Jedro

Tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar izrecno potrdi tudi zaslišan na naroku, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.

Ni sporno, da je Republika Tunizija varna izvorna država. Tožnik pa ni zatrjeval, da Republika Tunizija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

**K I. točki izreka** _O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 27. 7. 2022 vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ugotovitev toženke, da istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo. Toženka je povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je državljan Republike Tunizije, arabske narodnosti, muslimanske veroizpovedi, da je dokumente izgubil v Srbiji. Zaradi slabe ekonomske situacije je leta 2020 odšel iz Republike Tunizije. V družini je edini, ki lahko dela, ker sta njegova starša starejša, sam pa mora skrbeti še za tri sestre. Po tožnikovem mnenju ne bi imel dovolj denarja za preživetje, tudi če bi delal 10 ur ali več. Toženka je povzela tožnikove izjave, da je v Republiki Tuniziji delal kot pek, pleskar in natakar, da so ga izkoriščali, da mu niso dovolj plačali, da ni imel nobenih pravic, da ni dobil pogodbe o delu, da ni imel dopusta, da pa težav s strani delodajalcev ni imel, ker ni imel nobenih dokazov, da je zaposlen. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je povzela tožnikove navedbe, da je zapustil Republiko Tunizijo zato, ker je dobil delo v Katarju, kjer pa se je ponovilo, saj so ga tudi tam, kot navede, izkoriščali in ga niso pustili domov, ko je mati zbolela, zato je moral iz Katarja zbežati. Tožnik je še navedel, da so mu drugi povedali, da je življenje v Republiki Tuniziji bilo še vedno slabo, zato je odšel v Srbijo.

3. Toženka je povzela, da je tožnik izvorno državo zapustil samo zaradi slabe ekonomske situacije, da drugih razlogov ni bilo. Iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da bi tožnik Republiko Tunizijo, če bi se vrnil, skušal na vsak način zapustiti, ker tam nima ničesar, star pa je 30 let, denarja za preživetje pa si ne želi sposojati. Tožnik je izjavil, da ne more reči, da je bil kdaj res lačen, a je izpostavil, da je bilo to zato, ker so jim sorodniki veliko pomagali, če te pomoči ne bi bilo, pa bi po tožnikovih izjavah zagotovo kdaj ne imeli dovolj denarja za nakup hrane.

4. Toženka je po ugotovitvi, da je tožnik prošnjo utemeljeval samo s slabo ekonomsko situacijo ter posledično slabimi pogoji za življenje v izvorni državi, prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Toženka je obrazložila, da tožnikove ekonomske težave ter nezmožnost življenja v Republiki Tuniziji, ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite in izpostavila, da tožnika ni mogoče razumeti tako, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji, kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Toženka je poudarila, da tožnik ni zatrjeval, da bi mu bil v Republiki Tuniziji onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic niti, da bi bili proti tožniku uvedeni kakršni koli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Toženka je povzela, da je tožnik v Republiki Tuniziji opravljal kar nekaj različnih del, vendar po subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Toženka je še poudarila, da se tožniku v Republiki Tuniziji ni zgodilo nič konkretnega, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju ter večjem zaslužku. Ocenila je, da tožnikovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti zaposlitve, ne gre povezati s preganjanjem in da tožnikove težave v konkretnem primeru niso takšne, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožnikovih težav oz. problemov po oceni toženke ni moč povezati z elementi preganjanja, zaradi česar institut mednarodne zaščite ni uporabljiv in je zato tožnikove navedbe ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite ter prošnjo na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

5. Iz obrazložitve še izhaja, da toženka kljub neizkazani istovetnosti ni dvomila, da je tožnik državljan Republike Tunizije. S tem v zvezi je ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije Republiko Tunizijo 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Toženka je povzela, da tožnik ni navedel razlogov, da Republika Tunizija zanj ne bi bila varna izvorna država niti ni navajal, da bi imel v Republiki Tuniziji težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak slabo življenje in nezadovoljstvo ter ekonomsko stisko, pri čemer pa izpostavi, da tožnik ni navedel konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil in povzročil njegov odhod iz države. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo ne bi bil soočen z resno škodo, njegovo življenje ne bi bilo ogroženo niti nima razlogov za občutek ogroženosti. Po mnenju toženke ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Republika Tunizija za tožnika ne bi bila varna in so zato po presoji toženke izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 6. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek navedb tožnika_

7. Tožnik v tožbi sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da sam postopek toženke, ki je obravnavala prošnjo in izvedla osebni razgovor, dokazuje, da prošnja ni očitno neutemeljena. S sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IUp 96/09 z dne 9. 7. 2009 poudarja, da mora biti za očitno neutemeljenost prošnje na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Tožnik meni, da v primeru, da toženka razpiše narok za osebni razgovor, prošnja že zato ni očitno neutemeljena. Navaja, da tožnik nima dovolj sredstev za preživetje, zato bi mu bila v primeru vrnitve v Republiko Tunizijo povzročena nesorazmerna škoda.

8. Tožnik še navaja, da nima vize, ne denarnih sredstev, da bi lahko zapustil Republiko Slovenijo v roku 10 dni, zato predlaga, da se rok podaljša za najmanj 30 dni. Izrek v zvezi z rokom za prostovoljno vrnitev je po njegovem mnenju preuranjen, ker postopek za mednarodno zaščito še teče. Tožnik izpodbija tudi odločitev o izreku v zvezi z izgonom, saj v Republiki Sloveniji ne prebiva nezakonito. Tožnik ima pravico bivanja na podlagi podane prošnje in izpostavlja, da se na podlagi 35. člena ZTuj-2 šteje, da je tujec vstopil zakonito v Republiko Slovenijo, če je nemudoma podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar je tožnik storil, zato niso podani pogoji za zapustitev Republike Slovenije. Izpostavlja, da v Republiki Sloveniji ni storil nobenega kaznivega dejanja, zato ne predstavlja nobene nevarnosti za javni red in mir, zaradi česar je nezakonit tudi ukrep prepovedi vstopa.

_Povzetek navedb toženke_

9. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožnik kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi določb ZMZ-1. Tožnik ni navedel nobenih resnih ali ponavljajočih razlogov, ki bi predstavljali hudo kršitev temeljnih človekovih pravic niti ni navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Ponavlja, da je bila Republika Tunizija razglašena za varno izvorno državo in, da je tožnikov razlog za odhod iz izvorne države izključno ekonomske narave, čemur pa mednarodna zaščita ni namenjena, saj ni namenjena reševanju družinskih in eksistencialnih težav posameznikov.

_O sodni presoji_

10. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane listine spisa toženke št. 2142-3479/2022 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

12. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.1 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.2 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.3 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.4 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES5 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.6

13. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

14. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namreč očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, kar izrecno potrdi tudi zaslišan na naroku, tožnik pa niti ne zatrjuje, toliko manj dokaže, utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel revščino, glede katere pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.7

15. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.8 Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.9 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slab, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

16. Zato je bila po presoji sodišča pravilna odločitev toženke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, šteje za očitno neutemeljeno.

17. Toženkina odločitev temelji tudi na dodatni ugotovitvi, da tožnik prihaja iz varne izvorne države, česar tožnik v upravnem sporu niti ne izpodbija. Na podlagi 52. člena ZMZ-1 se prošnja šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1). Upoštevaje določbo 49. člena ZMZ-1, lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. 18. Sodišče pojasnjuje, da koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II10 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.11 Republika Slovenija je ta koncept uredila v 61. členu ZMZ-1.12 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.13 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država _lahko_ za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj). Ni sporno, saj tožnik tega niti ne prereka, da je Republika Tunizija varna izvorna država. Tožnik pa ni zatrjeval, da Republika Tunizija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bi bila varna izvorna država. Zato je tudi odločitev toženke, da prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno, tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, po presoji sodišča pravilna.

19. Neutemeljene so namreč tožbene navedbe, da prošnja ni očitno neutemeljena že zato, ker jo je toženka obravnavala in s tožnikom opravila osebni razgovor. Osebni razgovor je namreč eno izmed procesnih dejanj v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. Pristojni organ v postopku mednarodne zaščite opravi osebni razgovor pred odločitvijo o prošnji v rednem ali pospešenem postopku, kot to določa prvi odstavek 46. člena ZMZ-1. Opravljen osebni razgovor v postopku mednarodne zaščite tako ne dokazuje, da prošnja očitno ni neutemeljen, kot meni tožnik, ampak predstavlja procesno dejanje, na podlagi katerega organ sprejme odločitev, tudi, da je prošnja očitno neutemeljena.

20. Neutemeljene so tudi nadaljne tožbene navedbe v zvezi z drugo, tretjo in četrto točko izreka izpodbijane odločbe.

21. Deset dnevni rok za prostovoljni odhod tožnika je določila toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ v odločitvi (tudi) iz pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 (kot v konkretnem primeru), določi 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Kot določa enajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 začne teči rok za prostovoljni odhod iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 z dnem, ko je sklep ali odločba o mednarodni zaščiti izvršljiva, zato niso utemeljene niti tožbene navedbe, da je rok za prostovoljno vrnitev preuranjen, ker postopek za mednarodno zaščito še teče. 22. Tožbene trditve, da tožnik nima vize, ne denarnih sredstev, da bi lahko zapustil Republiko Slovenijo v roku desetih dni in tožnikov predlog za podaljšanje roka za najmanj 30 dni, mora tožni,k glede na določbe dvanajstega odstavka 49. člena ZMZ-1, vložiti pri pristojnem organu. Ta namreč določa, da lahko pristojni organ v primeru, da obstajajo okoliščine, ki jih zakon, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji določa za podaljšanje roka, na prošnjo osebe, ki jo mora vložiti pred potekom roka za prostovoljni odhod, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera, rok za prostovoljni odhod z odločbo podaljša za čas trajanja okoliščin, zaradi katerih je določitev daljšega roka za prostovoljni odhod osebe upravičena (vse dvanajsti odstavek 49. člena ZMZ-1).

23. Odločitve toženke, da izreče ukrep odstranitve tujca in prepovedi vstopa, je utemeljena na določbi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ v odločitvi iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 osebi določi tudi ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa, razen ko oseba v Republiki Sloveniji zakonito prebiva na podlagi drugega pravnega naslova. Pri določitvi in izvajanju ukrepa odstranitve tujca in ukrepa prepovedi vstopa se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ki urejajo ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa v primeru izdaje odločbe o vrnitvi. Če pristojni organ s sklepom ugodi prvemu zahtevku za uvedbo ponovnega postopka in dovoli vložitev ponovne prošnje, z njim odpravi že izrečen ukrep odstranitve tujca in ukrep prepovedi vstopa (vse trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1). Tožnikove navedbe, v Republiki Sloveniji ne prebiva nezakonito, da ima pravico bivanja na podlagi podane prošnje in, da se na podlagi 35. člena ZTuj-2 šteje, da je vstopil zakonito v Slovenijo, ker je nemudoma podal prošnjo za mednarodno zaščito, ob povzeti pravni podlagi tako niso relevantne. Ni sporno namreč, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, da bi imel tožnik drug pravni naslov za zakonito bivanje v Sloveniji (razen pravic kot prosilec za mednarodno zaščito), kot to predvideva trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1, pa niti ne zatrjuje. Sodišče še pripominja, da začne, kot že navedeno, rok za prostovoljni odhod teči z dnem, ko je sklep ali odločba o mednarodni zaščiti izvršljiva (enajsti odstavek 49. člena ZMZ-1) in, da je tudi obvestilo pristojnega organa policijski postaji, vezano na izvršljivost odločbe ali sklepa o mednarodni zaščiti iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, kot to jasno določa šestnajsti dostavek 49. člena ZMZ-1. 24. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka**

25. Tožnik je na naroku zahteval izdajo začasne odredbe, da se ga ne odstrani iz Republike Slovenije, dokler trajajo sodni in upravni postopki v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Zahtevo je utemeljil s tem, da bi mu z neizdajo začasne odredbe lahko nastala škoda. Meni, da ima pravico, da v Sloveniji počaka do pravnomočnosti sodnega postopka, v katerem se odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je še navedel, da do sedaj pred pravnomočnostjo toženka dejansko ni odstranjevala tujcev, prosilcev za mednarodno zaščito. Meni, da je začasne odredba potrebna zaradi novega ZMZ, ki dopušča pritožbo in sklicevanje na Zakon o tujcih v delu, ki določa, da se tožnika odstrani z dokončnostjo odločbe. Meni, da je začasna odredba potrebna, da se pravno določi tisto, kar se dejansko izvaja.

26. Toženka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe pojasnila, da se tožnika nikakor ne bo odstranilo iz Republike Slovenije, dokler traja postopek in dokler ni odločba toženke pravnomočna in izvršljiva. Toženka še poudarja, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, zato se do pravnomočne odločitve o njegovi prošnji do takrat upošteva tudi ZMZ in ne Zakon o tujcih.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

27. Tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače (prvi odstavek 32. člena ZUS-1). V obravnavani zadevi pa gre za presojo odločbe pristojnega organa, s katero je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). V tem primeru pa tožba zadrži izvršitev odločbe (tretji odstavek 70. člena ZMZ-1), ki bo glede na navedeno učinkovala šele po pravnomočnosti.

28. Glede na navedeno je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj zanjo ne izkazuje pravnega interesa.

1 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 2 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 3 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 4 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 5 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 6 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 7 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve). 8 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). 9 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 10 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 11 40. uvodna izjava Procesne direktive II. 12 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 13 Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).