Jedro

Glede na to, da je tožena stranka ves čas ugovarjala temelju in višini zahtevka, glede načina izračuna stroškov po Pogodbi o upravljanju pa je nasprotovala vsaki specifikaciji računa ter navedla, da je v stanovanju bivala le ena in ne štiri osebe, da iz predloženih računov ni razviden ključ delitve stroškov ter da ni imela psa, zato tovrstnih stroškov ne nosi, bi morala tožeča stranka, v kolikor bi želela zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, na njene ugovore odgovoriti ter predlagati dokaze, ki bi dokazovali nasprotno.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in popravni sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2002/03341 z dne 25. 3. 2002 v 1. in 3. točki, tožbeni zahtevek pa zavrnilo. V drugi točki izreka je tožeči stranki naložilo plačilo 767,18 EUR stroškov pravdnega postopka. Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodbo popravilo tako, da je spremenilo 2. točko izreka izpodbijane sodbe in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 935,16 EUR.

(2) Pritožbi zoper sodbo in popravni sklep vlaga tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (341. člen ZPP) in v bistvenem navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati druge in tretje pripravljalne vloge tožene stranke, saj gre za spor majhne vrednosti. Nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo vloge tožeče stranke z dne 6. 6. 2010, v kateri so bili predloženi računi dobaviteljev s potrdili o plačilu. Dodaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so del dokaznega sklepa tudi listine, ki jih je sodišče v skladu s 226. členom ZPP štelo za umaknjene. Ne drži tudi stališče sodišča, da so bile listine nepregledne, saj jih je tožeča stranka predložila po vrstnem redu, oštevilčenje strani pa k preglednosti ne bi pripomoglo. Meni, da se 226. člen ZPP ne more uporabiti v sporih majhne vrednosti, saj vsaka stranka lahko vloži le eno pripravljalno vlogo. Opozarja tudi na to, da vpis v register upravnikov ni konstitutivnega pomena, zato je zmotna dokazna ocena sodišča, da je z dnem 26. 7. 2000 tožeča stranka prenehala biti upravnik, tožena stranka pa kljub pozivu tožeče ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval nasprotno. Protispisno je tudi stališče sodišča, da tožeča stranka ni predložila računov za upravljanje, glede cene obratovalnih stroškov pa bi sodišče moralo upoštevati vsaj pogodbeno dogovorjen znesek v višini 200 SIT. Sodišče je nadalje napačno ocenilo dokaz z zaslišanjem priče P. L. in zmotno menilo, da njegova izpovedba ne more biti zadostna. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj so toženi stranki kriti v okviru brezplačne pravne pomoči, zato jih ni dolžna nositi tožeča stranka. Dne 16. 02. 2010 vloži tudi pritožbo zoper popravni sklep in nasprotuje na novo določeni višini pravdnih stroškov.

(3) Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki, ki je nanju odgovorila, predlagala njuno zavrnitev ter priglasila stroške za odgovor na pritožbo.

(4) Pritožbi nista utemeljeni.

(5) Pritožnik zmotno meni, da sodišče v predmetni zadevi ne bi smelo upoštevati druge in tretje pripravljalne vloge tožene stranke. Konkretni postopek se je namreč začel pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP-D), ki je zvišal vrednost tožbenega zahtevka v sporih majhne vrednosti iz prvotnih 834,58 EUR (200.000 SIT) na 2.000 EUR (443. člen ZPP) in je zato sprva tekel kot redni pravdni postopek. Druga pripravljalna vloga tožene stranke z dne 18. 6. 2008 je bila tako vložena v okviru rednega pravdnega postopka, ki števila pripravljalnih vlog ne omejuje. Po pozivu sodišča z dne 10. 6. 2009 se je v skladu s 130. členom ZPP-D postopek pričel voditi kot spor majhne vrednosti, tožena stranka pa je bila pozvana, da ima pravico vložiti eno pripravljalno vlogo. Tretjo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 22. 6. 2009 je tako potrebno šteti kot prvo pripravljalno vlogo v sporu majhne vrednosti, zato jo je sodišče pravilno upoštevalo.

(6) Neutemeljene so nadalje tudi pritožnikove navedbe, ki uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo v skladu s 3. in 4. odstavkom 226. členom ZPP, ki sodišče pooblašča, da naloži stranki, ki je predložila obsežno listinsko dokumentacijo, da v določenem roku poda pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov v predloženih listinah, vključno z navedbo strani, na katerih se te navedbe oziroma podatki v predloženi dokumentaciji nahajajo. Tožeča stranka je bila v tovrstnem sklepu sodišča z dne 29. 4. 2009 tudi opozorjena, da se bodo, v kolikor ne bo ravnala z navodilom sodišča, dokazi, predloženi v predlogu za izvršbo, pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2008 in pripravljalni vlogi z dne 15. 4. 2009, šteli za umaknjene. Ker tožeča stranka ni ravnala z navodilom sodišča, je sodišče pravilno štelo določene dokaze za umaknjene. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vsaj listine iz pripravljalne vloge z dne 6. 6. 2008 in v njej predložene dokaze. Tožeča stranka je namreč v navedeni vlogi sama navedla, da s predmetno vlogo zgolj dopolnjuje pripravljalno vlogo z dne 23. 5. 2008, in sicer z listinami (v spisu se nahajajo pod oznako A 42 do A 431), ki jih je pozabila predložiti v pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2008. V tej vlogi predložene listine tako sodijo k pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2008, zato jih sodišče iz razlogov navedenih zgoraj pravilno ni upoštevalo. Ob tem velja zgolj odgovoriti pritožniku, da je sodišče prve stopnje v celoti upoštevalo listine, ki so bile predložene predlogu za izvršbo in ki so bistvene za odločitev v konkretnem postopku.

(7) V predmetnem postopku je tožeča stranka vtoževala plačilo stroškov upravljanja in obratovanja, ki jih je kot upravnik v lastnem imenu in na lasten račun upravičena zaračunavati v skladu s Pogodbo o upravljanju (priloga A3) ter stroškov vzdrževanja (hišnik, elektrika, ogrevanje vode, odvoz smeti, itd.), ki naj bi jih iz lastnih sredstev plačala posameznim dobaviteljem, za kar naj bi bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožeča stranka glede stroškov upravljanja in obratovanja ni zadostila trditvenemu oziroma dokaznemu bremenu v skladu z 212. členom ZPP. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Glede na to, da je tožena stranka ves čas ugovarjala temelju in višini zahtevka, glede načina izračuna stroškov po Pogodbi o upravljanju pa je nasprotovala vsaki specifikaciji računa ter navedla, da je v stanovanju bivala le ena in ne štiri osebe, da iz predloženih računov ni razviden ključ delitve stroškov ter da ni imela psa, zato tovrstnih stroškov ne nosi, bi morala tožeča stranka, v kolikor bi želela zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, na njene ugovore odgovoriti ter predlagati dokaze, ki bi dokazovali nasprotno. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tega ni storila, listine, ki jih je predložila, pa sodišču niso omogočale, da bi preverilo, kolikšen je bil znesek posameznega računa za upravljanje in obratovanje, je tožbeni zahtevek v tem delu pravilno štelo za neutemeljen. Enako velja tudi glede ostalih stroškov, katerih povračilo je tožeča stranka uveljavljala na podlagi neupravičene obogatitve tožene stranke (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki ga je na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika potrebno uporabiti v predmetnem postopku). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je tovrstne stroške poravnala iz lastnih sredstev. Pogodba o upravljanju sicer tožečo stranko v 9. členu resnično pooblašča, da dobaviteljem raznoraznih storitev poravna dostavljene in zapadle račune v plačilnem roku, nikjer pa tožeči stranki ne nalaga, da tovrstne stroške krije iz lastnih sredstev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da v dokaz tovrstnih trditev glede na izrecen ugovor tožene stranke, ne zadostuje pričevanje L. P., ki je zaposlen pri tožeči stranki in zato lahko pristranski. Tožena stranka bi zato morala predložiti določene listine (npr. bančne izpiske), iz katerih bi bilo razvidno, da so bili tovrstni stroški plačani prav iz sredstev tožene stranke in ne morda iz sredstev stanovalcev, česar pa ni storila. Zavrnitev tožbenega zahtevka je bila zato v celoti utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi stroške pravdnega postopka in jih v skladu s 154. členom ZPP v plačilo naložilo tožeči stranki. Neutemeljen je tako pritožbeni očitek, da tožeča stranka ne more nositi stroškov tožene stranke, ker so slednji kriti na podlagi določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 s spre., v nadaljevanju ZBPP). Sredstva, potrebna za izvajanje tega zakona, se sicer pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije (44. člen), vendar pa terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. S prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi tako Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika (46. člen ZPP). V konkretnem primeru to pomeni, da bo stroške, ki so bili iz proračuna izplačani toženi stranki, morala povrniti tožeča stranka, v primeru zamude s plačilom pa bo za izterjavo pristojna Republika Slovenija. Pritožba je zato neutemeljena tudi v tem delu.

Ker je pritožba neutemeljena, sodišče pa tudi ni zagrešilo nobene od postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dne 16. 2. 2010 vložila tudi pritožbo zoper popravni sklep, s katerim je sodišče zaradi računske pomote na novo odmerilo pravdne stroške. Ker pritožba ne vsebuje razlogov glede česa se popravni sklep izpodbija, sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je kot neutemeljeno zavrnilo tudi to pritožbo, izpodbijani popravni sklep pa potrdilo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspelih pritožb in dejstva, da tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo ni bil potreben strošek in ga zato krije tožena stranka sama.