Jedro

Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. Tudi prodajalka trgovine, oškodovane s kaznivim dejanjem tatvine, je lahko upravičena, da poda predlog za pregon storilca, če se izkaže, da jo je lastnik trgovine za to pooblastil (Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 126; sodba VSRS I Ips 123/98 z 30. 9. 1998).

Drži sicer ugotovitev pritožnika, da se je sodišče prve stopnje šele v zadnji fazi glavne obravnave podrobneje ukvarjalo in razčiščevalo obstoj pooblastilnega razmerja, vendar pa se ni moč strinjati s pritožnikom, da je na ta način sodišče neupravičeno popravljalo napako tožilstva in reševalo obstoj procesne predpostavke. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je to storilo brez dokaznega predloga tožilstva, je skladno s pravili kazenskega postopka. Sodišče je namreč tisto, ki mu ZKP v 17. členu nalaga dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (načelo iskanja materialne resnice), v ta namen pa lahko izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca A. A. pod točko I. izreka sodbe spoznalo za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Obdolženemu A. A. je določilo: (i) za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 (pod točkama 1/1. in 1/2.) kazen 7 (sedem) mesecev zapora, (ii) za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, v zvezi s 54. členom KZ-1 (pod točkama 1/3. in 1/4.) kazen 5 (pet) mesecev zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), upoštevaje kot določeni zgoraj navedeni kazni, izreklo enotno kazen 11 (enajst) mesecev zapora. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženi A. A. dolžan plačati: oškodovani družbi B., d. o. o., ..., premoženjskopravni zahtevek v znesku 609,98 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 219,99 EUR od 7. 5. 2019 dalje do plačila in od zneska 389,99 EUR od 23. 6. 2019 dalje do plačila; oškodovani družbi C., d. o. o., ..., premoženjskopravni zahtevek v znesku 46,46 EUR, v presežku do zneska 51,21 EUR se jo napoti na pravdo; oškodovani družbi D., d. d., ..., premoženjskopravni zahtevek v znesku 65,07 EUR. Obdolžencu se v izrečeno kazen všteje čas prestan v priporu po sklepu naslovnega sodišča I K 421/2020 z dne 13. 4. 2023, od 21. 5. 2023 ob 11:50 uri do 26. 5. 2023 ob 15:00 uri. Obdolženca se v tem delu po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen morebitno krivdno povzročenih stroškov. Pod točko II. izreka sodbe je sodišče zoper obdolženega A. A. na podlagi 2. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za štiri kazniva dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in dve kaznivi dejanji goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. V tem delu na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, v kolikor se jih da izločiti iz skupnih stroškov.

2.Zoper obsodilni del te sodbe (točka I. izreka) se pritožuje obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov ter Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se z zavrnilno sodbo zavrnejo vse obtožbe zoper obdolženca, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje.

3.Pritožba zagovornika ni utemeljena.

4.Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožnika ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, ob temeljiti dokazni oceni pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke, posledično pa obdolženca pod točko I. izreka sodbe upravičeno spoznalo za krivega dveh nadaljevanih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 ter mu izreklo tudi zakonito, primerno in pravično kazensko sankcijo.

5.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo tudi glede kaznivih dejanj, opisanih v točki I. izreka sodbe zavrniti očitke po obtožnih predlogih, ker predloga za pregon ni podala upravičena oseba. Ker tega ni storilo, naj bi po mnenju pritožnika zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6.Pri kaznivih dejanjih, za katera se storilec preganja na predlog oškodovanca, je sicer takšen predlog procesna predpostavka, da lahko državni tožilec začne ali nadaljuje kazenski pregon. Predlog za pregon je procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Obličnost in vsebina predloga za pregon nista predpisani, zadošča izjava, ki nedvoumno izraža voljo oškodovanca, da se kazenski postopek uvede. Zato že podaja ovadbe ali uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZKP vključujeta predlog za pregon. Po določbah 147. člena ZKP se lahko ovadbo poda ustno ali pisno tudi pri policiji. Predlog za pregon lahko poda oškodovanec sam, za vložitev ovadbe oziroma predloga za pregon pa lahko pooblasti tudi drugo osebo. To lahko stori tudi na povsem neformalen način (ustno, neposredno ali po telefonu, s pisno prošnjo, lahko tudi s konkludentnimi dejanji), odločilno pri tem je, da je oškodovanec svojo voljo, naj se storilec kaznivega dejanja kazensko preganja in da to njegovo odločitev prenese pristojnemu organu druga oseba, nedvoumno izrazil (tako odločba Vrhovnega sodišča RS I Ips 211/2007 z dne 25. 10. 2007).

7.Gospodarske družbe kot pravne osebe svojo voljo izražajo po zastopnikih. Kadar gre za predlagalni delikt in je oškodovanec gospodarska družba, mora zato predlog za pregon podati njen zastopnik. Zastopanje lahko skladno z določbo 69. člena Obligacijskega zakonika (OZ) temelji na zakonu, drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev).

8.Spisovno je izkazano, da je bila v vseh štirih v pritožbi izpostavljenih primerih kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana v zakonsko predpisanem roku s strani upravičene osebe. Gospodarsko družbo namreč zastopa zakoniti zastopnik, poleg njega pa lahko tudi pooblaščenci. Družba mora imeti zakonitega zastopnika, poleg njega pa ima lahko tudi enega ali več pooblaščencev. Družba lahko preko svojih zakonitih zastopnikov za opravljanje določenih poslov družbe pooblasti tudi druge osebe (pooblaščenci). Njihovo upravičenje za zastopanje družbe izvira iz volje družbe oziroma njenega zakonitega zastopnika. Družba lahko podeli bodisi generalno bodisi specialno pooblastilo. Obseg pooblastila pooblaščencev družbe določa pooblastitelj, torej družba oziroma njen zakoniti zastopnik (razen za prokurista, pri katerem obseg pooblastila določa zakon, konkretno ZGD-1). Prav ima sicer zagovornik, ko izpostavlja, da delavec gospodarske družbe, četudi je vodja poslovalnice, ni zakoniti zastopnik družbe, saj trgovinski poslovodja ni poslovodja v smislu 515. člena ZGD-1. To pa pomeni, da lahko zastopa družbo le na podlagi izjave volje družbe, torej na podlagi pooblastilnega razmerja. (Sklep VSLJ VI Kp 48282/2014 z 20. 10. 2015, pa tudi S. Zgaga Markelj v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, 1. knjiga, 2023, 53. člen, r. št. 5.). Tudi prodajalka trgovine, oškodovane s kaznivim dejanjem tatvine, je lahko upravičena, da poda predlog za pregon storilca, če se izkaže, da jo je lastnik trgovine za to pooblastil (Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 126; sodba VSRS I Ips 123/98 z 30. 9. 1998).

9.Pooblastilo je upravičenost za zastopanje, ki jo da pooblastitelj s pravnim poslom pooblaščencu (prvi odstavek 74. člena OZ). Za pooblastilo pa zakon ne zahteva posebne oblike. Lahko je dano pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Izjema je določena le za pravne posle, za katere zakon predpisuje posebno obličnost, saj v tem primeru zahteva po obličnosti velja tudi za pooblastilo (75. člen OZ). Vendar konkretni primer, podaja predloga za kazenski pregon in z njo povezano pooblastilno razmerje, ne sodi med pravne posle, kjer je zahtevana posebna obličnost.

10.Pritožnik glede nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 na škodo družbe B. d. o. o. pravilno ugotavlja čas podaje obeh pisnih prijav, nepravilno pa je njegovo stališče, da E. E. in F. F. nista bila upravičena za zastopanje oškodovane družbe. V obeh primerih je bila prijava podana v zakonskem roku policiji, saj je bil preko vodje oddelka v poslovalnici B. d. o. o. F. F. predložen zapisnik na obrazcu (list. št. 9 in 22), ki ga je v ta namen glede dogodka in odtujenega blaga sestavil vodja poslovalnice E. E. Na podlagi vsebine njunih izpovedb in vsebine dopisa oškodovane družbe na list. št. 351 pa je tudi prepričljivo dokazano, da sta obe navedeni osebi imeli ustno pooblastilo zakonitega zastopnika oškodovane družbe B. d. o. o. za opravo tega dejanja, in je to opravilo sodilo v krog poslov, ki sta jih bili ti dve osebi dolžni in pooblaščeni opravljati v imenu delodajalca kot vodja poslovalnice oziroma vodja oddelka v poslovalnici, saj je njuna naloga na podlagi pogodbe o zaposlitvi tudi skrb za premoženje v trgovini. Stališče pritožnika, da v spisu ni dokazov o obstoju pooblastilnega razmerja je neutemeljeno, sodišče se je v tem delu upravičeno oprlo na predhodno predstavljene dokazne vire. Tako tudi s strani zagovornika zatrjevana absolutno bistvena kršitev postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Odgovor na list. št. 351 spisa pa je potrebno razumeti na način, da konkretnega pisnega pooblastila za vsak posamezni primer E. E. in F. F. nista imela, saj sta bila za podajo predloga za pregon pooblaščena na podlagi pogodbe o zaposlitvi kot vodja poslovalnice in oddelkovodja. Zato je pritožbeno izvajanje, ki se osredotoča tudi na besedilo pogodbe o zaposlitvi in izhaja iz napačnega stališča, da bi bilo potrebno posebno pisno pooblastilo zakonitega zastopnika oškodovane družbe, neutemeljeno.

11.Zagovornik problematizira tudi stališče, ki ga sodišče prve stopnje v točki 13 izpodbijane sodbe izpostavi kot dodaten argument zaključku, da je bil predlog za pregon podan pravočasno, in sicer opirajoč se na določilo prvega odstavka 54. člena ZKP. V tem delu sodišče prve stopnje izhaja iz trenutka, ko je oškodovana družba izvedela tudi za storilca kaznivega dejanja (ovadba in predlog za pregon sta bila sicer podana zoper neznanega storilca), in sicer je bilo to po stališču sodišča prve stopnje ob prejemu vabila na glavno obravnavo (1. 9. 2022). Tudi to stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Pooblaščenec G. G., ki je na naroku 3. 10. 2022 izjavil voljo za pregon, pa se je izkazal s pravno veljavnim pooblastilom (C1), saj ga je podpisal direktor H. H., ki je bil izhajajoč iz podatkov v sodnem registru (list. št. 476) v tem času upravičen samostojno zastopati oškodovano družbo. Glede navedb, da je tudi premoženjskopravni zahtevek v imenu te družbe podala neupravičena oseba, saj pisni vlogi s 5. 9. 2022 ni predloženo pooblastilo direktorja, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je kasneje na naroku za glavno obravnavo 3. 10. 2022 (list. št. 94) pooblaščenec oškodovane družbe, ki se je izkazal s pooblastilom zakonitega zastopnika družbe, izjavil, da vztraja pri predlogu za pregon in pri priglašenem premoženjskopravnem zahtevku z dne 5. 9. 2022, zato je tudi ta pritožbena navedba, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek družbe B. d. o. o., neutemeljena.

Kot neutemeljene pa pritožbeno sodišče zavrača tudi vsebinsko sorodne navedbe pritožnika v razdelku 2. pritožbe, ki se nanašajo na oškodovano družbo D. d. o. o. Tudi za poslovodjo bencinskega servisa I. I., ki je 10. 2. 2020 podal predlog za pregon za kaznivo dejanje z dne 9. 2. 2020, izvršeno na bencinskem servisu, katerega posle vodi, pritožnik zatrjuje, da ni bil oseba, ki bi bila upravičena podati tako izjavo v imenu oškodovane družbe. Po mnenju sodišča druge stopnje, neutemeljeno. Izpodbijana sodba ima namreč v točki 21 prepričljive razloge o tem, da je v konkretnem primeru predlog za pregon podala upravičena oseba, pri čemer se utemeljeno opira na izjavo oškodovane družbe na list. št. 373 (dopolnjeno s podatki na list. št. 380 in 381), iz katere izhaja, da imajo v skladu z internimi navodili in notranjimi pravili pooblastilo za podajo predloga za pregon vsi poslovodje bencinskih servisov oziroma prodajnih mest. Pritožnik tako zaman vztraja na stališču, ki ima podlago v njegovem zmotnem stališču, da je pooblastilo lahko le pisno, da manjka listinska dokumentacija, ki bi dokazovala pooblastilno razmerje. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tudi v konkretnem primeru predlog za pregon pravočasno podala upravičena oseba. Glede na navedeno tudi ni odločilno, kar sicer glede na vsebino izpovedbe I. I. in listinske dokaze pravilno ugotavlja pritožnik, ki pa s tem implicitno priznava I. I. upravičenje za zastopanje oškodovane družbe, da je namreč slednji ob zaznavi tatvine prepoznal tudi storilca in je vedel za njegovo ime, s čimer ruši dodatno argumentacijo sodišča prve stopnje v točki 21. izpodbijane sodbe, ki glede pravočasnosti predloga za pregon podredno izhaja tudi iz zahteve prvega odstavka 54. člena ZKP in trenutka prejema vabila za glavno obravnavo.

12.Kot neutemeljene pa pritožbeno sodišče zavrača tudi vsebinsko sorodne navedbe pritožnika v razdelku 2. pritožbe, ki se nanašajo na oškodovano družbo D. d. o. o. Tudi za poslovodjo bencinskega servisa I. I., ki je 10. 2. 2020 podal predlog za pregon za kaznivo dejanje z dne 9. 2. 2020, izvršeno na bencinskem servisu, katerega posle vodi, pritožnik zatrjuje, da ni bil oseba, ki bi bila upravičena podati tako izjavo v imenu oškodovane družbe. Po mnenju sodišča druge stopnje, neutemeljeno. Izpodbijana sodba ima namreč v točki 21 prepričljive razloge o tem, da je v konkretnem primeru predlog za pregon podala upravičena oseba, pri čemer se utemeljeno opira na izjavo oškodovane družbe na list. št. 373 (dopolnjeno s podatki na list. št. 380 in 381), iz katere izhaja, da imajo v skladu z internimi navodili in notranjimi pravili pooblastilo za podajo predloga za pregon vsi poslovodje bencinskih servisov oziroma prodajnih mest. Pritožnik tako zaman vztraja na stališču, ki ima podlago v njegovem zmotnem stališču, da je pooblastilo lahko le pisno, da manjka listinska dokumentacija, ki bi dokazovala pooblastilno razmerje. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tudi v konkretnem primeru predlog za pregon pravočasno podala upravičena oseba. Glede na navedeno tudi ni odločilno, kar sicer glede na vsebino izpovedbe I. I. in listinske dokaze pravilno ugotavlja pritožnik, ki pa s tem implicitno priznava I. I. upravičenje za zastopanje oškodovane družbe, da je namreč slednji ob zaznavi tatvine prepoznal tudi storilca in je vedel za njegovo ime, s čimer ruši dodatno argumentacijo sodišča prve stopnje v točki 21. izpodbijane sodbe, ki glede pravočasnosti predloga za pregon podredno izhaja tudi iz zahteve prvega odstavka 54. člena ZKP in trenutka prejema vabila za glavno obravnavo.

13.V razdelku 3. pritožbe zagovornik zatrjuje enako absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi glede kaznivega dejanja na škodo družbe C. d. o. o. z dne 10. 2. 2020. Tudi v tem delu neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je že 12. 2. 2020 ob podaji pisne prijave kaznivega dejanja, ki se šteje kot predlog za pregon, J. J. imela pravno veljavno pooblastilo za zastopanje oškodovane družbe. Tak zaključek utemeljeno gradi na vsebini odgovora oškodovane družbe na list. št. 357, kjer je pojasnjeno, da so delavci na podlagi pogodbe o zaposlitvi in interne tehnike dela pooblaščeni podajati kazenske ovadbe, kar so podkrepili tudi z vsebino pogodbe o zaposlitvi (list. št. 358-361). Obstoj pooblastila v trenutku podaje kazenske ovadbe pa izhaja tudi iz izpovedbe priče J. J. na glavni obravnavi 16. 2. 2024 (list. št. 399/hrbtno), saj je izpovedala, da je vodja izmene v trgovini in je tudi sama sodila v krog treh oseb (poleg nje še njena namestnica ter poslovodja trgovine), ki so bile tedaj v trgovini s strani delodajalca ustno pooblaščene za podajo predlogov za pregon. Pravilna pa so tudi nadaljnja podredna izvajanja sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz določbe prvega odstavka 54. člena ZKP.

V razdelku 3. pritožbe zagovornik zatrjuje enako absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi glede kaznivega dejanja na škodo družbe C. d. o. o. z dne 10. 2. 2020. Tudi v tem delu neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je že 12. 2. 2020 ob podaji pisne prijave kaznivega dejanja, ki se šteje kot predlog za pregon, J. J. imela pravno veljavno pooblastilo za zastopanje oškodovane družbe. Tak zaključek utemeljeno gradi na vsebini odgovora oškodovane družbe na list. št. 357, kjer je pojasnjeno, da so delavci na podlagi pogodbe o zaposlitvi in interne tehnike dela pooblaščeni podajati kazenske ovadbe, kar so podkrepili tudi z vsebino pogodbe o zaposlitvi (list. št. 358-361). Obstoj pooblastila v trenutku podaje kazenske ovadbe pa izhaja tudi iz izpovedbe priče J. J. na glavni obravnavi 16. 2. 2024 (list. št. 399/hrbtno), saj je izpovedala, da je vodja izmene v trgovini in je tudi sama sodila v krog treh oseb (poleg nje še njena namestnica ter poslovodja trgovine), ki so bile tedaj v trgovini s strani delodajalca ustno pooblaščene za podajo predlogov za pregon. Pravilna pa so tudi nadaljnja podredna izvajanja sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz določbe prvega odstavka 54. člena ZKP.

Zagovornik sicer navaja, da bi sodišče moralo glede tega, kdaj je posamezna oškodovana družba dejansko izvedela za storilca, napraviti še dodatne poizvedbe in izvesti dodatne dokaze, kar pa pritožbeno sodišče zavrača, saj je spisovno izkazano, da je bila tako v primeru oškodovanca C. d. o. o. kakor tudi v primeru oškodovanca B. d. o. o. podana ovadba zoper neznanega storilca, ki so ga identificirali šele policisti, kasneje tekom postopka, vse do vročitve vabila oškodovancu za glavno obravnavo, pa glede na listinsko dokumentacijo oškodovanec ni bil seznanjen s stanjem zadeve. Posebej za oškodovani družbi B. d. o. o. in C. d. o. o. sodišče druge stopnje ugotavlja, da je že iz dokumentov, ki izkazujejo prijavo oziroma podajo kazenske ovadbe (list. št. 8 in 21 spisa I K 421/2020 in list. št. 6 pridruženega spisa I K 26055/2020 pod list. št. 46 spisa I K 421/2020) razvidno, da oškodovanec ni posebej izrazil želje, da bi bil obveščen o poteku in zaključku preiskave (za razliko od kaznivega dejanja na škodo družbe D. d. d., kjer je ta želja oškodovanca izražena - list. št. 10 in 11 pridruženega spisa I K 45682/2020 pod list. št. 47 spisa I K 421/2020).

14.Zagovornik sicer navaja, da bi sodišče moralo glede tega, kdaj je posamezna oškodovana družba dejansko izvedela za storilca, napraviti še dodatne poizvedbe in izvesti dodatne dokaze, kar pa pritožbeno sodišče zavrača, saj je spisovno izkazano, da je bila tako v primeru oškodovanca C. d. o. o. kakor tudi v primeru oškodovanca B. d. o. o. podana ovadba zoper neznanega storilca, ki so ga identificirali šele policisti, kasneje tekom postopka, vse do vročitve vabila oškodovancu za glavno obravnavo, pa glede na listinsko dokumentacijo oškodovanec ni bil seznanjen s stanjem zadeve. Posebej za oškodovani družbi B. d. o. o. in C. d. o. o. sodišče druge stopnje ugotavlja, da je že iz dokumentov, ki izkazujejo prijavo oziroma podajo kazenske ovadbe (list. št. 8 in 21 spisa I K 421/2020 in list. št. 6 pridruženega spisa I K 26055/2020 pod list. št. 46 spisa I K 421/2020) razvidno, da oškodovanec ni posebej izrazil želje, da bi bil obveščen o poteku in zaključku preiskave (za razliko od kaznivega dejanja na škodo družbe D. d. d., kjer je ta želja oškodovanca izražena - list. št. 10 in 11 pridruženega spisa I K 45682/2020 pod list. št. 47 spisa I K 421/2020).

15.Drži sicer ugotovitev pritožnika, da se je sodišče prve stopnje šele v zadnji fazi glavne obravnave podrobneje ukvarjalo in razčiščevalo obstoj pooblastilnega razmerja, vendar pa se ni moč strinjati s pritožnikom, da je na ta način sodišče neupravičeno popravljalo napako tožilstva in reševalo obstoj procesne predpostavke. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je to storilo brez dokaznega predloga tožilstva, je skladno s pravili kazenskega postopka. Sodišče je namreč tisto, ki mu ZKP v 17. členu nalaga dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (načelo iskanja materialne resnice), v ta namen pa lahko izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti.

Drži sicer ugotovitev pritožnika, da se je sodišče prve stopnje šele v zadnji fazi glavne obravnave podrobneje ukvarjalo in razčiščevalo obstoj pooblastilnega razmerja, vendar pa se ni moč strinjati s pritožnikom, da je na ta način sodišče neupravičeno popravljalo napako tožilstva in reševalo obstoj procesne predpostavke. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je to storilo brez dokaznega predloga tožilstva, je skladno s pravili kazenskega postopka. Sodišče je namreč tisto, ki mu ZKP v 17. členu nalaga dolžnost, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (načelo iskanja materialne resnice), v ta namen pa lahko izvaja tudi dokaze po uradni dolžnosti.

16.Vsekakor pa so očitki o pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku glede dejstva, kdaj je posamezna oškodovana družba izvedela za storilca kaznivega dejanja, brezpredmetni tudi ob ugotovitvi, da je dokazano, da so bile vse osebe, ki so podale prijavo kaznivega dejanja policiji, upravičene to storiti na podlagi pooblastila delodajalca, ki je bilo podano zaradi del in nalog, ki so jih te osebe opravljale na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ker je predlog za pregon podala upravičena oseba v zakonsko predpisanem roku zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vsekakor pa so očitki o pomanjkljivo izvedenem dokaznem postopku glede dejstva, kdaj je posamezna oškodovana družba izvedela za storilca kaznivega dejanja, brezpredmetni tudi ob ugotovitvi, da je dokazano, da so bile vse osebe, ki so podale prijavo kaznivega dejanja policiji, upravičene to storiti na podlagi pooblastila delodajalca, ki je bilo podano zaradi del in nalog, ki so jih te osebe opravljale na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ker je predlog za pregon podala upravičena oseba v zakonsko predpisanem roku zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Ker sicer ni našlo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17.Ker sicer ni našlo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

18.Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (da je namreč obtoženec na prestajanju zaporne kazni, kjer je pridobivanje dohodka omejeno, dolžan pa je preživljati štiri otroke) pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da bi plačilo sodne takse in drugih stroškov pritožbenega postopka ogrozilo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov, zato ga je plačila stroškov oprostilo na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP.

Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (da je namreč obtoženec na prestajanju zaporne kazni, kjer je pridobivanje dohodka omejeno, dolžan pa je preživljati štiri otroke) pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da bi plačilo sodne takse in drugih stroškov pritožbenega postopka ogrozilo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih družinskih članov, zato ga je plačila stroškov oprostilo na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP.

Zveza:

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 54, 54/1, 204, 204/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17, 52, 52/1, 53, 53/2, 147, 371, 371/1, 371/1-5 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 69, 74, 74/1, 75 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 515

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 54, 54/1, 204, 204/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 17, 52, 52/1, 53, 53/2, 147, 371, 371/1, 371/1-5 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 69, 74, 74/1, 75 Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 515

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.