Jedro

Prvostopenjski organ je v postopku zaslišal predlagane priče in izvedel še nadaljnje dokaze, na katere je nato oprl ugotovitev, da tožnik ni uspel dokazati, da sta bila obravnavana objekta zgrajena pred 31. 12. 1967. Predvsem se je oprl na izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke A.A. z dne 10. 11. 2014, iz katerega izhaja sklep, da so vsi vidni elementi konstrukcije obeh sestavnih delov objekta (torej severnega in južnega) novejšega datuma (med 1980 in 2000), po drugi strani pa navedel jasne in določne razloge, zakaj ne sledi izpovedbam prič.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo potrdila, da imata dva objekta, zgrajena na zemljiški parceli št. 1911/2 k.o. ..., uporabno dovoljenje po zakonu. Iz obrazložitve je razvidno, da odločitev temelji na 1. točki prvega odstavka 197. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Na podlagi mnenja sodnega izvedenca gradbene stroke A.A., ki si je obravnavani objekt neposredno ogledal in ga analiziral z gradbenega vidika, iz katerega izhaja, da so vsi danes vidni elementi konstrukcije obeh sestavnih delov objekta zgrajeni med 1980 in 2000, ugotavlja, da tožnik ni uspel dokazati dejstva, da sta bila obravnavana objekta zgrajena pred 31. 12. 1967. Pri tem se sklicuje na prakso upravnega sodišča, po kateri 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 ni mogoče uporabiti v primerih, če je bila stavba po 31. 12. 1967 predmet nadaljnjih gradbenih posegov, za katere je investitor moral pridobiti upravno dovoljenje. Izjave zaslišanih prič, ki praviloma zatrjujejo, da je bil predmetni objekt zgrajen že pred letom 1967, ocenjuje kot nezanesljive, saj so priče starejše osebe, ki so pričale o dejstvih, nastalih izpred več kot 40 let, poleg tega pa se med seboj poznajo. Nekatere od njih so tudi same povedale, da se je objekt obnavljal. Meni, da priče pričajo o objektu, ki se ni ohranil, temveč je bil namesto njega zgrajen nov. Pri odstranitvi starega in gradnji novega objekta pa je šlo po tedaj veljavnih predpisih za gradnjo, za katero je bilo potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje. Pri tem se sklicuje na Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84 in naslednji) ter Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS št. 34/84 in naslednji). Glede na ugotovitev izvedenca, da noben objekt ni zgrajen pred 31. 12. 1967, po presoji toženke ni potrebe, da bi v tem postopku kot predhodno reševalo vprašanje, ali gre za dva ločena objekta.

2. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da iz 197. člena ZGO-1 ne izhaja, da se stavbe po 31. 12. 1967 ne bi smele kakorkoli spreminjati. Obnova objekta in sprememba njegove površine, v kolikor se njegova namembnost ni bistveno spremenila, glede na zakonsko besedilo 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1, ne pomeni, da za takšen objekt ni mogoče izdati potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje. V obravnavanem primeru je bilo nesporno ugotovljeno, da gre za objekt, zgrajen pred 31. 12. 1967. Objekt se je sicer obnavljal, prav tako tudi površina sedanjega objekta nekoliko odstopa od površine prvotnega. Nikakor pa to ne pomeni, da se je prvotni objekt odstranil in zgradil nov, kot navaja toženka. Da se je objekt obnavljal, izhaja iz pričevanj prič in navedb izvedenca. Ker je nesporno ugotovljeno, da gre za dva ločena objekta, objektov tudi ni mogoče obravnavati skupno. Objekta, kot je to pojasnil izvedenec, sta bila zgrajena iz različnih materialov in v različnih časovnih obdobjih. V kolikor je izvedenec za severni objekt ugotovil, da je bil zgrajen v letih 1990 do 2000, je za južni objekt ugotovil, da gre za pritlično leseno montažno barako, preproste konstrukcije, majhnih razponov, pri čemer ni moč govoriti o nekih konstrukcijskih elementih. Zato je bil zaključek toženke, da je bil star objekt odstranjen in zgrajen nov, za katerega bi bilo potrebno pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, pravno zgrešen. Upravni organ bi objekta moral obravnavati ločeno in če bi glede na ugotovitve izvedenca ugotovil, da ni zakonske podlage za izdajo potrdila za severni objekt, to nikakor ne drži za južni, prvotni objekt. Poleg tega toženka ne pojasni, kakšno upravno dovoljenje bi moral tožnik v konkretnem primeru pridobiti. Poudarja, da je v konkretnem primeru šlo za obnovitvena dela, ki niso posegala v konstrukcijske elemente, za katere ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča I U 1521/2014 z dne 23. 4. 2015, iz katere izhaja, da gre zgolj za dela, zaradi katerih bi bilo potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker izpolnjuje tudi ostale pogoje, določene v 197. členu ZGO-1, predlaga naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 197. člena ZGO-1 se šteje, da imajo ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, če se jim namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru. Po četrtem odstavku istega člena lahko pristojni upravni organ za gradbene zadeve na zahtevo lastnika objekta iz prvega odstavka tega člena izda potrdilo, da ima takšen objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, če so takšni zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek tega člena, za takšna dokazila pa se lahko štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek.

7. Iz navedene pravne podlage izhaja, da bi moral tožnik zahtevi za izdajo potrdila o obstoju uporabnega dovoljenja po samem zakonu priložiti dokazila, iz katerih bi izhajalo, da sta bili stavbi, na kateri se zahteva nanaša, zgrajeni pred 31. 12. 1967, da se njuna namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila in da so bila zemljišča, na katerih sta zgrajeni, z dnem uveljavitve ZGO-1 (1. 1. 2003) na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru.

8. Iz zahteve tožnika, s katero je bil začet obravnavani postopek, in njenih dopolnitev izhaja, da je tožnik organu predložil več izjav prič in zemljiškoknjižni izpisek.

9. Prvostopenjski organ je v postopku zaslišal predlagane priče in izvedel še nadaljnje dokaze, na katere je nato oprl ugotovitev, da tožnik ni uspel dokazati, da sta bila obravnavana objekta zgrajena pred 31. 12. 1967. Predvsem se je oprl na izvedensko mnenje sodnega izvedenca gradbene stroke A.A. z dne 10. 11. 2014, iz katerega izhaja sklep, da so vsi vidni elementi konstrukcije obeh sestavnih delov objekta (torej severnega in južnega) novejšega datuma (med 1980 in 2000), po drugi strani pa navedel jasne in določne razloge, zakaj ne sledi izpovedbam prič.

10. Ta ugotovitev prvostopenjskega organa je glede na navedeno mnenje izvedenca, zoper katerega tožnik ni ugovarjal, kljub temu, da iz upravnih spisov izhaja, da ga je prejel 20. 11. 2014, do njega pa se je imel možnost izreči tudi na ustni obravnavi dne 16. 12. 2014, tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita ter skladna z upravnosodno prakso.

11. Upravnosodna praksa je namreč povsem enotna, da 197. člen ZGO-1 izključuje izdajo potrdila za stavbe, ki so bile po koncu leta 1967 predmet nadaljnjih gradbenih posegov, za katere bi investitor moral pridobiti upravno dovoljenje. Da izdaja potrdila ni mogoča pri delih, ki pomenijo poseg v konstrukcijo objekta, pa izhaja tudi iz sodbe tega sodišča opr. št. I U 1521/2014, na katero se sklicuje tožnik.

12. Gradnja novega objekta oz. spreminjanje konstrukcijskih elementov objekta pa pomeni tak poseg po vseh predpisih, veljavnih od leta 1980 dalje, in sicer Zakonu o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/73 in naslednji, v nadaljevanju ZGO/73), Zakonu o graditvi objektov (Uradni list SRS. št. 34/84 in naslednji, v nadaljevanju ZGO/84) ter ZGO-1. Že ZGO/73 je v petem odstavku 2. člena določal, da je rekonstrukcija po tem zakonu izvedba tistih del, s katerimi se spreminjajo konstrukcijski elementi, z rekonstrukcijo in gradnjo objekta pa se v skladu s 3. členom navedenega zakona lahko začne šele, ko pristojni organ izda gradbeno dovoljenje. Smiselno enako določata tudi ZGO/84 (drugi odstavek 6. člena in 7. člen) ter danes veljavni ZGO-1 (7.2. točka 2. člena in 3. člen).

13. Tožbeni ugovor, da iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je šlo v obravnavanem primeru za obnovitvena dela, ki niso posegala v konstrukcijske elemente, pa je protispisen, saj niti iz izvedenskega mnenja, niti iz zaslišanja izvedenca kaj takega ne izhaja.

14. Ker se je mnenje izvedenca glede starosti konstrukcijskih elementov objektov nanašalo na oba objekta, torej severnega in južnega, iz mnenja pa kot rečeno po vsebini izhaja, da noben objekt ne izpolnjuje pogoja iz 197. člena ZGO-1 glede starosti objekta, toženka ni imela podlage za ločeno obravnavanje objektov, kot meni tožnik.

15. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.