Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 25 let delovne dobe, ko je delal pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo in pri odločitvi o višini odpravnine zaradi delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja upoštevalo delovno dobo pri vseh delodajalcih.

Delavci, ki so v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, so glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalca k drugemu po določbi 73. člena ZDR, če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi. Ne glede na to, da so ti delavci (formalno) zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim v primeru ugotovljene dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 565,60 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača odpravnino v višini 11.885,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2009 dalje do plačila; kar je tožnik zahteval drugače, tj. zakonske zamudne obresti od 4. 10. 2009 do 18. 11. 2009, je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožniku v roku osmih dni plača stroške postopka v višini 878,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v prvem stavku 1. točke izreka in zoper odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je treba pri izračunu odpravnine upoštevati delovno dobo, ki jo je tožnik pridobil v času zaposlitve v družbi A. d. d., saj ta družba ni pravni prednik družbe B. d. o. o. in med njima ni nobene kapitalske povezave. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil izključni lastnik in direktor družbe B. d. o. o. C.C., je napačna. Direktor te družbe je bil D.D., kot izhaja iz podatkov iz sodnega registra. V času, ko je družba E. d. d. ustanovila družbo B. d. o. o., C.C. tudi ni bil direktor družbe E. d. d., saj je bil direktor takrat F.F. Izpoved C.C. zato za odločitev v tem sporu ni relevantna in je sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje bi moralo odločati v okviru trditvene podlage. Tožnik je trdil, da mu je bilo ob podpisu odpovedi delovnega razmerja v E. d. d. pojasnjeno, da bo ostalo tako, kot prej. Na zadnji glavni obravnavi je tožnik izjavil, da naj bi mu navedeno zagotovil G.G., česar pa tožnik ni uspel dokazati. Tožena stranka je navedenemu dejstvu ugovarjala in predlagala, da sodišče prve stopnje zasliši G.G., vendar temu dokaznemu predlogu sodišče prve stopnje ni sledilo, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V obrazložitvi sodbe ni razlogov o navedbah tožnika, da sta se E. d. d. in B. d. o. o. dogovorila o prenosu določenih del in delavcev in da so v sindikatu tožniku rekli, da bo vse po starem. V zvezi s tem je C.C. izpovedal, da dogovora glede prevzema delavcev med navedenima družbama ni bilo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je Sodišče EU v drugih podobnih primerih razsodilo, da za prenos ne zadošča zgolj opravljanje podobne ali enake storitve, če ni drugih kriterijev, ki definirajo gospodarsko entiteto, in da ne gre za prenos, če med dvema podjetjema ni prišlo do prenosa znatnega dela materialnih sredstev, odločilen kriterij pa je nadaljevanje dela s sredstvi prenosnika. Prenosa dela podjetja v konkretnem primeru ni bilo, saj se v dokaznem postopku niso potrdile navedbe tožnika, da je bil sklenjen dogovor o prevzemu delavcev. Tožena stranka je predlagala, da se opravijo poizvedbe pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije o tem, ali je bil sklenjen dogovor o prenosu delavcev. Ker ta dokaz ni bil izveden, je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je odločilo prek trditvene podlage, s svojo odločitvijo preseglo dopustno mejo materialnega procesnega vodstva in ravnalo pristransko v korist tožnika. Zaključek sodišča prve stopnje je napačen tudi zato, ker ni upoštevalo, da je tožnik prostovoljno podpisal odpoved in pogodbo o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja v E. d. d., nato pa sklenil pogodbo o zaposlitvi z B. d. o. o. Med strankama je bilo sporno, zakaj je tožnik podpisal to pogodbo o zaposlitvi. Čeprav je to odločilno dejstvo, je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje G.G. in H.H. Dejansko stanje je tako napačno ugotovljeno, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Razlogi o odločilnih dejstvih so si v izpodbijani sodbi v nasprotju. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi nična. Glede na to ugotovitev ne bi smelo upoštevati, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku ponujena pri drugem delodajalcu. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik odgovarja na pritožbo tožene stranke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v povračilo njegove stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je družba B. d. o. o. pravna naslednica družbe A. d. d. ter da je prevzela njeno premoženje in njene delavce. Tožnik je še naprej opravljal isto delo, v istih prostorih, z istimi delovnimi stroji in istimi sodelavci. Ker je družba E. d. d. edini ustanovitelj in 100 % lastnik družbe B. d. o. o. ne more biti dvoma, da sta družbi kapitalsko povezani. C.C. je bil direktor družbe ob ustanovitvi B. d. o. o., kot izhaja iz poslovnega registra. Da bi bil C.C. lastnik B. d. o. o., pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Za ugotovitev, da je podana delovnopravna kontinuiteta, ni treba, da je bil formalno sklenjen kakšen dogovor o prenosu delavcev, pomembno je le, da je do prenosa prišlo. Opravljanje poizvedb pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije zato ni bilo potrebno, prav tako ni bilo treba zaslišati priče G.G. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za 25 let delovne dobe, ko je delal pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in pri odločitvi o višini odpravnine zaradi delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja upoštevalo delovno dobo pri vseh delodajalcih. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času od 2. 8. 1983 do 4. 9. 2005 zaposlen pri A., d. d. (v nadaljevanju: A., d. d.), ki se je pripojilo k E., d. d. (v nadaljevanju: E., d. d.), pri katerem je bil zaposlen v času od 5. 9. 2005 do 31. 12. 2005, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Istočasno je sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko (družba B., d. o. o., se je med postopkom pred sodiščem prve stopnje pripojila h I., d. d.), pri kateri je bil zaposlen v času od 1. 1. 2006 do 24. 10. 2009, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi pa ni sprejel. 7. Sodna praksa je že zavzela stališče, da so delavci, ki so v kontinuiranem obdobju zaposleni pri različnih delodajalcih, glede pravic, ki so vezane na delovno dobo, v enakem pravnem položaju kot tisti delavci, ki so bili formalno preneseni od enega delodajalca k drugemu po določbi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR), če so podane okoliščine, ki kažejo na dejansko delovnopravno kontinuiteto delovnega razmerja, kot na primer, da delavci ves čas opravljajo enako delo, na istem delovnem mestu, na isti lokaciji in z istimi sredstvi(1). Ne glede na to, da so ti delavci (formalno) zaposleni pri različnih delodajalcih, se jim v primeru ugotovljene dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja upošteva delovna doba pri vseh delodajalcih in imajo pravice, ki jim gredo glede na skupno delovno dobo. V konkretnem primeru to pomeni, da bi tožniku pripadala odpravnina, upoštevaje seštevek delovne dobe pri vseh treh delodajalcih (pri A., d. d., E., d. d., in pri toženi stranki) v okviru dejanske delovnopravne kontinuitete delovnega razmerja.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem dejanske spremembe delodajalca ob prehodu tožnikove zaposlitve od E., d. d., k toženi stranki (da je prišlo do dejanske spremembe delodajalca ob prehodu zaposlitve od A., d. d., k E., d. d., med pravdnima strankama ni sporno) na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je družba E., d. d., ustanovila toženo stranko in bila njena izključna lastnica. Tožena stranka je ponudila pogodbo o zaposlitvi vsem delavcem kovinskega obrata oziroma ključavničarske delavnice na J., K., med drugim tudi tožniku. Vsi delavci so tudi po sklenitvi pogodb o zaposlitvi ves čas (vse od pričetka zaposlitve pri A., d. d.) brez prekinitve opravljali enako delo, v istih prostorih in z istimi stroji. Ugotovilo je, da je tožena stranka prevzela celoten kovinski obrat oziroma ključavničarsko delavnico, pri čemer je bivši direktor tožene stranke C.C. že pred sklenitvijo pogodb o zaposlitvi z delavci E., d. d., računal, da bo tudi ta dejavnost del dejavnosti novo ustanovljene tožene stranke. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da je med E., d. d., in toženo stranko prišlo do prenosa dela podjetja in s tem z vidika sklenjenega delovnega razmerja tožnika do dejanske spremembe delodajalca po določbi 73. člena ZDR. Tožniku je zato priznalo odpravnino v višini delovne dobe pri vseh treh delodajalcih. Po presoji sodišča prve stopnje tožniku odpravnina pripada kljub nesprejemu ponujene pogodbe o zaposlitvi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, saj mu nova pogodba o zaposlitvi ni bila ponujena hkrati z odpovedjo, poleg tega pa mu je bila ponujena pri drugem delodajalcu. Tožnik zato po stališču sodišča prve stopnje zaradi nesprejema ponujene nove pogodbe o zaposlitvi ni izgubil pravice do odpravnine.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tako z dejanskimi kot pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno navaja, da delovnopravna kontinuiteta tožnikove zaposlitve ni podana, ker A., d. d., ni pravni prednik tožene stranke, saj med njima ni nobene kapitalske povezanosti. Ta pritožbena navedba je nepomembna, saj tožnik zaposlitve pri A., d. d., ni nadaljeval pri toženi stranki, ampak pri E., d. d., pri čemer se kapitalska povezanost niti ne zahteva za ugotovitev delovnopravne kontinuitete, če obstojijo okoliščine, kakršne so bile ugotovljene v konkretnem primeru, tj. da je tožnik ves čas brez prekinitve opravljal enako delo, na isti lokaciji, v istih prostorih, z istimi sredstvi in z istimi sodelavci. Prav tako ni treba, da bi delodajalec prenosnik in delodajalec prevzemnik sklenila kakršenkoli dogovor o prenosu podjetja oziroma delavcev(2). Zato ni relevantna pritožbena navedba, da tak dogovor med E., d. d., in toženo stranko ni bil sklenjen, in je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedbe pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije in ker sodba o tem nima razlogov. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedi priče C.C., bivšega direktorja tožene stranke, ker v resnici ni bil direktor tožene stranke (in še manj njen lastnik), ampak je bil to D.D. Sodišče prve stopnje je C.C. pravilno štelo za bivšega direktorja tožene stranke, saj to izhaja iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra do 31. 1. 2008 (A7). Da bi bil C.C. tudi lastnik tožene stranke, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Drugih razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje izpovedi navedene priče ne bi smelo upoštevati, v pritožbi tožena stranka ne navaja. Sodišče prve stopnje je tako lahko tudi z izpovedjo priče C.C. ugotavljalo dejanske okoliščine delovnopravne kontinuitete tožnikovega delovnega razmerja.

10. Na pravilnost pravne presoje sodišča prve stopnje ne vplivajo okoliščine sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri E., d. d., oziroma razlogi za sklenitev tega sporazuma. Pomembno je namreč le dejansko nadaljevanje tožnikovega dela v takšnih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da je prišlo do spremembe delodajalca in zato že po samem zakonu (ne glede na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi) vse pravice in obveznosti preidejo z delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Zaradi tega je nepomembna pritožbena navedba, da tožnik ni uspel dokazati, da mu je bilo ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno: ob sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi) zagotovljeno, da bo vse ostalo, kot prej. Ker ne gre za relevantno dejstvo in ga sodišče prve stopnje iz tega razloga ni ugotavljalo, je neutemeljen pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja prič G.G. in H.H. 11. Podane niso niti druge pavšalno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer, da naj bi sodišče prve stopnje odločilo preko trditvene podlage (očitek kršitve 7. člena ZPP), da je preseglo meje dopustnega materialnega procesnega vodstva (očitek kršitve 285. člena ZPP) in da je ravnalo pristransko v korist tožnika (v tem delu iz pritožbe ni razvidno, katero kršitev uveljavlja). Podana ni niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje naj bi po eni strani ugotovilo, da je sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ničen, pod drugi strani pa, da je ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi mogoče šteti za ponudbo drugega delodajalca. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen že zato, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo ničnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, pa tudi sicer iz pritožbenih navedb ni jasno, v čem naj bi bilo sploh podano nasprotje med razlogi sodbe. Nasprotij v razlogih sodbe ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče samo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, prav tako ni ugotovilo drugih okoliščin, zaradi katerih bi bila sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) in vrednost izpodbijanega dela sodbe (11.885,50 EUR) priznalo naslednje priglašene stroške odgovora na pritožbo: nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 3210) v višini 545,60 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, kar skupaj znese 565,60 EUR stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe.

(1) Glej na primer odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah, opr. št. VIII Ips 231/2009, VIII Ips 293/2008, VIII Ips 41/2014. (2) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevah, opr. št. VIII Ips 308/2010, VIII Ips 209/2011 in VIII Ips 181/2012.