Jedro

Dogovor je bil sklenjen brez sodelovanja denacionalizacijskih upravičencev oziroma sodelovanja njihovih pravnih naslednikov, ki so po zaključku denacionalizacijskih postopkov postali solastniki na vrnjenih parcelah, med drugim tudi parc. št. 1000/2. Tak dogovor pa jih (ob njihovem ne-soglašanju) ne more več zavezovati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, izdano na zahtevo predlagatelja A.A., je prvostopni organ izbrisal oziroma sprostil del GERK-a z identifikacijsko številko GERK_PID ..., z domačim imenom ... (v nadaljevanju GERK B.), v tistem delu, ki je vrisan na parc. št. 1000/2 k.o. ..., v izmeri 4186 m2, s kmetijskega gospodarstva KMG MID ..., katerega nosilec je tožnik (1. točka izreka), sproščen del GERK-a B. pripisal kmetijskemu gospodarstvu KMG PID ..., katerega nosilec je A.A. (2. točka izreka), ugotovil, da bo po dokončnosti odločbe po uradni dolžnosti sprememba vpisana v evidenco GERK, o čemer bodo stranke obveščene z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev (3. točka izreka), ter da posebni stroški v zvezi z izdajo odločbe niso nastali (4. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je predlagatelj podal vlogo za umik GERK-a B. Na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov je organ ugotovil, da je pri nepremičnini parc. št. 1000/2 k.o. ..., vpisana lastninska pravica v različnih deležih za 12 lastnikov, med katerimi ni A.A., je pa vpisana C.C. (do 2/9), da je iz registra kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju RKG) razvidno, da je na delu te parcele vrisan tudi GERK B., ki je pripisan h kmetijskemu gospodarstvu KMG-MID ..., katerega nosilec je tožnik. Po pozivu organa k predložitvi dokazil o pravici do uporabe zemljišča glede na 30. člen Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik RKG) je A.A. organu najprej predložil soglasja za uporabo parc. št. 1000/2 od vseh solastnikov (tudi C.C.), razen D.D., ki je vpisana kot solastnica zemljišča do 2/9, kar bi zadostilo pogoju iz 7. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Tožnik je predložil Dogovor o ključnih vprašanjih med tožnikom in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju SKZGRS) (v nadaljevanju Dogovor/1999), s katerim je izkazoval drugo pravno podlago za pravico uporabe, tudi za solastniški delež C.C. Izjave C.C. o prekinitvi pogodbe najema organ ne more upoštevati, saj prekinitev pogodbe ni stvar upravnega, temveč sodnega postopka. Delež C.C. predstavlja 2/9, kar skupaj z deležem D.D. znaša 4/9, kar pomeni, da ima A.A. zbranih več kot ½ soglasij ostalih solastnikov. Ob upoštevanju 5. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in 7. člena ZKZ je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

2. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za gozdarstvo, kmetijstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopni organ) z odločbo z dne 19. 2. 2016 zavrnilo.

3. Tožnik je vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi je navedel, da je organ napačno ugotovil, da ni izkazal pravice uporabe obravnavanega zemljišča. S predloženimi dokazili je tožnik izkazal zadostno „drugo pravno podlago“, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišča v skladu z ZKme -1 in Pravilnikom RKG. Iz priloženega Dogovora/1999, dopisa z dne 7. 1. 1999 in Seznama zemljišč v zakupu z dne 22. 6. 2000 jasno izhaja, katere parcele so ostale v nadaljnji obdelavi tožnika. Razdeljevanje odstopljenih zemljišč fizičnim osebam oziroma denacionalizacijskim upravičencem je bilo v pristojnosti SKZG. Tožnik je svojo obveznost izpolnil tako, da je odstopil komplekse SKZG, da jih ta razdeli upravičencem. Ne prvostopni in ne drugostopni organ pa nista ugotavljala dejanskega stanja v naravi in sicer nista preverila, ali ima A.A. to zemljišče v posesti oziroma dejanski obdelavi, saj ga nima in zato ga prvostopni organ ne bi smel pripisati njegovemu kmetijskemu gospodarstvu. Tožnik je sodišču predlagal odpravo izpodbijane odločbe, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov, ki so mu nastali s plačilom sodne takse.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih in sodišču predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno se je še sklicevala na sodbo, I U 305/2014. 5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o izbrisu GERK B., v delu, ki je vrisan na parc. št. 1000/2 k.o. ..., s kmetijskega gospodarstva KMG MID ..., katerega nosilec je tožnik, in o pripisu tega GERK-a kmetijskemu gospodarstvu KMG PID ..., katerega nosilec je A.A. 7. Po drugem odstavku 5. člena ZKme-1 se šteje, da ima nosilec pravico do uporabe zemljišč kmetijskega gospodarstva, vpisanih v RKG, če je lastnik ali zakupnik zemljišč oziroma ima za uporabo zemljišč pridobljeno soglasje lastnika zemljišč ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč; pri zemljiščih v solastnini ali skupni lastnini ima nosilec pravico do uporabe zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča. Po drugem odstavku 7. člena ZKZ (za učinkovitejše obdelovanje kmetijskega zemljišča kot dober gospodar, ne glede na določbe stvarnopravnega zakonika) zadostuje za določitev uporabnika kmetijskega zemljišča in načina rabe zemljišča soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča, če je kmetijsko zemljišče v solastnini.

8. V 30. členu Pravilnika RKG je predpisan postopek ugotavljanja pravilnosti prijavljenih podatkov in izbris zemljišč. Tako je določeno, da lahko upravna enota pozove nosilca, ki ni lastnik vpisanih zemljišč, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč (prvi odstavek). Če nosilec dokazil iz prejšnjega odstavka ne predloži ali če upravna enota na podlagi predloženih dokazil ugotovi, da pogoji za vpis GERK niso izpolnjeni, upravna enota odloči o izbrisu GERK ali dela GERK iz RKG; upravna enota v RKG pri zemljišču, ki se nanaša na izbrisan GERK, vpiše opombo (drugi odstavek). Vlogo za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč v RKG lahko vloži lastnik ali uporabnik zemljišč, ki izkaže pravico do uporabe zemljišč, ki so prijavljena v RKG (tretji odstavek).

9. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ v postopku ugotovil, da je predlagatelj A.A. (v tem upravnem sporu stranka z interesom) za izkazovanje pravice uporabe obravnavanega GERK predložil soglasje solastnikov zemljišč, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico površine zemljišča (5/9), kar med strankami ni sporno. Sporno pa je, ali je tožnik dokazal ''drugo pravno podlago'', kot mu to izrecno dopušča drugi odstavek 5. člena ZKme-1 in ki je močnejša od izkazanega soglasja solastnikov. Tožnik se sklicuje na Dogovor/1999, ki naj bi mu do dokončanja denacionalizacijskih in komasacijskih postopkov omogočal, da še obdeluje komplekse (in v tem okviru tudi parc. št. 1000/2), ker so upravičenci podržavljena zemljišča dobili vrnjena le v last, posest pa jim je bila kot nadomestna začasno dodeljena drugje, kar je bilo v pristojnosti SKZG, na zemljiščih, ki jih je odstopil tožnik na zahtevo SKZG. Tudi po presoji sodišča se tožnik kot na podlago za uporabo zemljišča ne more sklicevati na Dogovor/1999. Iz Dogovora/1999 oziroma njegovega dela (kot je bil predložen v upravnem postopku) izhaja, da ga je 1. 8. 1999 sklenil tožnik s SKZG zaradi nadaljnjega koriščenja kmetijskih zemljišč v kompleksih in ki predvideva tudi rešitve za denacionalizacijske upravičence, tako da ti dobijo v posest druga zemljišča. Naveden dogovor je bil sklenjen brez sodelovanja denacionalizacijskih upravičencev oziroma sodelovanja njihovih pravnih naslednikov, ki so po zaključku denacionalizacijskih postopkov postali solastniki na vrnjenih parcelah, med drugim tudi parc. št. 1000/2. Tak dogovor pa jih (ob njihovem ne-soglašanju) ne more več zavezovati. Treba je namreč upoštevati, da, četudi iz Dogovora/1999 ne izhaja obdobje, za katero se sklepa, so roki iz četrtega odstavka 27. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), v povezavi z 22. členom tega zakona, torej roki, v katerih zavezanec (upravljalec) lahko uveljavlja odloženo posest (brez sporazuma z upravičencem) že potekli. Skladno s tretjim odstavkom 27. člena ZDen se za kmetijska zemljišča, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč, vzpostavi solastninska pravica v korist (denacionalizacijskih) upravičencev, ki lahko kompleks razdelijo sporazumno ali v nepravdnem postopku, ali pa predlagajo uvedbo komasacijskega postopka, zavezanec pa ima na podlagi četrtega odstavka tega člena skladno z 22. členom ZDen še nadalje pravico uporabljati nepremičnino za svojo dejavnost, vendar le za dobo, ki je nujno potrebna za prilagoditev njegovega poslovanja spremenjenim razmeram, pri čemer pa to obdobje ne more biti daljše od pet let od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji oziroma največ sedem let od dneva uveljavitve ZDen, če se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta drugače. Po presoji sodišča Dogovor/1999 s prilogama (dopisom SKZG tožniku z dne 7. 1. 1999 in seznamom zemljišč v zakupu, ki ga je SKZG izpisal na dan 22. 6. 2000) tako ni pravna podlaga, iz katere bi za tožnika izhajala pravica do uporabe zemljišča, na katerem je vpisan GERK B., v delu, ki je vpisan na parc. št. 1000/2. Tako tudi naslovno sodišče že v sodbah, I U 305/2014 in I U 1530/2015. Zato za odločitev ni pravno relevantna okoliščina o obveznosti SKZG o dodelitvi oziroma nedodelitvi nadomestnih zemljišč, kot tudi ne, da je tožnik svoje obveznosti po Dogovoru/1999 izpolnil. Del relevantnega dejanskega stanja po 5. členu ZKme-1, 7. členu ZKZ in 30. členu Pravilnika RKG pa tudi ni ugotavljanje posesti oziroma dejanske obdelave obravnavanega GERK s strani vlagatelja vloge za ugotavljanje pravice do uporabe vpisanih zemljišč v RKG, kot tudi ne morebitna dejanska posest tožnika.

10. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.