Jedro

Odpoved uveljavljanju stroškovnega zahtevka proti solidarnemu tožencu (in personam) ne pomeni odpusta dolga tudi zoper drugega solidarnega toženca, ampak to pomeni, da se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pade nanj, medtem ko drugi dolžniki solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti (primerjaj drugi odstavek 397. člena OZ). Določba prvega odstavka 405. člena OZ določa, da pade na vsakega dolžnika enak del obveznosti, če ni dogovorjeno ali ne izhaja iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki zgolj polovico stroškov, ki so nastali v prvostopenjskem postopku, hkrati pa ji je dolžna povrniti tudi vse pritožbene stroške.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovna odločitev (tč. III izreka sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 1.170,97 EUR (poleg že pravnomočno prisojenih 4.225,75 EUR) pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 115,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 71.262,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2011 dalje. Višji tožbeni zahtevek v obrestnem delu je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in še odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.225,75 EUR.

2. Tožeča stranka je zoper zavrnilni del stroškovne odločitve vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja, vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prisodi še razliko do zahtevanih stroškov, podredno pa, da sodbo v stroškovnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da v obrazložitvi sodbe ni jasno navedlo, katere stroške ji je priznalo. Iz razlogov odločitve pa izhaja, da ji ni priznalo stroškov sodnega izvedenca, stroškov pritožbe zoper sodbo, sodne takse za pritožbo, kilometrine v zvezi z narokom 24. 3. 2015 in nagrade za postopek v ponovljenem postopku. Sodišče je ugotovilo, da sta oba toženca sodelovala skupaj, da je bil tudi toženec de facto poslovodja in da je povzročil škodo tožeči stranki, zato je posledično dolžan povrniti vse stroške, ki so nastali v postopku. Toženec je ugovarjal celotnemu tožbenemu zahtevk.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper M. K. in toženca z zahtevkom na plačilo 71.262,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dejanska podlaga tožbe je bila odškodninska. Za navedeni znesek je bila po tožbenih trditvah tožeča stranka oškodovana zaradi nepravilnega poslovanja obeh tožencev. Tekom postopka (z vlogo z dne 2. 6. 2016) je tožeča stranka umaknila tožbo zoper M. K.1 in sodišču sporočila, da sta se pravdni stranki dogovorili, da vsaka krije svoje stroške postopka. Sodišče je zoper omenjenega toženca ustavilo postopek, tožbeni zahtevek zoper U. P. pa zavrnilo2. Zoper zavrnilni del odločitve je tožeča stranka vložila pritožbo in z njo uspela, saj ji je pritožbeno sodišče ugodilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem sojenju je prvostopenjsko sodišče tožencu naložilo plačilo odškodnine in pri tem zaključilo, da je toženec skupaj z M. K. nevestno posloval s tožečo stranko pri upravljanju gostilne in ji s tem povzročil škodo. Navedlo je, da je podana njegova odškodninska odgovornost. Po določbi drugega odstavka 263. člena (odškodninska odgovornost članov organa vodenja) in prvem odstavku 264. člena (odškodninska odgovornost zaradi vpliva drugih oseb) v zvezi s sedmim odstavkom 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

5. V obrazložitvi stroškovne odločitve je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je tožencu naložilo le tiste stroške, ki jih je bilo mogoče pripisati njegovemu ravnanju, drugi stroški pa niso bili potrebni in so nastali v posledici procesnih dejanj v prvotnem postopku toženega M. K. Iz navedenih razlogov prvostopenjskega sodišča med drugim jasno izhaja, da tožniku ni priznalo stroškov pritožbenega postopka zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper toženca, čeprav je tožeča stranka v tem postopku uspela in v ponovljenem postopku dosegla zoper toženca obsodilno sodbo. Izpodbijana stroškovna odločitev je že zato napačna. Vendar pa to ne pomeni, da je treba prisojenim stroškom prišteti zgolj še pritožbene stroške.

6. Iz odločitve o glavni stvari izhaja, da sta toženec in prvotni toženec M. K. skupaj povzročila škodo tožeči stranki, kar pomeni, da sta v skladu s prvim odstavkom 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ) solidarna dolžnika. To pomeni, da bi bila solidarna tudi njuna odgovornost za stroške postopka. Hkrati je treba pritrditi tožeči stranki, da je toženec ki je v prvostopenjskem postopku sodeloval zgolj z odgovorom na tožbo, ugovarjal celotnemu tožbenemu zahtevku, tako temelju kot višini, v zvezi s čemer so se izvajali dokazi, tudi s sodnim izvedencem. Res, da toženec v postopku ni bil procesno aktiven, vendar je treba šteti, da je do konca postopka nasprotoval tožbenemu zahtevku. Stroškovni obveznosti povrnitve vseh stroškov postopka tožeči stranki bi se lahko izognil le, če bi pripoznal svojo obveznost. 7. Tožeča stranka se je s prvotnim tožencem M. K. ob umiku tožbe dogovorila, da vsak sam krije svoje stroške postopka. Odpoved uveljavljanju stroškovnega zahtevka proti solidarnemu tožencu (in personam) ne pomeni odpusta dolga tudi zoper drugega solidarnega toženca, ampak to pomeni, da se solidarna obveznost zmanjša za del, ki glede na medsebojna razmerja med dolžniki pade nanj, medtem ko drugi dolžniki solidarno odgovarjajo za ostanek obveznosti (primerjaj drugi odstavek 397. člena OZ). Določba prvega odstavka 405. člena OZ določa, da pade na vsakega dolžnika enak del obveznosti, če ni dogovorjeno ali ne izhaja iz pravnih razmerij med udeleženci v poslu kaj drugega. Pritožbeno sodišče se je pri presoji stroškovne obveznosti toženca oprlo na navedeno določbo OZ in presodilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki zgolj polovico stroškov, ki so nastali v prvostopenjskem postopku.

8. Strošek nagrad za odvetniške storitve v prvostopenjskem postopku znaša 2400,35 EUR. Ostali stroški prvostopenjskega postopka (strošek kilometrine pooblaščenca in stranke, sodna taksa, strošek izvedbe dokaza z izvedencem, strošek pričnin in strošek po tar. št. 6002 Odvetniške storitve) pa skupaj znašajo 2422,67 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroška za ponovljen postopek, saj se v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (4. točka opombe 3 tretjega dela Odvetniške tarife). Toženec je torej dolžan tožeči stranki povrniti polovico stroškov prvostopenjskega postopka oziroma znesek 2411,50 EUR.

9. Hkrati pa je toženec dolžan povrniti tožeči stranki tudi vse pritožbene stroške. Ti so nastali po umiku tožbe zoper prvotnega sotoženca, pritožba se je nanašala na sodbo sodišča prve stopnje zoper (preostalega) toženca, tožeča stranka je z njo uspela in dosegla razveljavitev prvotne zavrnilne sodbe. Tožeči stranki pripada strošek nagrade za sestavo pritožbe (1259,20 + DDV) in strošek sodne takse (1449,00 EUR)

10. Skupaj je tako toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške v znesku 5396,72 EUR. Ker mu je pritožbeno sodišče že prisodilo znesek 4.225,75 EUR, je bilo treba izpodbijano stroškovno odločitev spremeniti tako, da se tožeči stranki prisodi še znesek 1.170,97 EUR. V primeru, da jih toženec ne bo plačal v roku 15 dni, bo dolžan tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11. Tožeča stranka je s pritožbo zahtevala plačilo vseh zahtevanih stroškov (8.831,34 EUR). V pritožbenem postopku je bilo tako spornih 4.605,00 EUR pravdnih stroškov. S prisojo še dodatnih 1.170,97 EUR stroškov postopka, je uspeh tožeče stranke v tem postopku 25%. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo na znesek 460,64 EUR (sestava pritožbe 312,00 EUR, sodna taksa 60,00 EUR, stroški po tar. št. 6.002 20 EUR, DDV). Glede na doseženi uspeh ji je toženec dolžan povrniti 115,60 EUR pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Kot razlog umika je tožeča stranka navedla okoliščino, da je omenjeni toženec v osebnem stečaju in brez premoženja. 2 Sodba in sklep P 3202/2012 – I z dne 9. 7. 2016.