Jedro

Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-3873/2018-27 (04-510-07) z dne 14. 1. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju DIN) davka od dohodka iz kapitala za obdobje od 1. 1. 2016 do 1. 3. 2017 tožeči stranki odmerila dohodnino od dohodka iz kapitala od davčne osnove 600.000,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 150.000,00 EUR in pripadajoče obresti v znesku 27.300,00 EUR (I. točka izreka). V II. točki izreka je davčni organ tožeči stranki naložil v plačilo odmerjeno obveznost v skupnem znesku 177.300,00 EUR in v III. točki odločil o stroških postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da je tožeča stranka z družbeniki A. A., B. B., C. C. in D. D. sklenila Pogodbo o odsvojitvi poslovnih deležev opr. št. SV 362/16 z dne 19. 5. 2016. Z navedeno pogodbo je A. A. razdelila svoj 25 % delež v tožeči stranki tako, da so iz njega nastali štirje poslovni deleži, od tega je delež 6,4670 % odsvojila tožeči stranki za kupnino 250.000,00 EUR, ostale tri deleže pa je neodplačno prenesla na sinova B. B. in C. C. ter hčer D. D. Slednji so z isto pogodbo razdelili vsak svoj 25 % poslovni delež na dva deleža, en v nominalni vrednosti 25.012,18 EUR (5,1736 % delež) in drug 95.852,32 EUR (19,8264 %) in nato svoje poslovne deleže v vsakokratni višini 5,1736 % po vrednosti 200.000,00 EUR odsvojili tožeči stranki. Tožeča stranka je tako postala imetnica štirih (lastnih) poslovnih deležev, preostali deleži pa so ostali v lasti družbenikov B. B., C. C. in D. D. Kupnina po navedeni pogodbi je bila poravnana s kompenzacijo, družbeniki so namreč s tožečo stranko že pred tem (13. 1. 2016) sklenili posojilne pogodbe in na njihovi podlagi 14. in 15. 1. 2016 na svoje transakcijske račune od tožeče stranke prejeli posojila vsak v znesku 199.950,00 EUR (200.000,00 EUR – 50 EUR stroškov). Davčni organ ugotavlja, da sta bila prodajna pogodba in prejem kupnine upravičena v delu, ki se nanaša na odsvojitev poslovnega deleža A. A., saj je slednja s tem izgubila vsa dotedanja upravičenja. Glede ostalih družbenikov pa se ugotavlja, da se na podlagi odsvojitve poslovnih deležev osnovni kapital družbe ni zmanjšal, spremenili so se le lastniški deleži, ki so kategorija za uveljavljanje korporacijskih pravic. Ker družba iz naslova lastnih poslovnih deležev ne more uveljavljati nobenih pravic, imajo navedeni trije družbeniki še vedno 100 % upravljavskih in premoženjskih pravic v družbi, vsak po 33,34 %. Navedeno pomeni, da družbeniki z odsvojitvijo svojih poslovnih deležev niso izgubili nobenih pravic, saj družbo še vedno lastninsko in upravljavsko obvladujejo. Pri tem je davčni organ zatrjevani ekonomski namen prodaje poslovnih deležev tožeči stranki (konsolidacija lastništva, kasnejša prodaja strateškemu partnerju) ocenil kot neizkazan. Namen transakcije ni bil dejanska prodaja poslovnih deležev, ampak je bil bistveni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost, tj. izplačilo dobička družbenikom na način, ki ne bi bil podvržen pravilom o obdavčitvi dividend. Na tak način je bil zlorabljen institut odsvojitve poslovnega deleža v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). V zvezi s plačilom kupnine davčni organ pobotu kot načinu izpolnitve obveznosti ne oporeka, vendar pa v tej zvezi ugotavlja, da v pogodbi z dne 19. 5. 2016 nikjer ni navedeno, da bo kupnina kompenzirana oziroma pobotana, še več, način plačila sploh ni bil dogovorjen. Kupnina je po mnenju organa določena v nesorazmerno visokih zneskih, kar je dejansko mogoče le med povezanimi osebami, kar v primeru družbe in družbenikov, ko so podpisniki pogodbe na obeh straneh ene in iste sorodstveno povezane osebe, dejansko so. Zadevni posli so bili torej načrtovani, njihov končni učinek pa je bil v neobdavčeni pridobitvi premoženja družbenikov. Družba pred tem ni delila dobička lastnikom, ampak je ta ostajal nerazporejen. V letu 2017 so družbeniki preostale poslovne deleže prodali nemški družbi E., GmbH, kar pomeni, da so si s predhodno prodajo dela poslovnih deležev svoji družbi več kot očitno izplačali prej ustvarjene nerazporejene dobičke. Glede na navedeno ob upoštevanju določil 5. in 74. člena ZDavP-2 predstavljajo izplačila poslovnih deležev, tj. kompenzacija kupnine za poslovne deleže s krediti družbenikov, izplačilo dohodka družbenikom, podobnega dividendam. Hkrati gre tudi za prikrito izplačilo dobička po določbah Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), ki je glede na 90. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) obdavčen po 25 % stopnji.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi je pritrdil odločitvi in razlogom prvostopenjskega davčnega organa. Slednji je odsvojitev poslovnih deležev pravilno presojal po vsebini in ne po formalnopravni opredelitvi poslovnih dogodkov. Družbeniki bi prejeto kupnino za odsvojitev poslovnih deležev lahko utemeljevali le v primeru, da bi s prodajo izgubili pravico do tega, da bi bili v prihodnosti udeleženi v bilančnem dobičku družbe oziroma pravico do sodelovanja pri upravljanju družbe, kar pa se v konkretnem primeru (razen pri družbenici A. A.) ni zgodilo. Prodaja poslovnih deležev je bila sicer sprovedena, vendar ne s ciljem doseganja nekega samostojnega gospodarskega cilja, ampak s ciljem neobdavčene pridobitve premoženja družbenikov. V postopku namreč ni bilo ustrezno pojasnjeno, kakšni so bili gospodarski cilji odsvojitve deležev v času, ko so se družbeniki celotno družbo namenili prodati tuji družbi. Glede zatrjevane konsolidacije družbe na način, da je družbenica A. A. iz družbe izstopila, pa tožeča stranka ni pojasnila, kako naj bi izstop ene družbenice vplival na uspeh nadaljnje prodaje družbe, tožena stranka pa za tako odločitev tudi ne najde logične podlage.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Najprej ugovarja presoji davčnih organov, po kateri izplačila kupnine družbenikom B. B., C. C. in D. D. zaradi nakupa lastnega poslovnega deleža pomenijo prikrito izplačilo dobička ter da je tožeča stranka s sklenitvijo zadevne pogodbe zlorabila davčne predpise. Poslovni razlog za izvedbo poslov je bil v iskanju strateškega partnerja. Za prodajo tožeče stranke je bilo ključno, da se lastniški deleži konsolidirajo znotraj treh družbenikov družbe. Prodaja tožeče stranke novemu lastniku E. se je dejansko zgodila v letu 2017, ključno pa je bilo, da A. A. pred tem iz družbe izstopi, pri čemer pa je slednja prodajo svojega deleža pogojevala s tem, da družbi v smiselno enaki velikosti kot sama deleže prodajo tudi njeni otroci. Tožena stranka je glede na pojasnjeno protispisno zaključila, da tožeča stranka ni pojasnila oziroma ni jasno, kakšen namen je zasledovala pri nakupu lastnih deležev. Povsem je zanemarila trditve, da se je prodajni postopek res formaliziral šele s podpisom Pisma o nameri leta 2017, da pa je tožeča stranka potrebo po vstopu strateškega partnerja prepoznala že pred pridobitvijo lastnih deležev in da so že takrat stekli prvi pogovori s tujim investitorjem. Takšna obrazložitev ne zadošča merilom iz 22. člena Ustave RS, saj iz nje ni mogoče vsebinsko razbrati, zakaj argumenti tožeče stranke ne morejo izkazovati predstavljenih ekonomskih interesov. Pravno zmotne so tudi navedbe davčnega organa, da cilj posla ni bil dosežen, ker je upravljavska struktura v tožeči stranki ostala nespremenjena. Cilj, ki ga pri pridobitvi lastnih poslovnih deležev določa 500. člen ZGD-1, v bil celoti dosežen. Tožeča stranka je namreč razpolagala z lastnimi deleži. S svojo odločitvijo je davčni organ povsem legalen in legitimen pravni posel označil za davčno nedopustnega, kar je nezakonitost. Takšno razlogovanje pomeni, da je mogoče praktično vsak posel po namenu razvrstiti v nekaj drugega, če davčnemu organu volja strank ne bi bila po godu oz. ne bi v največji možni meri povečala prihodka države. V zvezi z nakupno vrednostjo poslovnih deležev tožeča stranka izpostavlja, da tožena stranka v odločbi ni pojasnila, kakšna bi bila tržna cena. Zgolj dejstvo, da so bili podpisniki pogodbe na obeh straneh iste osebe, za zaključek o previsoki ceni ne zadostuje. Dokaz, da kupnina nikakor ni bila nesorazmerna, pa izhaja tudi iz dejstva, da je bila zgolj leto in pol kasneje sklenjena pogodba med družbeniki kot prodajalci in kupcem E., po kateri je znašala izhodiščna kupnina za poslovne deleže v višini 78,0122 % 19.924.353,00 EUR. Glede na navedeno je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, in sicer najmanj četrti odstavek 74. člena in 325. člen ZDavP-2 ter 90. člen in 125. člen ZDoh-2. Tožeča stranka glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, podredno pa, da odločbo odpravi in zadevo vrne davčnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi vračilo že plačanega davka skupaj z obrestmi in povračilo stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne.

6. V pripravljalni vlogi tožeča stranka opozarja na zahtevo po substanciranem zanikanju dejstev, ki jih navaja nasprotna stranka, kot to določa 214. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu. Zato predlaga, da sodišče vsa dejstva, ki jih je navedla v tožbi (povzeta so tudi v pripravljalni vlogi na 3. strani), sodišče šteje za dokazana. Nadalje uveljavlja še ugovor listispendence, saj so družbeniki pri davčnem organu vložili napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in investicijskih kuponov za leto 2016. Družbenici A. A. je bila odločba izdana 21. 12. 2017, ostalim družbenikom pa ne. V predmetnem postopku se je torej presojal identični zgodovinski dogodek, ki ga je tožena stranka že začela presojati na podlagi vloženih napovedi.

**K I. točki izreka**

7. Tožba je utemeljena.

8. Sodišče uvodoma zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na uporabo oziroma razlago 214. člena ZPP. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče,1 da je glede pravil o dokazovanju v postopku upravnega spora treba uporabiti vse določbe ZPP, ki se nanašajo na izvajanje dokazov, če Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izrecno ne določa drugače. Zato se pravilo iz drugega odstavka 214. člena ZPP uporablja tudi v upravnem sporu, vendar pa je pri tem treba upoštevati posebnosti tovrstnega postopka, ki modificirajo uporabo tega instituta. To predvsem velja za navedbe, ki so bile podane v postopku izdaje upravnega akta in jih je tožena stranka že zavrnila in se tako do njih opredelila v okviru njegove obrazložitve. V takšnem primeru ni mogoče šteti, da se ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo tožena stranka z njimi strinja, kot zmotno meni tožeča stranka. Posledično procesna posledica iz drugega odstavka 214. člena ZPP tožene stranke ne zadane, saj je treba šteti, da je že v odločbi, ki je predmet tega spora, obrazloženo nasprotovala dejstvom, ki jih navaja tožeča stranka. V zvezi z vloženo napovedjo za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in investicijskih kuponov za leto 2016 pa sodišče dodaja, sama vložitev napovedi ni problematična, saj do odmere davka na tej podlagi ni prišlo. Šele če bi davčni organ družbenikom odmeril davek od dobička iz kapitala od prodaje poslovnih deležev in hkrati tožeči stranki v postopku DIN še davek od dividend od istih sredstev, bi bilo z vidika posledic ugotovitve nedovoljenega davčnega izogibanja lahko presežno to, kar zakon določa kot zakonito davčno obveznost.2

9. Utemeljen pa je tožbeni ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Glede uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 sodišče ob upoštevanju izhodišč, sprejetih v sodni praksi,3 pojasnjuje, da mora presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temeljiti na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.4

10. V zvezi z nakupom lastnih poslovnih deležev je sodna praksa Vrhovnega sodišča RS jasna. Nakup lastnih poslovnih deležev s strani družbe z omejeno odgovornostjo je pravni posel, ki je po ZGD-1 izrecno dopusten, povzroči pa spremembo v lastniški strukturi gospodarske družbe, in vzpostavi možnost, da družba navedene deleže kasneje tudi sama odsvoji drugim osebam. Z navedenim pravnim poslom prodaje oziroma nakupa se torej zasleduje jasen pravno poslovni temelj (causa) z dopustnim in razumnim poslovnim ciljem - družbenik odsvoji svoj poslovni delež oziroma njegov del, ki ga pridobi gospodarska družba, družbenik pa od gospodarske družbe za to pridobi kupnino. Glede na navedene ekonomske in pravne značilnosti se prodaja oziroma nakup lastnega poslovnega deleža bistveno razlikuje od izplačila dobička, saj pri izplačilu dobička družbenik ohrani svoj poslovni delež. Tožeča stranka ima zato prav, da zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenik kot prodajalec zavezan plačati manj davka od prejete kupnine kot v primeru, če bi mu bil izplačan dobiček, ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi. Tudi dejstvo, da gre za posel med povezanimi osebami, samo po sebi ne povzroča davčne nedopustnosti takega pravnega posla, saj že iz njegove pravne narave izhaja, da gre za prodajo poslovnih deležev s strani družbenika njegovi lastni družbi.

11. Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da je bil posel nakupa lastnih poslovnih deležev dejansko sklenjen in da so na njegovi podlagi tudi nastopile s tem povezane gospodarske (ekonomske) posledice – tožeča stranka je pridobila lastne poslovne deleže, trije družbeniki pa pravico do izplačila kupnine. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru v zvezi s poslom odkupa lastnih poslovnih deležev ne more biti govora o umetnem konstruktu, iz ugotovljenega dejanskega stanja pa tudi ne izhaja, da bi davčni organ ugotovil, da je bil navedenih pravni posel del neke širše umetne sheme, ki bi v skladu z zgoraj povzetimi stališči iz sodne prakse pomenila nedovoljeno davčno izogibanje. To tudi ne izhaja iz dejstva, da je bila kupnina po omenjeni prodajni pogodbi pobotana z obveznostjo iz posojilne pogodbe. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, da bi šlo prav zaradi tega za neko širšo shemo in umetni konstrukt, ampak se navedeno dejstvo zgolj opisuje, ne da bi mu bil pripisan kakršen koli pomen z vidika četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. 12. Tako davčni organ kot tožena stranka pa sta odločitev utemeljila ne le na četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, temveč tudi na 7. točki 74. člena ZDDPO-2, češ da naj bi bila prava ekonomska vsebina nakupa lastnega deleža prikrito izplačilo dobička.

13. V skladu s četrtim odstavkom 90. člena ZDoh-2 se kot dividenda obdavči tudi prikrito izplačilo dobička v skladu z določbami ZDDPO-2, ki v 7. točki 74. člena določa pogoje za obravnavo posameznega dohodka kot prikritega izplačila dobička. Ti pogoji so: da gre za izplačilo družbeniku oziroma delničarju, ki je imetnik poslovnega deleža ali delnic, ki predstavlja(jo) najmanj 25 odstotkov osnovnega kapitala posamezne družbe izplačevalke, oziroma ki na drug način obvladuje družbo izplačevalko, ter da je izplačilo takemu družbeniku neprimerno po višini glede na primerljive tržne cene (t.i. tržno neravnovesje). Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je torej mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene.

14. Davčni organ v izpodbijani odločbi sicer omenja neobičajno visok znesek kupnine, dogovorjen po pogodbi z dne 19. 5. 2016, kar povezuje s tem, da so pogodbo sklenile povezane osebe. Vendar pa je ta okoliščina zgolj navržena, ni pa davčni organ v postopku ugotavljal tržne vrednosti poslovnih deležev oziroma morebitne razlike med tržno in pogodbeno določeno ceno, niti se ni opredelil do nasprotnih ugovorov tožnika, da navedena cena ni višja od tržne. Tožnik tudi v tožbi nasprotuje subsumpciji posla pod 7. točko 74. člena ZDDPO-2 iz zgoraj navedenih razlogov. Ker glede na ugotovljeno dejansko stanje po presoji sodišča ne gre za nedovoljeno davčno izogibanje, o sočasnosti teh dveh dejanskih stanov v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti. Posledično pa sodišče ta tožbeni ugovor obravnava kot kršitev pravil postopka, saj so v izpodbijani odločbi v tej zvezi izostali vsakršni razlogi, zakaj je davčni organ štel, da gre za prikrito izplačilo dobička. Le omemba višine kupnine, brez izračuna tržne vrednosti, namreč ne zadosti zahtevi po obrazloženosti po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijane odločbe v tem delu zato ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki je sodišče, glede na njeno naravo, ne more samo odpraviti.

15. Glede na navedeno je treba tožbi ugoditi na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti davčnemu organu prve stopnje, da ponovno odloči v zadevi. V posledici odprave odločbe pa ni nastala obveznost iz naslova zamudnih obresti (95. člen ZDavP-2), zato sodišče tožbenih ugovorov v tej zvezi kot nebistvenih za odločitev ni presojalo. Glede zahteve za vračilo davka, podane v tožbi, se sodišče sklicuje na določbo tretjega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki določa, da se v primeru, če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. 16. Sodišče je odločilo v zadevi na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in listin, ki so v upravnih spisih, razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti.

**K II. točki izreka**

17. Glede na uspeh s tožbo je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

1 Tako izrecno Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020. 2 Pri tem ne gre za vprašanje litispendence, saj gre za dve različni davčni obveznosti, ki se nalagata različnim davčnim zavezancem. Je pa z vidika zakonitosti obdavčitve in morebitne kaznovalne funkcije četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 taka ureditev problematična z vidika zahtev iz 147. člena Ustave RS. Zato je pri Ustavnem sodišču RS vložena zahteva za presojo ustavnosti navedene zakonske določbe. Zadeva se vodi pod opr. št. U-I-492/20. 3 Glej npr. sodbi Upravnega sodišča RS I U 1021/2021-11 z dne 22. 2. 2022 in I U 450/2020-9 z dne 25. 1. 2022. 4 Prim. novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, X Ips 61/2021 z dne 15. 12. 2021 in X Ips 35/2021 z dne 15. 2. 2022.