Jedro

Opustitev antibiotične profilakse pri kirurških posegih na hrbtenici, ki je bila v nasprotju z običajno prakso v takratnem obdobju in bi lahko zmanjšala nastanek zapleta z vnetjem medvretenčne ploščice najmanj za polovico, predstavlja nedopustno, nestrokovno ravnanje, za katerega zdravstvena ustanova odgovarja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odločitve o temelju tožbenega zahtevka tako spremeni, da je toženka odgovorna tožniku za njegovo, v tej pravdni zadevi vtoževano škodo.

II. Sodba sodišča prve stopnje se glede odločitve o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 52.237,60 EUR zaradi zdravniške napake. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 500 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Vztraja, da je izkazal nestrokovno ravnanje kirurginje operaterke dr. A. A., ki je bilo potrjeno tudi z izvedeniškim mnenjem izvedenca ortopeda. Sodišče kljub ugotovitvam izvedenca, da opustitev antibiotične zaščite pred operacijo ni običajna praksa ter poveča verjetnost tveganja nastanka vnetja v predelu medvretenčne ploščice, ni presodilo tveganja, kateremu je tožnika izpostavila kirurginja, ker je opustila priporočeno profilakso. O takem tveganju ga sploh ni seznanila pred njegovo privolitvijo, s tem pa je opustila tudi dolžno pojasnilo dolžnost. Tožnik je s priporočili Ministrstva za zdravje izkazal, da so bile v tistem času že dane smernice, ki bi jih zdravniki morali upoštevati, da bi zagotovili varnost zdravljenja pacientov, med temi je bila tudi antibiotična profilaksa pri ortopedskih operacijah na hrbtenici. Če bi bil tožnik v okviru pojasnjevalne dolžnosti opozorjen na možnost take okužbe in njene posledice, bi nedvomno zahteval, da mu zdravnik pred posegom da priporočeno dozo antibiotika. Tožnika so doletele posledice, na katere pri privolitvi ni računal, ker na njih ni bil opozorjen. Po Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP) ima zdravnik pojasnjevalno dolžnost, zato pacient ni dolžan iskati in zahtevati relevantnih informacij od zdravnika operaterja. Iz podpisanega obrazca izhaja, da ta ne izpolnjuje pogojev, ker v njem ni navedenega medicinskega posega, diagnoze in ne datuma. To pomeni, da pacient ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami in tveganji pri operaciji hernije. Dejstvo, da sta izvedenca zatrjevala, kako je bila pojasnjevalna dolžnost primerno izpolnjena, kaže na dvom v nepristranost in njuno strokovnost. Sodišče je v celoti sledilo izpovedbi zdravnice operaterke A. A., čeprav je v nasprotju z vsebino podpisanega obrazca privolitve. Tožnik opozarja na pristranost izvedencev, ki se je izkazovala v izogibanju konkretnim odgovorom na postavljena vprašanja in na kontradiktornost izjav glede priporočil omejitve uporabe antibiotikov. Priporočena antibiotična zaščita zahteva en odmerek antibiotika, običajno zdravljenje okužbe medvretenčne ploščice pa uporabo najmanj štirih odmerkov dnevno ves čas zdravljenja, ki traja vsaj šest tednov, v konkretnem primeru pa je trajalo 9 mesecev oziroma 36 tednov. Zaradi opustitve enega odmerka antibiotika je tako zdravnik operater izpostavil tožnika 50 % večjemu tveganju nastanka okužbe medvretenčne ploščice in s tem tudi 50 % večjemu tveganju nastanka invalidnosti. Opustitev običajne prakse antibiotične zaščite in strokovnih priporočil v zvezi z vzpostavitvijo te zaščite pomeni kršitev dolžne skrbnosti. Zdravnica operaterka ni izkazala skrbnega ravnanja in ni dokazala okoliščin, zaradi katerih pogodbe ni mogla pravilno izpolniti, ki bi bile nepremagljive oziroma neodvrnljive. Tudi nadaljevanje zdravljenja vnetja ni bilo skrbno in ni bilo v skladu s priporočili stroke, saj je bila diagnostika počasna in neprimerna, tožniku pa je bilo predpisano antibiotično zdravljenje pred odvzemom kužnin. Zdravljenje samega vnetja je trajalo šestkrat dalj kot je običajno v medicinski praksi, nastale posledice so hude. Ugotovitev sodišča, da z opustitvijo profilakse ni bila narejena zdravniška napaka, ker priporočila ministrstva niso zavezujoča, nima podlage v mnenju izvedencev, ki sta navedla, da je bila to običajna praksa. Po definiciji zdravniške napake, kot jo je izoblikovala zdravniška zbornica, gre za ravnanje, ki ni v skladu z uveljavljenimi in preverjenimi standardi stroke in normami ter bi lahko in je povzročilo škodo bolnikovemu zdravju. Sodišče je bistveno kršilo določila ZPP, ker ni dovolilo ponovnega zaslišanje tožnika po zaslišanju izvedencev in ker ni dovolilo novega izvedenca.

3. Tožena stranka in stranski invervient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v obravnavni zadevi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala po operaciji diskus hernije z razvojem vnetja medvretenčne ploščice. Odgovornost za škodo pripisuje operaterki, zaposleni pri toženki, pri čemer ji med drugim očita tudi opustitev antibiotične profilakse.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbi niso sporne in temeljijo na izvedeniškem mnenju, izhaja, da opustitev antibiotične zaščite pred operacijo ni običajna praksa in da bistveno poveča verjetnost tveganja nastanka vnetja v predelu operirane medvretenčne ploščice. Takšna opustitev je bila v času škodnega dogodka tudi v nasprotju s takrat veljavnimi priporočili ministrstva glede strokovnih podlag za pripravo programa obvladovanja in preprečevanje bolnišničnih okužb, ki so kirurško protimikrobno profilakso priporočala. Kljub ugotovitvi, da pri tožniku v nasprotju z običajno prakso in strokovnimi priporočili predhodna antibiotična zaščita ni bila izvedena, je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek o odgovornosti toženke z obrazložitvijo, da bi lahko do vnetja medvretenčne ploščice prišlo tudi zaradi drugih razlogov. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je posledica napačne uporabe pravila o razporeditvi dokaznega bremena.

7. Vprašanje, ali bi zdravnik z drugačnim ravnanjem lahko preprečil zaplet v postopkih zdravljenja, je praviloma hipotetično. Pacienti značilnosti in poteka zdravniških posegov običajno ne poznajo, prav tako tudi ne pravil stroke. Zato je sodna praksa oblikovala stališče, da je tožnikovemu dokaznemu bremenu zadoščeno, če trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje po svoji naravi takšno, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu prepreči nastanek škode1. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme izpolnjenosti pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja. Če tega ne dokaže, se odgovornosti ne more razbremeniti.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da opustitev antibiotične profilakse pri kirurških posegih na hrbtenici, ki je bila v nasprotju z običajno prakso pri operacijah hrbtenice v takratnem obdobju in bi lahko zmanjšala nastanek zapleta z vnetjem medvretenčne ploščice za polovico, predstavlja nedopustno ravnanje zdravstvene ustanove, ki obvezne uporabe antibiotične zaščite ni predpisala, in hkrati, nestrokovno ravnanje operaterke, kateri je bila odločitev o uporabi zaščite prepuščena. Vnetje medvretenčne ploščice se sicer res lahko pojavi kot zaplet tudi ob uporabi ustrezne zaščite, vendar pa je to možnost prav z uporabo antibiotika mogoče zmanjšati vsaj za polovico (po oceni izvedenca za dva do trikrat). In prav to dejstvo kaže na kršitev pravil o dolžni skrbnosti in posledično odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

9. Tožena stranka je v zvezi s trditvami tožnika navedla le, da antibiotična zaščita pri tovrstnem posegu ni bila potrebna in bi imela celo negativne namesto pozitivnih učinkov2. Teh trditev izvedenec medicinske stroke ni potrdil, toženka pa na podano mnenje pripomb ni imela. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni izkazala, da je bilo zdravljenje tožnika v celoti skladno s pravnim standardom vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja, s tem pa ni zmogla ekskulpacijskega dokaznega bremena.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo o temelju tožbenega zahtevka (peta alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Ker je toženka oziroma njena zaposlena ravnala v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, zato se pritožbeno sodišče do drugih pritožbenih navedb niti ni opredeljevalo. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine ni ugotavljalo, toženka pa je vtoževani višini konkretizirano ugovarjala, je pritožbeno sodišče v preostalem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v sojenje glede višine tožbenega zahtevka (355. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo v skladu s 164. in četrtim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Primerjaj odločitve VS RS II Ips 32/2012, II Ips 73/2015, II Ips 207/2015 in II Ips 183/2015. 2 Primerjaj pripravljalno vlogo tožene stranke z 21. 4. 2015.