poškodba, pa se lahko samo domneva. Ponovno trdi, da je sporno, da je poškodba nastala pri izvajanju vojaške službe, ker bi lahko tožnik puško sprožil npr. med čiščenjem orožja. Meni, da se je škoda povečevala tudi zaradi pasivnosti tožnika, sodišče pa njegovega prispevka k nastanku škode ni ugotavljalo. Ker pritožbeno sodišče ni preizkusilo vseh dejstev, ki jih je zatrjevala od vsega začetka, je kršilo določbe pravdnega postopka. Opozarja, da je strel pomenil samo sprožilni moment tožnikove škode, kateremu so se kasneje pridružile druge okoliščine, ki niso v zvezi z vojaško službo. Pravi, da ni pojasnjeno, iz katerih razlogov se je sprva neznatna poškodba kasneje stopnjevala oziroma zakaj zdravstveni posegi niso bili uspešni niti v najmanjši meri. Pritožbeno sodišče pa je tudi zmotno ocenilo obseg pravno priznane škode.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta se nižji sodišči opredelil do vseh pravno pomembnih trditev strank in do izvedenih dokazov ter ugotovili vsa pravno relevantna dejstva. V zvezi z okoliščinami tožnikove poškodbe je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da jo je utrpel 14.11.1994 pri služenju vojaškega roka, ko je drugi vojak na njegovi levi rafalno streljal z mitraljezom (zadnji odstavek na četrti strani prvostopenjske sodbe). Tudi pritožbeno sodišče je sprejelo ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je do tožnikove poškodbe prišlo v prej navedenih okoliščinah, malo preden je bil tožnik iz vojašnice na Vrhniki premeščen v vojašnico v Vipavi, kjer je zaradi poškodbe sluha tudi prvič obiskal zdravnika. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, zakaj je dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ocenilo kot pravilne in obrazloženo zavrnilo toženkine pritožbene navedbe, s katerimi je izpodbijala ugotovitve prvostopenjskega sodišča o kraju in času nastanka tožnikove poškodbe. Zato niso utemeljeni revizijski očitki, da je pritožbeno sodišče te njene pritožbene navedbe odpravilo zgolj z navedbo, da gre za pritožbene novote. O trditvah, da je k nastanku škode prispeval tožnik sam ter druge okoliščine, pa se pritožbeno sodišče ni moglo opredeljevati, saj jih toženka uveljavlja šele v reviziji. Revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka so zato neutemeljeni.

Revizija s ponovnim poudarjanjem nasprotij med posameznimi izvedenimi dokazi, trditvami tožnika in ugotovitvami nižjih sodišč v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje o okoliščinah tožnikove poškodbe. Teh trditev (npr. da tožnik v vojašnici na Vrhniki ni prijavil poškodbe sluha, da ni šel takoj k zdravniku, da iz dopisov izhaja, da se je poškodba zgodila že prej, da se o teh okoliščinah lahko samo domneva, ker tožnik ni izpolnil ustreznih listin o poškodbi, da je sporno, da je poškodba nastala pri izvajanju vojaške službe, ker bi lahko tožnik puško sprožil tudi med čiščenjem orožja, ...) revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili nižji sodišči (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 73/2007). Poleg tega iz revizijskih navedb izhaja, da naj bi do tožnikove poškodbe prišlo mesec dni prej - v oktobru 1994. Ker je bil tožnik tudi tedaj na služenju vojaškega roka, toženka niti ob ugotovitvi nastanka tožnikove poškodbe v oktobru 1994 ne bi izpodbila domneve iz 173. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 97/2007). Revizija nedopustno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje tudi s trditvami, da se je škoda povečevala zaradi pasivnosti tožnika ter da so k škodi kasneje prispevale druge okoliščine, ki niso v zvezi z vojaško službo, morebiti tudi napake pri zdravstvenih posegih. Sodišči sta ugotovili, da je zaradi streljanja pri tožniku prišlo do akutnega gnojnega vnetja levega srednjega ušesa, ki je kasneje napredovalo v popolno izgubo sluha levo, pri čemer tožnikove gluhosti ni mogoče omiliti s slušnimi pripomočki. Sprožilni faktor teh tožnikovih težav je bil po ugotovitvah sodišč streljanje v prej navedenih okoliščinah, tožnikova naglušnost pa je izključno posledica vojaške vaje. Revizijske trditve, ki izpodbijajo te ugotovitve, niso upoštevne.

Sodišči sta tudi pravilno zaključili, da odgovarja toženka tožniku za nastalo škodo po načelu objektivne odgovornosti (173. člen ZOR in prvi odstavek 174. člena ZOR). V sodni praksi je sprejeto stališče, da uporaba strelnega orožja, kot je mitraljez, pomeni večjo nevarnost za okvaro sluha, kar izkazujejo ne tako redki primeri poškodb vojaških obveznikov. Za škodo, nastalo v zvezi z uporabo tega orožja, se zato šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Slednjega toženka ni dokazala, zato je dolžna tožniku povrniti nastalo škodo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR).

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, niti ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.