Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženost ter duševne bolečine zaradi težke invalidnosti otroka.

Izrek

Reviziji drugega tožnika M. T. in tretje tožnice T. T. se ugodi in se sodbi druge in prve stopnje spremenita tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša na 1.500.000,00 SIT za vsakega in se zato prvi toženi stranki Z. T., d.d. L. naloži, da mora plačati tema tožnikoma vsakemu še 500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1996 dalje do plačila.

Revizija prvega tožnika ml. M. T. se zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati prvemu tožniku odškodnino v znesku 10.666.667,00 SIT, drugemu tožniku 1.019,675,00 SIT in tretji tožnici 1.100.248,00 SIT ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 427.053,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Ugotovilo je, da je bil prvi tožnik hudo poškodovan dne 11.3.1988 v nesreči, za katero delno odgovarja drugi toženec do 2/3, tožnik sam pa do 1/3. Tožnikove poškodbe so bile zgnečenje možganov, zlom desne ključnice in operativno navrtanje lobanje. Tožnik je bil tri tedne v nezavesti, dalj časa v bolnici, zdravljenje pa je trajalo do 26.12.1990. Med zdravljenjem in rehabilitacijo je prestal izredno hude neugodnosti. Iz tega naslova mu je sodišče priznalo odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT. Za skaženost, posebno zaradi motene motorike, škiljenja in ohromelosti obraznega živca je sodišče določilo odškodnino v znesku 500.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je prisodilo 14.000.000,00 SIT in pri tem upoštevalo psihoorganski sindrom, ki se kaže na intelektualnem, spoznavnem, čustvenem, energetskem in socialnem nivoju. Možnosti za samostojno življenje in pridobitno dejavnost pri tožniku praktično ni. Sodišče je zavrnilo zahtevek za strah. Na podlagi ugotovitve, da gre pri tožniku za posebno hudo invalidnost, je prisodilo drugemu tožniku in tretji tožnici kot staršem odškodnino za duševne bolečine v znesku 1.500.000,00 SIT vsakemu. Vse odškodninske zneske je znižalo za 1/3 glede na ugotovljeno tožnikovo soodgovornost za nastanek škode.

Proti tej sodbi so se pritožile vse pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prvega tožnika in razveljavilo zavrnilni izrek v zvezi z odškodnino za strah. Ugodilo je tudi pritožbi drugega toženca in razveljavilo sodbo prve stopnje v obsodilnem delu, ki se nanaša nanj. Vse ostale pritožbe je zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Prisojeno odškodnino, ki so jo po višini izpodbijale vse pravdne stranke, je štelo kot ustrezno.

Proti tej sodbi vlagajo revizijo vsi trije tožniki. Sodbo izpodbijajo v zavrnilnem delu in uveljavljajo revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagajo, naj revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in prisodi vsem tožnikom zahtevano odškodnino v celoti, podrejeno pa, da sodbi v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predvsem opozarjajo, da so odškodninski zahtevki postavljeni z upoštevanjem tožnikove soodgovornosti in zato ni točna ugotovitev, da je zahtevku drugega tožnika in tretje tožnice v celoti ugodeno. Menijo, da je glede na ugotovljene poškodbe in glede na posledice, ki jih trpi prvi tožnik, tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov v celoti utemeljen.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija drugega tožnika in tretje tožnice je utemeljena, revizija prvega tožnika pa ne.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je bil prvi tožnik izredno hudo poškodovan. Posledice poškodb so osebnostne spremembe, hud upad intelektualnih sposobnosti in motena motorika. Zaradi tega je tožnik prikrajšan na vseh področjih življenjskih aktivnosti. Za tožnika in njegove bližnje je posebno huda posledica znižanje intelektualnih sposobnosti in motnje na spoznavnem nivoju, kar mu onemogoča napredek in osebnostno orientacijo v vsakdanjem življenju. Sodišči sta to stanje pravilno opredelili kot posebno težko invalidnost v smislu tretjega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Ugotovili sta izredno prizadetost drugega tožnika in tretje tožnice kot staršev prvega tožnika. Upoštevati je treba tudi okoliščine nesreče, ki je doletela tožnika kot štiriinpolletnega otroka in ki mu je zapustila posledice za vse življenje. Tožnika sta glede na navedeno upravičena do odškodnine za duševne bolečine. Te so hude in bodo še dolgotrajne in neprestane. Glede na to je utemeljen njun zahtevek v znesku 1.500.000,00 SIT za vsakega (tretji odstavek 201. in 203. člena ZOR). Z ugoditvijo reviziji in s spremembo obeh sodb je revizijsko sodišče določilo odškodnino v znesku, ki sta jo tožnika uveljavljala z zvišanjem tožbenega zahtevka z vlogo z dne 18.4.1996, ko sta pri višini zahtevka izrecno upoštevala pravnomočno ugotovljeno deljeno odgovornost. To pomeni, da šteje revizijsko sodišče kot ustrezno odškodnino v znesku 2.250.000,00 SIT za vsakega in jima z upoštevanjem delne odgovornosti prvega tožnika v obsegu ene tretjine prisoja odškodnino po 1.500.000,00 SIT vsakemu.

Prvemu tožniku je bila priznana odškodnina za telesne bolečine v znesku 1.500.000,00 SIT, za skaženost 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 14.000.000,00 SIT. Takšna odškodnina je v skladu z merili, ki jih določa 200. člen ZOR ob upoštevanju določbe 203. člena ZOR. Že pri obrazložitvi odločitve o reviziji drugega tožnika in tretje tožnice je revizijsko sodišče ugotovilo, da gre pri ml. tožniku za zelo hude poškodbe s posledicami, ki so in bodo v bodoče za trajno tožniku znatno okrnile življenjske aktivnosti. Zaradi tega je tožnik upravičen do ustrezne odškodnine, ki pa mora ostati v okvirih, ki jih v podobnih primerih priznava sodna praksa. Pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v smislu 200. člena ZOR je mogoče določiti z upoštevanjem posebnosti primera, to je z individualizacijo odškodnine, vendar hkrati z odločanjem v okvirih, ki jih je začrtala sodna praksa.

Navedeni zneski ustrezajo tem merilom. Zmanjšati pa jih je treba zaradi ugotovljene soodgovornosti. Glede na to je po presoji revizijskega sodišča odločitev o odškodnini za doslej priznane oblike nepremoženjske škode prvega tožnika sprejeta na podlagi pravilne uporabe materialnega prava.

Odločitev revizijskega sodišča o reviziji druge in tretje tožeče stranke temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP, odločitev o reviziji prvega tožnika pa na 393. členu ZPP.

Odločitev o stroških revizijskega postopka je v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje, ki je pridržalo odločitev o stroških za končno odločbo. Tožniki stroške uveljavljajo skupno. Zato bo mogoče o pravdnih stroških odločiti šele glede na končni uspeh pravdnih strank.