Jedro

Ker sodišče prve stopnje glede odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, kot jo določa drugi odstavek 118. člena ZDR, do konca obravnave na prvi stopnji ni imelo nobene delodajalčeve trditve niti ponujenega dokaza, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni več mogoče, tudi ni izvajalo nobenega dokaza glede tega vprašanja. Sodišče druge stopnje zato ne more nepravilnosti sodišča prve stopnje samo popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, saj tovrstnega dokaznega postopka sploh ni bilo in zato ni kaj dopolnjevati oziroma ponavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29.5.2006, nato pa ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 23.1.2007 na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR, razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 29.5.2006 do 23.1.2007 priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mu plačati odškodnino v višini 15.000,00 EUR (petnajst tisoč evrov) v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo in tožniku priznalo plačilo odmerjenih stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in je izpodbijano sodbo s sklepom v 2. in 4. točki ter v delu 3. točke, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 15.000,00 EUR razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa pritožbo tožene stranke s sodbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pritožbo. Navajala je, da sodišče druge stopnje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da strankama ni bila dana možnost za pojasnitev okoliščin in interesov, zaradi katerih naj bi nadaljevanje delovnega razmerja bilo nemogoče. Ni tudi res, da tožena stranka ni pojasnila, katere so tiste okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Sodišče bi moralo upoštevati sodbo VSRS, VIII Ips 349/2006 z dne 30.1.2007 in upoštevati, da gre za policista. Ni jasno, katere okoliščine bi bilo treba glede razveze delovnega razmerja tehtati v novem postopku. Predlagala je, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v novo sojenje vrne samo tisti del, ki se nanaša na odškodnino, v delu, ki se nanaša na razvezo delovnega razmerja, pa naj potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je bila ob upoštevanju določbe drugega odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Uradni list RS, št. 2/2004) in v zvezi z določbo prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz pravnega pouka v izpodbijani sodbi jasno razvidno, da je pritožba dopustna samo zoper sklep o razveljavitvi in vrnitvi v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, če je ta v nasprotju z določbami prvega odstavka 30. člena ZDSS-1. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni zavzelo stališča glede pritožbenih navedb tožene stranke v zvezi z uporabo materialnega prava.

Po določbi prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe in zadeve vrniti v novo sojenje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka, s katero je sodišče prve stopnje, na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo dokazov oziroma drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Po določbi drugega odstavka 30. člena ZDSS-1 je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi v novo sojenje v nasprotju z določbo prvega odstavka istega člena dovoljena pritožba.

Iz citirane zakonske določbe in iz namena predvidene pritožbe izhaja, da pritožba iz 30. člena ZDSS-1 ni pritožba, s katero bi bilo dovoljeno uveljavljati vse pritožbene razloge. Zato ni mogoča pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ali drugih procesnih kršitev. Dovoljena je samo pritožba, ki je sicer relativna kršitev določb pravdnega postopka, ali bi moralo sodišče druge stopnje – ali bi bilo bolj smotrno - samo razpisati glavno obravnavo in ponoviti oziroma dopolniti dokaze, ali je bolj smotrno zadevo razveljaviti in jo vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Ker sodišče prve stopnje glede odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, kot jo določa drugi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.) do konca obravnave na prvi stopnji ni imelo nobene delodajalčeve trditve niti ponujenega dokaza (kar je glede na odločitve VSRS, v sodbah VIII Ips 230/2007 z dne 28.5.2008 oziroma VIII Ips 169/2007 z dne 28.5.2008 pogoj za odločanje po drugem odstavku 118. člena ZDR), da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni več mogoče, tudi ni izvajalo nobenega dokaza glede tega vprašanja. Zato sodišče druge stopnje nima možnosti, da bi nepravilnost sodišča prve stopnje lahko popravilo z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, ker tovrstnega dokaznega postopka sploh ni bilo in zato ni kaj dopolnjevati oziroma ponavljati. Tako nepravilnost lahko popravi samo sodišče prve stopnje, seveda ob upoštevanju določb drugega odstavka 362. člena ZPP, zato je odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje in vrnitvi dela odločitve sodišču prve stopnje v novo sojene pravilna, ker gre za navedbe in dokaze, ki sploh še niso bili upoštevani, to pa pomeni, da mora ob upoštevanju načela smotrnosti zadevi v nakazani smeri razčistiti sodišče prve stopnje . Zaradi povedanega je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča druge stopnje ob uporabi 30. člena ZDSS-1 in ob smiselni uporabi določb ZPP.