Jedro

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Nadalje mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

V zvezi z drugim ponujenim zavarovanjem terjatve mora dolžnik izkazati, da razpolaga s premoženjem, ki predstavlja ustrezno zavarovanje vtoževane terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo – pogoji za začasno odredbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 16. 12. 2011 in začasno odredbo vzdržalo v veljavi in zavrnilo podredna predloga tožencev, da se prvi toženki prepoveduje razpolagati z nepremičnino parc. št. 1728/14 k. o. X, tako da se v zemljiški knjigi vknjiži prepoved odtujitve in obremenitve oziroma podrejeno vknjižbo hipoteke s sklenitvijo neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

2. V pritožbi zoper navedeni sklep toženca uveljavljata pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Stališče izpodbijanega sklepa, da je terjatev verjetno izkazana, je napačno. Tožnik ni verjetno izkazal obstoja ustno sklenjene pogodbe in naknadno sklenjenih ustnih dogovorov med strankama, toženca pa sta s predložitvijo pogodbe verjetno izkazala, da je bila dogovorjena fiksna cena v višini 50.000 EUR, znesek 7.000 EUR, kolikor sta plačala več, pa se nanaša na davek. Ker je tožnik po ogledu prejšnjega plovila tožencev vedel, kako mora izgledati oprema in iz kakšnega materiala mora biti, naknadni ustni dogovori niti niso bili potrebni. Poleg tega tožnik ni konkretno navedel posameznih postavk, ki bi utemeljevale dolžnost doplačila v uveljavljani višini. Pavšalne tožnikove navedbe in predložitev vrste računov, od katerih so nekateri izdani na ime tožnika, drugi na ime D. P. s.p., ne morejo biti podlaga za izdajo začasne odredbe. Tožnik je lahko predložil račune, ki se nanašajo bodisi na drugo stranko bodisi nanj. Prav tako ni pojasnil, kaj zajemajo materialni stroški v višini 54.630 EUR, niti na kakšno opremo in kakšne kakovosti se nanaša znesek 28.500 EUR, niti kaj zajemajo stroški dela v znesku 49.990 EUR. Toženca sta v ugovoru predložila tudi projektno dokumentacijo, s tem pa sta izkazala, da tožniku projekta ni bilo treba izdelati, niti mu ni bil naročen. Predložil je tudi račun za nakup materiala za toženčevo novo barko, kjer gre za enako opremo enake kakovosti in velikosti, njegova vrednost pa je znašala 11.713 EUR. Poleg tega sta toženca ves čas sodelovala z J. P. kot fizično osebo in ne s tožnikom kot pravno osebo, za katerega sploh nista vedela, da obstaja. Navedeno sta izkazala s pisno pogodbo in s plačili, ki so bila izvršena na račun fizične osebe, tožnik pa svoje aktivne legitimacije ni dokazal. Nadalje tožnik ni izkazal konkretnega ravnanja tožencev v smeri razpolaganja s premoženjem, ki bi onemogočilo ali precej otežilo uveljavitev denarne terjatve. Sodba iz leta 2004 ne more biti dokaz, poleg tega pa terjatev po tej sodbi ni bila onemogočena, proti tožencema ni bila vložena prisilna izterjava, niti izdana začasna odredba, niti niso bili oškodovani upniki. Na drugi strani bi toženca z izdajo začasne odredbe lahko utrpela večjo poslovno škodo, ker postopek domnevno ne bo hitro končan, razmere na trgu pa se slabšajo. Vrednost barke bo iz dneva v dan padala, zaradi njene neuporabe pa je tudi velika verjetnost okvare. Poleg tega je tožnik predlagal začasno odredbo za dokazovanje svoje terjatve, temu pa je namenjen drugi institut. Da obstaja drugo premoženje, na katerega je možno poseči, med drugim tudi zavarovanje na denarnih sredstvih, ki bi jih toženec prejel s prodajo ladje, pa sta toženca dokazala. Sodišče je z vpogledom v bazo podatkov o nepremičninah pri GURS kršilo razpravno načelo. Tožnik ni predlagal dokaza z vpogledom v to podatkovno bazo. Navedba, da se vknjižena hipoteka nanaša na drugo pogodbo kot predloženo obvestilo o poplačilu kredita, je napačna. Gre za enaki pogodbi, toženec pa je poleg tega predložil tudi notarski zapisnik z vknjižbo izbrisa hipoteke na nepremičnini, na katerega se nanaša začasna odredba. Četudi iz podatkov GURS izhaja, da je vrednost nepremičnine 711 EUR, to ne drži, ker sicer banka ne bi pristala na zavarovanje terjatve v višini 80.000 EUR z vpisom hipoteke na to nepremičnino. Sodišče se tudi ni izreklo glede plačila predujma za privez ladje, glede katerega sta toženca dokazala, da je odveč, ker sta sama že plačala privez do 29. 09. 2012. Toženca predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, naj ugodi podredno podanima predlogoma za zavarovanje terjatve oziroma naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V skladu z drugim odstavkom istega člena mora nadalje upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: (1) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (2) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali (3) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Pritožbeni ugovor, da obstoj zahtevka ni verjetno izkazan, ni utemeljen. Obstoj uveljavljane denarne terjatve je tožnik utemeljeval s trditvami, da sta se s tožencema ustno dogovorila za izdelavo opreme za plovilo in da mu toženca po opravljenem delu nista poravnala izstavljenega računa. Ugovoru tožencev, da je bil z zneskom 57.000 EUR plačan dogovorjeni znesek za opravljeno delo, je nasprotoval z navedbami o okoliščinah sklepanja in izvedbe posla ter za potrditev teh navedb predlagal zaslišanje prič in branje listinskih dokazov. Stališče izpodbijanega sklepa, da je s tem izkazal verjetnost obstoja vsaj dela terjatve, je glede na navedeno pravilno. Kot je pravilno navedeno že v izpodbijanem sklepu, za verjeten obstoj terjatve tudi ni potrebno, da bi tožnik do potankosti opredelil, na kaj se nanaša zahtevani znesek. Splošnejša opredelitev posameznih postavk in predložitev dokazov ob sklepčni tožbi zadoščata za izkaz verjetnosti zatrjevane terjatve. Poleg tega se je tožnik vsebinsko opredelil do navedb tožencev, da izdelava projekta ni bila potrebna, toženčevih navedb, da sta za enako opremo enake kakovosti in velikosti za drugo plovilo plačala le 11.713 EUR, pa tudi ni mogoče šteti za več kot verjetne.

7. Neutemeljeni so tudi očitki, naslovljeni na stališče izpodbijanega sklepa o verjetnem obstoju tožnikove aktivne legitimacije. Že v izpodbijanem sklepu je pravilno navedeno, da za izdajo začasne odredbe zadostuje verjeten obstoj aktivne legitimacije. Pritožbeni očitek, da tožnik ni dokazal aktivne legitimacije, je že zato zgrešen. Pravilni in zadostni so tudi razlogi izpodbijanega sklepa glede verjetnega obstoja tega dejstva. Dejstvo, da sta toženca sodelovala z J. P., še ne pomeni, da nista sodelovala s tožnikom kot pravno osebo, katere lastnik je J. P.. Ob trditvi, da sta pogodbo sklenila z J. P., verjetnosti tožnikove legitimacije ne morejo izpodbiti niti njune trditve o nakazilu na račun D. P..

8. Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z obstojem druge predpostavke za izdajo začasne odredbe, tj. verjetno izkazano nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem izpodbijanega sklepa, da navedbe tožencev o nameravani prodaji plovila zadostujejo za verjetno izkazan obstoj navedene nevarnosti. Ob tej okoliščini so okoliščine v zvezi z izterjavo terjatve po sodbi iz leta 2004 postranskega pomena. Očitno neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe za dokazovanje svoje terjatve. Tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval predlog za izdajo začasne odredbe, so drugačne.

9. Toženca pa s svojimi pritožbenimi navedbami nista vzpostavila dvoma niti v pravilnost odločitve glede drugega ponujenega zavarovanja terjatve. Odgovor na vprašanje, ali je sodišče z vpogledom v bazo podatkov o nepremičninah pri GURS kršilo razpravno načelo, za odločitev ni pomemben. Toženca bi morala izkazati, da razpolagata s premoženjem, ki predstavlja ustrezno zavarovanje vtoževane terjatve. Četudi ponujena nepremičnina ni (več) obremenjena s hipoteko in je vredna več kot 711 EUR, nista navedla niti izkazala okoliščin, ki bi omogočale zaključek, da predstavlja zadostno zavarovanje tožnikove terjatve. Šele v takem primeru bi se bilo treba izreči o obstoju drugih predpostavk za ugoditev njunemu predlogu.

10. Neutemeljeni so nazadnje tudi njuni očitki v zvezi s potrebnostjo predujma za privez plovila. Dejstvo, da sta sama že plačala stroške priveza za določeno obdobje, ne more vplivati na obstoj stroškov priveza na podlagi izdane začasne odredbe. Zatrjevano plačilo stroškov ima podlago v razmerju med njima in M. P. d.d., razlog za predujem, ki je predmet sklepa o začasni odredbi, pa je v izvršitvi sodne odločbe.

11. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob upoštevanju odločitve o stroških v sklepu o izdaji začasne odredbe bo tudi o stroških pritožbenega postopka odločeno v končni odločbi.