Jedro

Tudi če so imeli JLA in njeni organi po osamosvojitvi naše republike (ne)posredno posest nad kakšnim stanovanjem iz svojega sklada, jim to dejstvo ni dajalo pravice razpolagati z njim, ker jim je bila odvzeta z osamosvojitvenimi akti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti stanovanje v S. B., T. in ga izročiti tožeči stranki. Ugotovilo je, da je garnizijsko poveljstvo z odločbo dodelilo stanovanje iz vojaškega sklada tožencu kot družinskemu članu vojaške osebe, in to v času moratorija. S sprejetjem ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS in ustavnim zakonom za njeno izvedbo je prešlo na Republiko Slovenijo upravljanje vsega premičnega in nepremičnega premoženja in tako garnizijsko poveljstvo ni moglo več veljavno razpolagati s stanovanjem.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo proti tej sodbi in ob tem zavzelo stališče, da je pravno pomembno, da po sprejetju osamosvojitvenih aktov naše države organi JLA niso mogli več veljavno razpolagati z vojaškimi stanovanji, dogovori o umiku JLA iz Republike Slovenije pa so bili le operativne narave. Sicer pa samo dejstvo dejanske oblasti nad stvarjo ni bistveno.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožena stranka, pri čemer uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ni upoštevalo določbe prvega odstavka 70. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90-ZTLR), saj je potrebno z uporabo tega predpisa ugotoviti, da je imela "komanda garnizona Maribor" kot poveljstvo JLA tudi po 25.6.1991 v neposredni posesti oziroma v dejanski oblasti stanovanja iz vojaškega sklada in da je neposredno posest izgubila po 23.10.1991, ko je Republika Slovenija prevzela vojaška stanovanja v upravljanje in gospodarjenje. Do tega drugega datuma je imela pravico razpolagati z vojaškimi stanovanji. Zato predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji, razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v sojenje drugemu senatu.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Republiškemu javnemu tožilstvu v Ljubljani, vendar se javni tožilec o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Zmotno je revizijsko stališče, da so bistvenega pomena za rešitev tega spora določbe ZTLR, ki se nanašajo na posest nepremičnin.

Središčnega pomena je le vprašanje, ali je imelo poveljstvo mariborske garnizije po 25.6.1991 pravico razpolagati z obravnavanim stanovanjem, ki je poprej sodilo v stanovanjski sklad nekdanje JLA. Pri tem ni prav nič pomembno vprašanje neposredne (prvi odstavek 70. člena ZTLR) oziroma posredne posesti (drugi odstavek tega člena). Razpolagalno pravico, h kateri je sodila, če je šlo za stanovanja v družbeni lastnini, tudi pravica oddajanja stanovanja, so JLA ter njenim poveljstvom, enotam in zavodom dajali pred osamosvojitvijo Republike Slovenije zakoni oziroma podzakonski akti (zakon o sredstvih in financiranju JLA, Uradni list SFRJ, št. 53/84 in 57/89, in pravilnik o dodeljevanju stanovanj iz stanovanjskega sklada JLA, Vojaški uradni list št. 5/86), ne pa dejstvo, ali so vojaški organi imeli stanovanje v (ne)posredni posesti ali ne. Posest sicer daje posestniku neke pravice (na primer: varstvo posesti pred motenjem ali odvzemom - 75. člen ZTLR), ne pa da s stvarjo, če ni hkrati njen lastnik oziroma zakonsko ali pogodbeno pooblaščen, tudi razpolaga (v tem primeru: odda drugemu v uporabo, v odkup ipd.). Pri posesti gre torej le za dejansko stanje, zavarovano z objektivnim pravom, ne pa za kakšno pravico uresničevati vsebino lastninske pravice (prvi odstavek 3. člena ZTLR) oziroma družbene lastnine (različni predpisi o njej in med temi že omenjenimi zakon o sredstvih in financiranju JLA). Skratka, tudi če so imeli JLA in njeni organi po osamosvojitvi naše republike (ne)posredno posest nad kakšnim stanovanjem iz svojega sklada, jim to dejstvo ni dajalo pravice razpolagati z njim, ker jim je bila odvzeta z osamosvojitvenimi akti (tretji odstavek I. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I ter l. in 9. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - isti uradni list - UZITUL).

Razpolagalne pravice jim po dnevu osamosvojitve ni podaljšal noben predpis in tako tudi ne dogovor, sklenjen 18.10.1991 med delegacijo Republike Slovenije in delegacijo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo o dokončanju umika armade iz Republike Slovenije, na katerega se ves čas postopka sklicuje tožena stranka. Ta dogovor je namreč, upoštevaje tudi njegovo 12. točko, le opredeljeval način izvajanja sicer jasno določenega prevzema vseh pravic in dolžnosti, ki so bile poprej z ustavo RS in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ in med temi tudi upravljanje premičnega in nepremičnega premoženja, ki so ga poprej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. To namreč izhaja za premoženje JLA med drugim tudi iz določb prvega in tretjega odstavka 9. člena UZITUL, ki postavljata pri upravljanju premoženja časovno mejo - dan uveljavitve UZITUL, se pravi 25.6.1991, saj dosledno govorita o upravljanju premoženja do uveljavitve tega zakona (primerjaj še uredbi o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo in o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA - Uradni list RS, št. 61/92).

Nižji sodišči sta potemtakem pravilno uporabili materialno pravo, kar pomeni, da je revizija neutemeljena, saj sodišče ni odkrilo niti procesne kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (386. in 393. člen zakona o pravdnem postopku)