Jedro

Dediči do delitve upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Posamezen dedič sicer lahko zahteva izpolnitev določenih obveznosti, a v korist celotne skupnosti dedičev.

Tožnica v svojem imenu in za svoj račun ni bila upravičena zahtevati izpolnitve zapadlih obveznosti, opomin zato ni bil v skladu s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1, zato tudi odpoved pogodbe za stanovanje ni bila utemeljena. Enako velja za garažo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 329,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice): da je tožena stranka (toženec) dolžna izprazniti stanovanje z ID znakom: del stavbe 0000-141-4 in garažo z ID znakom: del stavbe 0000-141-43 ter ju prosta oseb in svojih stvari izročiti v posest tožnici (I. točka izreka) ter zahtevek, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.189,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na stališče, da tožnica v svojem imenu in za svoj račun v času obstoja skupnosti dedičev ni bila upravičena upravljati z zapuščino in zahtevati izpolnitve zapadlih obveznosti od toženca, zato opomin z dne 15. 11. 2022 ni bil v skladu s tretjim odstavkom 103. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), posledično tudi odpoved najemne pogodbe z dne 16. 1. 2023 ni bila utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno napačna. Skupnost dedičev po pokojnem najemodajalcu A. A. je tvorila le tožnica, saj je bila edina oporočna dedinja. Svojemu sinu B. A. je zapustnik naklonil volilo v obliki izplačila polovice vrednosti stanovanja in volilojemnik v krog skupnosti dedičev ni spadal.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila upravičena upravljati z zapuščino in zahtevati izpolnitve zapadlih obveznosti po najemni pogodbi. Zapuščina pred delitvijo je bila skupna lastnina in vsak skupni lastnik lahko v skladu s Stvarnopravnim zakonikom (SPZ) samostojno upravlja s stvarjo in uveljavlja pravovarstveni zahtevek za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Tožnica je bila zato upravičena zahtevati izpolnitev obveznosti iz najemne pogodbe, toženca opozoriti na kršitev najemne pogodbe pred odpovedjo le-te in tudi odpovedati najemno pogodbo. Zahtevek za izpraznitev stanovanja in izročitev v posest na podlagi določil SZ-1 pa je zahtevek za varstvo lastninske pravice, zato lahko tožnica tudi sama uveljavlja upravičenja v zvezi s tem.

Nepomembno je, da je tožnica v opominu pred odpovedjo najemne pogodbe navedla svoj transakcijski račun, namesto transakcijskega računa zapustnika. Sodišče se v obrazložitvi sodbe opira tudi na sodbo in sklep II Cp 2315/2018. Iz tega judikata sicer res izhaja, da posamezni dedič lahko zahteva izpolnitev določenih obveznosti tudi v lastnem imenu, vendar pa mora zahtevati izpolnitev v korist celotne skupnosti dedičev. Argumentacija sodišča ni prepričljiva. V obravnavani zadevi je namreč tožnica zahtevala izpraznitev nepremičnine in izročitev v posest njej osebno, ker je bila s sklepom o dedovanju ugotovljena kot edina dedinja. Drugače, kot izpolnitev njej, niti ni mogla zahtevati. Če zapuščina ne bi bila razdeljena do izdaje sodbe, bi to vplivalo na oblikovanje tožbenega zahtevka in bi tožnica zahtevala izpolnitev v korist skupnosti dedičev. V predpravdnem zahtevku in odpovedi pa je lahko zahtevala izpolnitev v svojo korist. Če je bil toženec v dvomu, ali izpolnjuje pravi osebi, bi svojo obveznost veljavno izpolnil tako, da bi dolgovani znesek položil v obliki sodnega depozita.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da sta skupnost dedičev tvorila tožnica in zapustnikov sin kot zakoniti dedič. Tožnica ni uveljavljala pravovarstvenega zahtevka za varstvo lastninske pravice in ni bila upravičena zahtevati izpolnitve obveznosti iz najemne pogodbe izključno v svojo korist. Ker je neutemeljeno postavila tak zahtevek, toženec ni kršil pogodbe, ker zahtevka po pozivu ni izpolnil. Tožnica zato ni imela pravice odpovedati najemne pogodbe. Tožnica tožencu ni predložila dokaza, da je lastnica predmetnih nepremičnin, v zemljiški knjigi je bil še vedno vpisan zapustnik. Zapuščinsko sodišče pa je tožencu po zaprosilu odgovorilo, da sklepa ne bo prejel, ker ni stranka postopka. Opozarja na sodbo in sklep VS RS II Ips 303/2008 o tem, kdaj oseba postane dokončni dedič. Toženec ne bi mogel plačati obveznosti iz najemne pogodbe v obliki sodnega depozita, ker ni vedel, kdo naj bi bil dedič po pokojnem A. A.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je tožnica kot oporočna dedinja po smrti najemodajalca A. A. tožencu opomin s pozivom za odpravo kršitev po tretjem odstavku 103. člena SZ-1 (zaradi neplačevanja najemnine in stroškov) poslala 15. 11. 2022 v svojem imenu, v njenem imenu je njen pooblaščenec tožencu posredoval tudi odpoved najemne pogodbe, oba dokumenta pa sta bila datirana pred datumom sklepa o dedovanju. Navedlo je, da v skladu s prvim odstavkom 145. člena Zakona o dedovanju (ZD) do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Posamezen dedič sicer lahko zahteva izpolnitev določenih obveznosti, a v korist celotne skupnosti dedičev. Tožnica je zahtevala izpolnitev v svojem imenu, iz opomina ni razvidno, da bi jo zahtevala v korist skupnosti in tega niti ne trdi. Številka TRR v opominu ni številka zapustnika. Navedba tožnice, da je ravnala v imenu skupnosti dedičev, ni utemeljena. V svojem imenu in za svoj račun ni bila upravičena zahtevati izpolnitve zapadlih obveznosti, opomin zato ni bil v skladu s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1, zato tudi odpoved pogodbe za stanovanje ni bila utemeljena. Iz istega razloga (ker je zahtevala plačilo najemnine za garažo v svojem imenu in za svoj račun) tudi ni bila utemeljena odpoved najemne pogodbe za garažo. Posledično je zahtevek za izpraznitev stanovanja in garaže neutemeljen.

6.Sodišče druge stopnje soglaša z utemeljenimi razlogi sodišča prve stopnje. Tožnica neutemeljeno navaja, da je skupnost dedičev tvorila le tožnica, ker je bila edina oporočna dedinja in je sinu zapustnik naklonil le volilo. Kot v odgovoru na pritožbo utemeljeno navaja toženec, sta namreč skupnost dedičev tvorila tožnica in zapustnikov sin kot zakoniti dedič.

Opomin tožencu s pozivom na odpravo kršitev po tretjem odstavku 103. člena SZ-1 in zahteva za plačilo najemnine za garažo ter odpoved najemne pogodbe z dne 16. 1. 2023 pa so bili poslani tožencu pred datumom sklepa o dedovanju, torej v času, ko sta lahko dediča upravljala in razpolagala z dediščino le skupno.

7.Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je zmotno stališče, da tožnica ni bila upravičena upravljati z zapuščino in zahtevati izpolnitve obveznosti po najemni pogodbi (v svojem imenu). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da posamezen dedič lahko zahteva izpolnitev določenih obveznosti, a v korist celotne skupnosti dedičev. V skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD namreč do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Drži torej, da je bila tožnica upravičena toženca opozoriti na kršitev najemne pogodbe pred odpovedjo in zahtevati izpolnitev obveznosti, a le v korist celotne skupnosti dedičev, česar pa ni storila. Izpolnitev (tudi v opominu) je namreč zahtevala v svojem imenu in na svoj TRR račun, kar priznava tudi v pritožbi. Pri tem pa se v zvezi z zahtevkom na izpolnitev obveznosti po najemni pogodbi neutemeljeno sklicuje na možnosti varstva po SPZ.

Iz že navedenega pa izhaja tudi, da je neutemeljena pritožbena navedba, da naj bi bilo nepomembno, da je tožnica v opominu navedla svoj transakcijski račun.

8.Tožnica bi potem, ko je bila s sklepom ugotovljena kot oporočna dedinja glede spornih nepremičnin, res lahko zahtevala izpraznitev in izročitev teh nepremičnin njej osebno, za izpodbijano odločitev pa je odločilno, kot je navedlo sodišče prve stopnje, da v svojem imenu in za svoj račun ni bila upravičena zahtevati izpolnitve zapadle obveznosti in tudi opomin, po katerem naj bi toženec zapadle obveznosti poravnal njej osebno in na njen TRR račun, ni bil pravilen in skladen s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1 glede stanovanja, kot tudi ni bil pravilen glede plačila najemnine za garažo. Posledično pa je bila neutemeljena tudi odpoved najemne pogodbe glede stanovanja (103. člen SZ-1) in garaže (603. člen Obligacijskega zakonika, OZ) in je zato sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na izpraznitev in izročitev spornih nepremičnin.

9.Navedba, da bi toženec svojo obveznost lahko veljavno izpolnil tudi tako, da bi dolgovani znesek položil v obliki sodnega depozita, za odločitev ni relevantna, saj je odločilno, da tožnica toženca na kršitev ni opomnila v skladu s tretjim odstavkom 103. člena SZ-1 oziroma ni pravilno zahtevala plačila najemnine za garažo.

10.Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

11.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je tožencu dolžna povrniti njegove potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo stroške za sestavo pritožbe po odvetniku, in sicer 375 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, znaša 225,00 EUR, 2 % materialnih stroškov znaša 45,00 EUR, 22 % DDV pa 59,40 EUR. Vsi potrebni stroški pritožbenega postopka toženca, ki mu jih je dolžna povrniti tožnica, tako znašajo 329,40 EUR. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------------------------

1Glej sklep o dedovanju, A4. Zakonita dediča sta bila tožnica in zapustnikov sin.

2Neutemeljeno pa navaja tudi, da lahko vsak skupni lastnik (zapuščina pred delitvijo pa je skupna lastnina) samostojno upravlja s stvarjo, primerjaj 72. člen SPZ.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Stanovanjski zakon (2003) - SZ-1 - člen 103, 103/3 Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 145, 145/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 603 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 72

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.