Jedro

Presoja, ali so po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje obstajali razlogi za pripor.

Izrek

Pritožbi obtoženca in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi določbe sedmega odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ugotovilo, da je za obtoženega G. K. tudi po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena v zvezi z drugim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), podan razlog za pripor iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili obtoženec in njegovi zagovorniki. Obtoženec pritožbenega razloga ne navaja, iz navedb v pritožbi pa izhaja, da uveljavlja razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovorniki navajajo, da vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnika predlagata, naj Vrhovno sodišče pritožbama ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi, podrejeno pa se zavzemata za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje navedlo konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo, da je pri obtožencu še vedno podana tako visoka stopnja nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki jo je mogoče odvrniti le s priporom.

5. Obtoženec izpodbija utemeljenost suma z navedbami, da dejanja ni storil, da ga je k ravnanju napeljala oškodovanka, da naj z njo pije, da navedb oškodovanke in prič nihče ni preveril, da oškodovanka ni bila poškodovana, kar izhaja iz k pritožbi priloženega izvida ginekologa, da oškodovanke ni posilil in da je bil sam žrtev napada oškodovankinega moža ter njene hčerke.

6. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so podani razlogi za pripor po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je presodilo, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, podan, kar izhaja iz pravnomočne obtožnice, po kateri bo tekel postopek zoper obtoženca pred sodiščem prve stopnje (sodišče prve stopnje, ki je dobilo zadevo v sojenje po razveljavitvi sodbe, vzame za podlago prejšnjo obtožnico, prvi odstavek 397. člena ZKP). V tej fazi postopka tako obstoj utemeljenega suma izkazuje pravnomočna obtožnica. Presoja obtoženčevega zagovora oziroma njegovih navedb, da dejanja ni storil in ocena izpovedb prič ter listin, pa sodi v presojo razpravljajočega senata na glavni obravnavi kjer se dokazi neposredno izvajajo. V tej fazi postopka pa se presoja le, ali dokazi omogočajo oceno, da je utemeljen sum podan, to je, ali iz zbranih dokazov izhajajo dejstva in okoliščine, ki z določeno stopnjo verjetnosti – na ravni utemeljenega suma – omogočajo sklepanje, da je obtoženec storil kaznivo dejanje.

7. Obtoženec in zagovorniki izpodbijajo obstoj pripornega razloga. Zagovorniki navajajo, da so se okoliščine tako spremenile od odreditve pripora, da za pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni več razlogov. Poudarjajo, da je obsojenec v priporu več kot štiri mesece, da ga je prestani pripor v takšni meri izučil, da kaznivega dejanja gotovo ne bo več ponovil, da obtoženec še nikoli ni bil obsojen za nobeno kaznivo dejanje, da iz mnenja in izpovedbe izvedenca psihiatra na glavni obravnavi izhaja, da ni podana nevarnost, da bi obtoženec ponovil kaznivo dejanje, saj je izvedenec navedel, da bi obtoženec ravnal na isti način le, če bi bil hkrati pod vplivom mamil in alkohola in ob predpostavki, ki je višje sodišče ni upoštevalo, da bi bila prisotna ženska in bi bila z njene strani dana vzpodbuda za spolna dejanja. Poudarjajo tudi, da obstaja dvom o tem, ali je bil obtoženec prišteven zaradi kombinacije mamil in alkohola. Menijo, da za obstoj ponovitvene nevarnosti niso izpolnjene zakonske predpostavke, zaradi česar je kršena tudi določba 201. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave RS. Oba pritožnika poudarjata, da je bil obtoženec po odpravi pripora ob izreku sodbe do odločitve višjega sodišča o pritožbi tožilke zoper navedeni sklep na prostosti šest dni ter da obsojenčeva izvenzakonska partnerka pričakuje otroka, ki se bo rodil v drugi polovici julija, zaradi česar bi po rojstvu otroka potrebovala obtoženčevo pomoč.

8. Ni se mogoče strinjati s pritožnikoma, da priporni razlog pri obtožencu ne obstaja več oziroma, da ga je pritožbeno sodišče napačno presodilo. Sodišče druge stopnje je ugotovilo objektivne ter subjektivne okoliščine, pomembne za presojo nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitvene specifičnega, to je istovrstnega kaznivega dejanja. Pri presoji se je pravilno oprlo na okoliščine kaznivega dejanja (izjemno nasilnost, vztrajnost in brezobziren način) kot objektivno komponento pomembno za presojo ali obstaja priporni razlog. Pravilno pa je tudi presodilo izvedensko mnenje izvedenca psihiatra. S presojo se zagovornik ne strinja in izvedenca ter njegove navedbe drugače ocenjuje kot sodišče druge stopnje. Vendar z drugačno oceno mnenja pravilnih razlogov drugostopenjskega sodišča ne izpodbija. Ali je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ali pa je bil v času storitve dejanja neprišteven, kar poudarja zagovornik, bo stvar ugotavljanja in presoje v nadaljnjem postopku, saj je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zaradi razčiščevanja obtoženčevega psihičnega stanja v času storitve kaznivega dejanja. Zato poudarjanje zagovornika, da obstoja dvom o obtoženčevi prištevnosti, pravilnih razlogov drugostopenjskega sodišča o še vedno podani nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ne more izpodbiti. Zagovornik drugače kot sodišče druge stopnje ocenjuje del izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra ter poudarja, da bi obtoženec lahko dejanje storil le v popolnoma identičnih okoliščinah, kot so okoliščine sedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je opravilo presojo ugotovitev izvedenca psihiatra kot eno izmed subjektivnih okoliščin, ki vplivajo na presojo, ali je nevarnost ponovitve kaznivega dejanja pri obtožencu še vedno podana. Ugotovilo je, da obtoženec, kot izhaja iz izvedenskega mnenja in zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi, tedensko uživa alkoholne pijače, da je nagnjen k prekomernemu uživanju alkohola, da uživa tudi droge, in da naj bi občasno kombiniral in zlorabil oboje, kar naj bi bila tudi okoliščina, da bi obtoženec prav zaradi kombiniranega vpliva alkohola in kokaina v enaki situaciji reagiral enako. Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi okoliščino, ki jo izpostavlja zagovornik, o prisotnosti partnerke ter medsebojnemu vzburjanju oziroma vzpodbujanju. Pritožbeno sodišče je tudi ob drugih okoliščinah nasilnosti, vztrajnosti obtoženca ter ob upoštevanju njegovih določenih osebnih značilnosti, pravilno ugotovilo, da so pri obtožencu še vedno podani razlogi za pripor po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Teh ugotovitev ne morejo izpodbiti navedbe obeh pritožnikov o skorajšnjem rojstvu obtoženčevega otroka ter dejstvu, da je obtoženec preživel šest dni na prostosti, pa kaznivega dejanja ni ponovil. Kratkotrajno nahajanje na prostosti, le šest dni, ne more biti odločilna okoliščina, ob drugih pravilno ugotovljenih razlogih za sklep o visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki bi lahko oceno o pripornem razlogu omajala. Poudarjanje, da se bo obtožencu v kratkem rodil otrok, to je istega dejstva, ki ga je presodilo že drugostopenjsko sodišče ter ugotovilo, da naj bi obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil, kljub okoliščini, da je bila takrat njegova izvenzakonska partnerka že v četrtem mesecu nosečnosti, kar ga naj ne bi odvrnilo od izvršitve kaznivega dejanja, tako tudi ne more biti okoliščina, ki bi ugotovitev o nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja izpodbila. Poudarjanje okoliščin, ki so bile že presojene, ne more privesti do drugačnega sklepa, kot ga je sprejelo sodišče druge stopnje.

9. Tudi trajanje pripora, ki ga poudarja zagovornik, ni razlog za drugačno odločitev. V tej zadevi je za 5. 7. 2013 razpisan predobravnavni narok. Sodišče na zadevi dela kontinuirano brez nepotrebnega odlašanja. Samo trajanje pripora pa tudi ni nerazumno dolgo ob upoštevanju ugotovljene visoke stopnje nevarnosti ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja, ki ogroža varnost drugih. Tako je zadoščeno pogoju, da je pripor neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ter je kot najhujši poseg v osebno svobodo trajanje pripora v razumnem sorazmerju s težo dejanja, ki se obtožencu očita.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbi obtoženca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.