Jedro

Iz besed, da tožnik kot človek v življenju "ni imel vidnih uspehov" ni mogoče izpeljati avtomatično zaključka, da je tožnik nesposobnež.

Beseda padalec je v tekstu navedena v navednicah. Tudi ta beseda sama po sebi ni žaljiva. Če pa se upošteva še, da je toženec z njo izrazil svoje mnenje o tem, kako je tožnik prišel v parlament (ko se je eno poslansko mesto izpraznilo, je zaradi volilne matematike prišel na izpraznjeno mesto), je očitno, da gre za izraženo mnenje o tožencu kot politiku. V primeru, ko gre za izraženo mnenje o politični osebnosti v javni polemiki, pa je sodna praksa poenotena, da mora biti prag tolerance takšne osebe višji od osebe, ki ne nastopa v javnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i tako, da se glasi : "Zavrne se tudi tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.01.2005 do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo. Tožnik je dolžan plačati tožencu 440.398,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.01.2005 do plačila, v roku 15-ih dni." Tožnik je dolžan tožencu plačati pritožbene stroške v znesku 88.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.01.2005 do plačila, v roku 15-ih dni pod izvršbo. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka in v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik utrpel negmotno škodo, ki se kaže v obliki duševnih bolečin, pretrpljenih zaradi toženčeve izjave o njem, objavljene v intervjuju v časopisu, ko je izjavil "I.H. je v parlament prišel kot "padalec". To je človek, ki v življenju ni imel velikih uspehov in zato želel, sicer zapoznelo postati pomemben.". S temi besedami je toženec, po mnenju sodišča prve stopnje, tožnika osebno diskvalificiral kot človeka in pri tem ni šlo za kritiko na njegovo politično delo. Ostali del intervjuja pa se je po mnenju sodišča nanašal na takrat aktualno soočenje raznih mnenj in pogledov na afero in v ostalem delu, prav za tožnika spornih izjavah, sodišče ni videlo protipravnosti, saj je štelo, da je kot tak sprejemljiv način komuniciranja z javnostjo. Glede na ugotovljeni obseg tožnikove škode, je tožniku priznalo 500.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe in zoper izrek o stroških postopka, se je toženec pritožil. Meni, da sodišče prve stopnje ni vsebinsko upoštevalo pri ponovnem odločanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, sledilo ji je zgolj na formalnem nivoju. Zato se v izogib ponavljanju v pritožbi sklicuje na vse dosedanje navedbe in trditve in na svojo vlogo, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Meni, da dejansko stanje ni bilo celovito ugotovljeno. Zahteval je, da se tožnik ponovno zasliši, pa sodišče tega dokaza ni moglo izvesti, ker se je tožnik izogibal prihodom na sodišče. Sodišče tega dejstva ni ocenilo in upoštevalo pri odločanju. Verjelo je v obstoj duševnih bolečin, ne da bi bile te sploh objektivno izkazane. Tožnik je očitno nagnjen k pretiravanju, sodišče pa je nekritično verjelo njegovim navedbam. Glede izjav, ki jih je napisala novinarka, ponovno vztraja pri trditvah, da intervjuja ni avtoriziral in ga pred objavo ni poznal v vsebini in obliki, kot je bil nato objavljen. Dejstvo, da je intervju avtorizirala N.N., ki se ni posebej o vsebini teksta pogovarjala s tožencem, ni brez pomena, saj je bila N.N. zaposlena v družbi H. in ni bila nikoli pooblaščenka toženca osebno. Zato toženec vztraja, da intervjuja kot je bil objavljen, ni avtoriziral. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi beseda padalec, ki je zapisana v navednicah, lahko imela slabšalni pomen. Dejstvo je, da tožnik v parlament ni bil izvoljen. Njegova volilna baza mu ni poklonila zaupanja in ga v dovolj velikem številu ni podprla in mu ni odprla vrat v parlament. Tja je prišel zaradi volilne matematike potem, ko se je eno poslansko mesto izpraznilo. Povsem legitimno je torej padel v parlament. Njegovemu padcu v parlament so botrovale okoliščine izven njegovega vpliva, tako kot se običajno zgodi pri fizičnem padcu. Tudi besedni zvezi "ni imel vidnih uspehov" sodišče brez realne podlage pripisuje slabšalno vrednotenje tožnika kot človeka. Ta besedna zveza nima niti izrecnega niti skritega pomena iz katerega bi lahko sklepali, da tisti, ki kaj takega izjavi, ocenjuje tožnika kot neuspešneža in ga diskvalificira. Trditev govori le o vidnih uspehih, ki so izostali. Toženec in tožnik sta živela v približno istem okolju, zato drug o drugem vesta to, kar je znanega v javnosti. Nikoli si nista bila tako blizu, da bi o drugem vedela stvari, ki niso dotlej bile javne. Ta besedna zveza zato govori samo o izostanku vidnih uspehov v gornjem pomenu, v ničemer pa ne trdi, da naj bi bil tožnik v svojem življenju neuspešen. Zato se toženec sprašuje, v čem je bila s temi besedami žaljena čast in dobro ime tožnika. Sodišče tega zaključka ni objektiviziralo, razlagalo ga je zgolj skozi zapisano, resnično ali zaigrano prizadetost tožnika. Končno tožnik očita sodišču prve stopnje tudi bistveno kršitev postopka iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker sodišče pri odločanju prezre dokaz, ki ga je toženec vložil v spis, to je članek iz V. z dne 03.01.1994 z naslovom "Preprečiti kupovanje politike in politikov". V tem članku je tožnik sam izjavil, da so napadi nanj minili ter da doživlja pravo olajšanje, pri čemer ne omenja nikakršnih drugih težav, najmanj pa težav zaradi članka, ki je bil objavljen 19.12.1993. V nasprotju s tem dokazom sodišče verjame tožniku, da je psihične bolečine intenzivno občutil vse do vložitve tožbe 21.02.1994. Ta ugotovitev je v nasprotju s tem, kar je zapisano v omenjenem članku v V.. Po mnenju pritožnika je nesprejemljiv še zaključek, da so te besedne zveze subjektivno in objektivno žaljive v našem kulturnem okolju. Sodišče bi moralo izhajati iz statusa obeh udeležencev. Izostala je ocena o tem, ali se ni tožnik s svojim predhodnim ravnanjem sam izpostavil ostrejšemu odgovoru. Prav tako ni nobene ocene o tem, ali ni morda tožnik kot nov politik precenil kaj mu dovoljuje njegov položaj. V takem primeru je namreč edino primerno in dovoljeno nasprotno ravnanje odgovor, ki ga v diplomaciji označujejo s pojmom sorazmernosti. Šlo je za besedni dvoboj, pri katerem morata udeleženca računati na kolateralno škodo na katero tudi pristaneta, če gre za tak spopad. Absurdno je zato te situacije reševati s tožbami pred sodiščem. Sodišče tega odnosa tožnika, ki je bil na oblastni poziciji in s tem v nadrejenem položaju ni niti raziskalo niti ovrednotilo. Če o teh okoliščinah že ni zaslišalo tožnika, bi moralo zaslišati o teh dejstvih vsaj toženca. Tudi v tem vidi pritožba bistveno kršitev postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in priglaša še pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. V pritožbi je izpostavljal Ustavno določbo 3.odst. 15.čl. URS, pa 34.čl. in 35.čl. Ustave, opozoril na načela mednarodnega prava in mednarodne pogodbe, ki varujejo človekov ugled. Meni, da je neutemeljeno sklicevanje toženca v smeri avtorizacije oziroma neavtorizacije članka. Etiketiranje v članku je pomenilo žalitev oziroma poseg v tožnikovo zasebnost, dostojanstvo, čast in dobro ime in nikakor ni šlo pri tem za resno in objektivno kritiko tožnikovega dela. Pritožbene navedbe so po mnenju tožnika povsem mimo odločbe Ustavnega sodišča Up 345/01, s katero je sodišče zastavilo smernice, kako naj se prizadete pravice v primeru kolizije zaščitijo. Tožnik poudarja, da predmet članka ni bilo obravnavanje njega, njegovega položaja in politične pozicije, ampak nekaj povsem drugega. Toženca novinarka ni spraševala o tožniku, ampak je toženec zavestno in z namenom zaničevanja sam omenil tožnika na način, kot je tekom postopka zatrjeval tožnik in kot je sodišče pravilno pravno ovrednotilo. Javna polemika o igralnicah družbe H. d.d. nima nič skupnega z besedami, ki so bile zapisane v spornem intervjuju. Zato je sodišče pravilno zavzelo stališče, da gre pri teh besedah za osebno diskvalifikacijo tožnika kot osebe, ne pa kot politika in poslanca. V tem primeru ni bila kršena toženčeva svoboda izražanja, saj je šlo zgolj za žaljivke, ki jih svoboda izražanja ne opravičuje in ne odtehta. Zato ne more biti govora o izključitvi protipravnosti. V članku, ki je bil s povsem drugo vsebino od politike in poslancev, ni bilo nobene potrebe govoriti in spominjati na poseben način tožnikovega vstopa v zakonodajno telo in ocenjevati, da tožnik doslej ni imel vidnih uspehov. To kaže na žalitev tožnikovega dobrega imena in časti in izključno z namenom v očeh bralcev zmanjševati njegovo politično težo. Zlasti ocena, da naj tožnik doslej ne bi imel vidnih uspehov, brez dvoma pomeni že žalitev njegovega dobrega imena in časti in pri iskanju pravega sorazmerja med obravnavanima pravicama ter svobodnim izražanjem gotovo ne pretehta tiste dopustne mere poseganja v pravici dobrega imena in časti. Toženec bi svoje mnenje lahko izrazil tudi drugače. Zaradi nedotakljivosti jedra pravic iz 34. in 35.čl. Ustave pa je izražanju grobih vrednostnih ocen postavljena meja. Prav do takšnega primera je prišlo v toženčevem intervjuju, kjer se iz načina njegovega izražanja in iz drugih okoliščin vidi, da je sporne besede izrazil z namenom zaničevanja in osebne žalitve tožnika. Zato tožnik meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zaradi spremembe izpodbijane sodbe, ki bo obrazložena v nadaljevanju, niso pomembni očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni ocenilo tožnikovih neprihodov na sodišče, čeprav je bilo predlagano njegovo zaslišanje kot stranke in tudi ker naj bi prišlo do nasprotja v sodbi in predloženimi dokazi glede trajanja tožnikovih duševnih bolečin. V tistem delu, kjer se pritožnik sklicuje na svoje predhodne vloge pa so pritožbene navedbe neupoštevne, ker je pritožba samostojno pravno sredstvo naperjeno zoper konkretno odločbo, zato se ne more sklicevati uspešno na neke druge vloge, ki so v spisu in ki so bile vložene še preden je bila sodba, ki se napada s pritožbo, izdana.

Ker se je zoper sodbo pritožil samo toženec, tožnik pa je očitno zavrnilni del sodbe sprejel, se je pritožbeno sodišče ukvarjalo samo z vprašanjem, ali je toženec z besedami "nato niso računali politiki, nato ni računal niti I. H., ki pa je v parlament prišel kot "padalec". To je namreč človek, ki v življenju ni imel vidnih uspehov in je zato želel, sicer zapoznelo postati pomemben".

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je pravna presoja teh zapisanih besed toženca v izpodbijani sodbi zmotna. Tudi pri ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje zgolj iz citiranih besed zaključilo, da se spuščajo na osebni, človeški nivo, da tožnika izpostavljajo kot človeka, ne pa kot politika, da je uporabljeno njegovo ime in priimek ter v slabšalnem pomenu prikazana njegova pot v parlament ter delo v njem. V slabšalnem pomenu naj bi s temi besedami bilo prikazano tudi njegovo dotedanje delo. Sodišče je iz teh besed zaključilo, da je tožnik prikazan kot nesposobnež, ki v življenju ni imel vidnih uspehov in je zaradi načina, kako je prišel v parlament, manj vreden od drugih primerljivih ljudi, to je poslancev. S temi zaključki pritožbeno sodišče ne soglaša. Kot utemeljeno navaja toženec v pritožbi, iz besed, da tožnik kot človek v življenju "ni imel vidnih uspehov" ni mogoče izpeljati avtomatično zaključka, da je tožnik nesposobnež. Zato ta besedna zveza sama po sebi objektivno vzeto ni žaljiva. Kot je že Ustavno sodišče v ustavni odločbi pojasnilo, pojma odsotnosti velikih uspehov samega po sebi ni mogoče enačiti s pojmom nesposobnež. Beseda padalec je v tekstu navedena v navednicah. Tudi ta beseda sama po sebi ni žaljiva. Če pa se upošteva še, da je toženec z njo izrazil svoje mnenje o tem, kako je tožnik prišel v parlament (ko se je eno poslansko mesto izpraznilo, je zaradi volilne matematike prišel na izpraznjeno mesto), je očitno, da gre za izraženo mnenje o tožencu kot politiku. V primeru, ko gre za izraženo mnenje o politični osebnost v javni polemiki, pa je sodna praksa poenotena, da mora biti prag tolerance takšne osebe višji od osebe, ki ne nastopa v javnosti. Tako kot je bila ta beseda zapisana, tudi ni mogoče sklepati, da je bila v slabšalnem pomenu prikazana tožnikova pot parlament in delo v njem. Iz te besede tudi ni mogoče sklepati, da je toženec o tožniku izrekel kot o manj vrednem poslancu v primerjavi z drugimi merljivimi ljudmi. Po objektivnih merilih zato teh besed oziroma besednih zvez, po oceni pritožbenega sodišča, ni mogoče šteti kot žaljivih, saj besede same po sebi niso bile takšne, da bi se že samo iz njih dalo razbrati, da vzbujajo do oškodovanca negativne občutke in bi zaradi teh besed bralci bili do oškodovanca negativno razpoloženi. Iz te besed ne izhaja zaničevanje, preziranje, podcenjevanje.

Tudi v drugem delu, ko je sodišče prve stopnje po navodilu ustavnega sodišča presojalo, ali in koliko je morda toženčeva svoboda izražanja opravičevala toženca do besed in izjav, ki so po presoji sodišča prve stopnje žaljive in zato morda izključujejo protipravnost, ki je eden od pogojev za odškodninsko odgovornost, pritožbeno sodišče ne sprejema materialnopravne presoje izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ponovno izhajalo samo iz tožnikovih pravic iz 34. in 35.čl. Ustave, ki naj bi bile kršene s toženčevo izjavo v tem intervjuju. Toženčevo pravico do svobode izražanja iz 39.čl. Ustave pa je zavrnilo zgolj z argumentom, da takšna pravica ne more biti vseobsegajoča in absolutna, da ima svoje meje in okvire, kar ni sporno in da sme toženec izražati svoje mnenje in poglede in javno nastopati, samo če s tem ne krši ustavnih in drugih pravic drugih ljudi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil toženec direktor podjetja v času, ko je dal sporni intervju. Čeprav sprejema toženčeve navedbe, da je tožnik v svojih nastopih uporabljal še hujše besede na toženčev račun, pa tega pri tehtanju interesov obeh strank ne upošteva, ker meni, da vse to ni pomembno, ker pri spornem intervjuju ni šlo za direktno konfrontacijo med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem ne strinja. Dejstvo je, da je bil toženec v intervjuju izrecno pozvan, naj konkretizira pojem "politike", ki da ga napada. Novinarka ga je torej napeljala, naj pojasni, kako se brani na napade s strani politike. Ker je na strani politike v javnih nastopih toženčevo delo napadal predvsem tožnik, bi sodišče moralo ne glede na to, da je šlo v tem primeru za izjavljeno mnenje novinarki, upoštevati tudi toženčev ugovor. Tožnik je zatrjeval nastanek nepremoženjske škode zaradi toženčevih žaljivih besed, toženec se je branil z ugovorom, da je protipravnost izključena, ker je v intervjuju povedal samo svoje mnenje, do tega pa je upravičen na podlagi pravice svobode izražanja (39.čl. Ustave), zato je bila v tem sporu nujna presoja, katera ustavna pravica je v takšni koliziji pomembnejša in potrebuje ustrezno zaščito. Sodišče prve stopnje je dalo prednost tožnikovi pravici. Kot je že spredaj povedano, po mnenju pritožbenega sodišča besed tako, kot so zapisane, samih po sebi niti ni mogoče šteti za žaljive. Tudi če bi bile, pa bi sodišče prve stopnje ob tem tehtanju moralo zaključiti, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno. Kot povedano izrečenega mnenja toženca ni mogoče gledati izolirano, zato je zmotno stališče, da za presojo v tem sporu ni bistveno, ali je tožnik v svojih nastopih uporabljal še hujše besede na toženčev račun. Ni sporno, da sta si bili prav pravdni stranki ob razvpiti aferi H. glavna nasprotnika. V takih okoliščinah pa tožencu ni mogoče odreči, da je povedal tudi negativno stališče o politiku iz njegove politične kariere, pa čeprav bi v očeh bralcev zmanjšal njegovo politično težo, kot je v povedalo že Ustavno sodišče v svoji odločbi. Glede na vsebino intervjuja in izrečene besede je vsekakor šlo pri tožniku za človeka v javnosti, za politika. Takšen človek je dolžan že zaradi tega, ker "stoji na odru" sprejeti ostrejše besede na svoj račun. Če pa te besede izreče še nekdo, ki je bil pred tem sam večkrat tarča njegovih nastopov, o protipravnosti toženčevega ravnanja ni mogoče govoriti. Sodna praksa v takih primerih uporablja kazenskopravno zakonodajo, ker Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) civilnih deliktov razžalitve dobrega imena in časti posebej ne opredeljuje. Po kazenskopravni zakonodaji dejanje, ki bi sicer predstavljajo razžalitev izgubi element protipravnosti, če se je kdo o kom žaljivo izrazil, med drugim pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če to ni bilo storjeno z namero zaničevanja (3.odst. 169.čl. Kazenskega zakonika - KZ, oziroma prej 106.čl. KZ). Tudi zato v tem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da elementa protipravnosti v toženčevem izjavljenem mnenju ni bilo. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji spor pravdnih strank presodilo drugače kot sodišče prve stopnje in v skladu z določbo 353.čl. ZPP tožbeni zahtevek tožnika za duševne bolečine zoper toženca zavrnilo v celoti kot neutemeljen. Ker ni bil ugotovljen element protipravnosti v ravnanju toženca, namreč tudi niso bile podane vse predpostavke civilnega delikta. Zahtevek tožnika za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin zoper toženca zato ni bil utemeljen.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo o glavni stvari, je na podlagi 165.čl. ZPP spremenilo tudi odločbo o stroških postopka. Tožnik v pravdi ni uspel, zato je na podlagi 1.odst. 154.čl. ZPP dolžan povrniti tožencu vse stroške, ki jih je imel v tem postopku na prvi stopnji in tudi pritožbene stroške. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško in Taksno tarifo, gre za stroške sestave odgovora na tožbo, pripravljalnih vlog, pristope na glavne obravnave, stroške prve pritožbe, stroške prič in prevozne stroške ter stroške tega pritožbenega postopka.