Jedro

Vedenje zadržane osebe pomeni hudo ogrožanje njenega zdravja, pa tudi njenega življenja kot tudi ogrožanje ostalih udeležencev v cestnem prometu, saj je oseba v poslabšanem stanju duševne motnje nepredvidljiva. Ugotovljeno je bilo, da je delovanje zadržane osebe posledica njene duševne motnje. Zaradi nje ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

Sodišče je prepričljivo pojasnilo, da je oseba zaradi poslabšanja bolezni zdravstveno ogrožena. Opustila je vsa zdravila, tudi za ščitnico. Pri njej so bile zaznane kognitivne motnje. Te se lahko z opuščanjem vzdrževalne terapije kronificirajo in povzročijo predčasen kognitivni upad, čeprav ima oseba komaj 26 let. V preteklosti je že prišlo do suicidalne ogroženosti. Ob nanizanih razlogih ni dvoma, da so podane predpostavke, ki utemeljujejo odločitev o sprejemu na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Bistvena in z izvedenskim mnenjem podkrepljena je ugotovitev sodišča, da oseba zaradi akutnega poslabšanja duševne motnje ni zmožna razumeti pristanka na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. To ji onemogoča hudo motena presoja realnosti, zato njena privolitev ne bi bila odraz svobodne volje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Radovljici je z izpodbijanim sklepom A. A. proti njegovi volji zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice B. najdlje do 2. 10. 2025 (I. točka izreka).

2.Pritožuje se pooblaščenec zadržane osebe, ki odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni in predlog za sprejem v celoti zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču v nov postopek.

Pritožnik meni, da niso izkazane predpostavke iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Sklep je glede odločilnih dejstev neobrazložen, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve sodišča so pavšalne in nekonkretizirane. Intenzivnost ravnanj/opustitev (poslabšanje telesne bolezni zaradi opustitve zdravil za ščitnico, kognitivne motnje, rahlo pomanjkljiva skrb za telesno higieno) ne dosega stopnje, ki bi dopuščala zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve. Dejstvo, da se oseba ob sprejemu ni spomnila kolesarjenja, ne pove ničesar o njenem fizičnem in psihičnem stanju v času kolesarjenja. Teh dejstev sodišče sploh ni ugotavljalo.

Sodišče ni jasno odgovorilo na vprašanje, zakaj ne bi bilo mogoče ogrožanja odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Pritožnik je bil pripravljen ostati na zdravljenju. Namen zdravljenja naj bi bil uvedba zdravil in stabilizacija njegove duševne bolezni. Povsem možno je, da bi bilo oboje mogoče doseči tudi z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Prisilno zdravljenje na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice je hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Gre zlasti za poseg v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS), pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (3. odstavek 51. člena Ustave RS), v kateri je zajeta tudi pravica do odklonitve zdravljenja. Zdravljenje je dopustno le ob izpolnjenosti vseh zakonsko predpisanih pogojev. Ti so navedeni v 1. odstavku 39. člena ZDZdr. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povzelo in se do njih ustrezno opredelilo.

5.Pri zadržani osebi je prišlo do poslabšanja kronične duševne motnje - paranoidne shizofrenije. Prežeta je s slušnimi halucinacijami, ki so komentirajoče in imperativne narave. Oseba je bila dezorganizirana in je potrebovala fiksacijo oziroma posebni varovani ukrep. Od aprila do junija letošnjega leta se je že zdravila v PB C. V ambulantno obravnavo je bila vključena v Zdravstvenem domu D., vendar je terapijo v lanskem letu opustila. Od junija ne jemlje zdravil. Oseba je nehala hoditi v službo, zato so jo odpustili. Brezciljno se je odpravila na pot; najprej se je vozila z vlakom, nato pa s kolesom. Ni se spominjala, kaj je počela na cesti. Prespati je želela v kampu, s sabo pa ni imela nobene opreme.

6.Pritožba izpodbijanemu sklepu zmotno očita neobrazloženost glede odločilnih dejstev o obstoju razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da življenje na cesti in brezciljno potovanje s kolesom pri zadržani osebi ne predstavlja svobodne izbire takšnega načina življenja. Vedenje zadržane osebe je bilo zaradi opustitve terapije nepredvidljivo in dezorganizirano. Oseba o dogodkih tik pred sprejemom ni vedela povedati skoraj ničesar; ni se spomnila, kako in kje je kolesarila. Prežeta je bila z glasovi. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni takšno vedenje hudo ogrožanje njenega zdravja, pa tudi njenega življenja kot tudi ogrožanje ostalih udeležencev v cestnem prometu, saj je oseba v poslabšanem stanju duševne motnje nepredvidljiva. Ugotovljeno je bilo, da je delovanje zadržane osebe posledica njene duševne motnje. Zaradi nje ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

7.Sodišče je prepričljivo pojasnilo, da je oseba zaradi poslabšanja bolezni zdravstveno ogrožena. Opustila je vsa zdravila, tudi za ščitnico. Pri njej so bile zaznane kognitivne motnje. Te se lahko z opuščanjem vzdrževalne terapije kronificirajo in povzročijo predčasen kognitivni upad, čeprav ima oseba komaj 26 let. V preteklosti je že prišlo do suicidalne ogroženosti. Ob nanizanih razlogih pa ni dvoma, da so podane predpostavke iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr, ki utemeljujejo odločitev o sprejemu na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve.

8.Neutemeljen je tudi nadaljnji pritožbeni očitek o nejasnosti razlogov za odvrnitev ogrožanja z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Bistvena in z izvedenskim mnenjem podkrepljena je ugotovitev sodišča, da oseba zaradi akutnega poslabšanja duševne motnje ni zmožna razumeti pristanka na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom. To ji onemogoča hudo motena presoja realnosti, zato njena privolitev ne bi bila odraz svobodne volje. Oseba za stabilizacijo duševne bolezni nujno potrebuje zdravljenje, saj se v nasprotnem primeru življenjsko ogroža. Akutna faza bolezni in nekritičnost po oceni izvedenke onemogočata uporabo milejšega ukrepa, za katerega se zavzema pritožba. Ni razloga, da sodišče mnenju izvedenke ne bi sledilo, saj (tudi) pritožba ne ponudi ničesar, kar bi vzbudilo dvom v njegovo pravilnost.

9.V primeru, če bi se zdravstveno stanje osebe izboljšalo hitreje in do te mere, da razlogov za zadržanje ne bi bilo več (69. in 71. člen ZDZdr), pa ni izključena možnost njenega predčasnega odpusta.

10.Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1, zato je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o duševnem zdravju (2008) - ZDZdr - člen 39, 39/1, 69, 71

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.