Jedro

Zaraščenost poti oziroma njena neprevoznost je samo ena od (indičnih) okoliščin, ki je potrdila trditev tožencev o neuporabi poti (v omenjenem obsegu) s strani pravnih prednikov tožnikov. Ključna je torej trditev o neuporabi poti, ne pa o njeni zaraščenosti. Za upoštevanje te okoliščine (s strani sodišča) ni bilo potrebno ne, da jo toženca posebej zatrjujeta, niti ni bilo dolžno sodišče na njeno pomembnost tožnika posebej opozarjati oziroma njima ter ostalim zaslišanim v zvezi z njo postavljati vprašanja (jih zaslišati).

Nenavadno bi bilo, če bi moralo sodišče stranke pri izvajanju dokazov posebej opozarjati, kaj se mu v zvezi z vsebino izvedenega dokaza (npr. zaslišanja) zdi pomembno in kaj ne (oziroma na kaj naj bodo stranke pozorne). Takšno morebitno (neutemeljeno) pričakovanje nima nobene zveze niti z načelom odprtega sojenja. Stranka je dolžna sama presoditi, ali je določena izpovedba (oziroma njen del) lahko relevantna ali ne.

Tožnika nista zatrjevala obstoja pravnega naslova, ki bi upravičeval zaključek o njuni dobrovernosti. Če ne znaš ustrezno obrazložiti, zakaj si bil dobroveren, to je zakaj si izvrševal služnost misleč, da si jo pridobil na veljaven način, o dobrovernosti ni moč govoriti.

Zakaj je prišlo do spora, za odločitev o stroških ne more biti ključno. Pomembno je le, kdo in v kakšni meri je v postopku, do katerega je v posledici spora prišlo, uspel.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 24.4.2012: - zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice na parc. št. 859/6 k.o. X. (I. točka izreka) - ugotovilo, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parc. št. 863/3 k.o. X, ID X, ID znak X, v lasti tožnikov, vsakega do ½, obstaja služnostna pravica hoje po obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika služeče nepremičnine parc. št. 859/5 k.o. X., ID X, ID znak X, parc. št. 859/3 k.o. X., ID X, ID znak X, in parc. št. 863/2 k.o. X., ID X, ID znak X, ki so v lasti tožencev, vsakega do ½ (prvi odstavek II. točke izreka), - ugotovilo, da tožena stranka preprečuje izvrševanje služnostne pravice tožeče stranke s tem, da je dne 19.7.2010 na poti na nepremičnini parc. št. 859/5 k.o. X., ID X, ID znak X na meji med parc. št. 863/3 k.o. X., ID X, ID znak X in parc. št. 859/5 k.o. X., ID X, ID znak X, postavila ograjo (drugi odstavek II. točke izreka), - toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki omogočiti nemoteno uporabo poti za hojo na parc. št. 859/5 k.o. X., ID X, ID znak X, parc. št. 859/3 k.o. X., ID X, ID znak X, in parc. št. 863/2 k.o. X., ID X, ID znak X, da ne bo izvršbe (tretji odstavek II. točke izreka), - toženi stranki prepovedalo, da bi v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji, kot so opisana v drugem odstavku II. točke izreka preprečevala izvrševanje služnostne pravice hoje tožeče stranke, da ne bo izvršbe (četrti odstavek II. točke izreka), - v preostalem zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (III. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se nanaša na prenehanje stvarne služnosti hoje po obstoječi poti, ki poteka po služečih nepremičninah parc. št. 859/5 k.o. X., ID X, ID znak X, parc. št. 863/2 k.o. X, ID X, ID znak X, in parc. št. 859/3 k.o. X, ID X, ID znak X, ter prepoved A. Š. in A. Z. do vsakega nadaljnjega prehoda preko služečega zemljišča (IV. točka izreka), - odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper odločbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnika sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper III. in V. točko izreka in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnjenem delu (podrejen tožbeni zahtevek pa zavrne tudi v preostalem delu, o katerem še ni bilo odločeno) oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (s stroškovno posledico). Poudarila sta, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je odločilo, da naj bi bilo v času njunega nakupa hiše v letu 1996 vse zaraščeno, sporna pot pa naj bi bila samo pešpot, preozka za vožnjo z vozili. Z napačnim zaključkom o zaraščenosti je sodišče kršilo določbe postopka, saj o tej okoliščini, ki se je izkazala za bistveno, tožnikov ni zaslišalo. Če bi ju o tem povprašalo, bi lahko navedla, da je bilo v času njunega prvega ogleda hiše Š. v letu 1996 možno pripeljati po celotni sporni poti, torej tudi od poda do vhoda v omenjeno hišo. Glede morebitne zaraščenosti bi izpovedale marsikaj tudi druge priče, če bi jim o tem sodišče postavilo vprašanje. Ker jima o tej bistveni okoliščini ni dalo možnosti izjave, niti ju ni opozorilo na njen pomen, je kršilo določbe postopka. Tožnika nista imela razloga misliti, da bo na to okoliščino sodišče oprlo sodbo, saj o zaraščenosti sporne poti nobena od strank ni podala navedb, zaradi česar je bilo kršeno razpravno načelo. Sama sta kot dokaz vložila fotografijo iz leta 1996, ki nasprotuje zaključku o zaraščenosti. Razen dveh prič tožene stranke nihče od zaslišanih ni omenjal zaraščenosti. Če bi ta res bila, je nenavadno, da je ne bi omenjal J. P., kateremu je bilo stanje znano. To bi omenila tudi priča S. K., ki ne bi izpovedala, da ne ve, zakaj je lastnik iz K. avto pustil pri podu in se ni pripeljal na dvorišče. Zato sta izpovedbi I. K. in L. G. o domnevni zaraščenosti poti v času nakupa hiše s strani tožnikov v letu 1996 neverodostojni. Tožnikoma se zdi neverjetno, da bi se navedeni priči, ki glede sporne poti nista imeli interesa, po 16 letih z veliko natančnostjo spomnili okolice hiše tožnikov in zaraščenosti poti. Opozarjata, da je K. izpovedal le, da je bilo malo zaraščeno in da je bila zaraščena bajta (to za tožnika ni razumljivo), zaradi česar zaključek sodišča, da je bilo vse zaraščeno, ni pravilen. V nadaljevanju obširno navajata, zakaj ni bila verodostojna izpoved G., pri čemer omenjata, da slednji v P. ne živi stalno (ampak v delu leta), da je njegova hiša od hiše tožnikov odmaknjena 120 m in se od nje ne vidi na sporno pot (nanjo vidi le z roba svoje parcele, in sicer če stoji na robu sadovnjaka oziroma na poti, pri čemer naj ne bi bilo življenjsko, da bi nekdo, ki nima interesa, tam dlje stal in opazoval, kaj se dogaja na sosedovi parceli), da je priča izpovedala, da se ne druži s tožnikoma in da ne hodi tja. Da bi G. videl (kot je izpovedal), da se tam, kjer je gnojišče ni dalo voziti, bi moral priti prav do vhoda hiše tožnikov, česar pa (kot je povedal) ni počel. Slednji ni nevtralna priča, saj je iz njegove izpovedbe razvidno, da ne odobrava, da bi tožnika vozila po parceli tožencev. V očitnem nasprotju z njegovo izpovedbo, da se nikoli ni vozilo po zgornji, temveč izključno po spodnji poti, so izpovedale ostale priče (tudi K. o tem, da se po spodnji poti ni dalo iti). K. in G. naj bi diametralno nasprotno izpovedala o stopnji zaraščenosti. Toženca naj bi najverjetneje pred zaslišanjem usmerila omenjeni priči, kako naj izpovedujeta, saj naj bi tudi R. N. izpovedala, da naj bi toženec (ki očitno nič ne prepušča naključju) pri njej poizvedoval, kaj bo izpovedala. Napačen naj bi bil tudi zaključek o tem, da tožnika v letu 1996, ko sta kupila nepremičnino, nista bila v dobri veri, kar bi povzročilo njeno oživitev. V nadaljevanju se sklicujeta na pomen okoliščine, da je tožnik ob prvem ogledu sosedo (ki je odgovorila pritrdilno) vprašal, ali je pot za dostopanje tudi za lastnike objekta, ki si ga ogledujeta. Zaključek sodišča, da se ta pogovor ni nanašal na sporno pot, naj bi bil nerazumljiv, saj je edino logično, da se potencialni kupec ob ogledovanju nepremičnine zanima za pot, ki vodi do nje. Sodišče naj bi tudi napačno zaključilo, da pri tožnikih ni bila podana dobrovernost, ki bi povzročila oživitev služnosti voženj z vozili. Razlagata, zakaj nista imela razloga misliti, da je pot za dostop z vozili in živinogonjo kjerkoli drugje kot po sporni poti. Ker jima je pokojna mati J. P. pokazala, da lahko vozita po sporni poti, to pravno gledano predstavlja dogovor, ki je kljub svoji ustnosti veljal skoraj 14 let (ta dogovor dokazuje tudi izpovedba J. P., da je tožnik pomagal vzdrževati in nasipavati pot). Njuno dobrovernost dokazuje dejstvo, da je spodnja pot slaba in je z avtomobilom ni možno uporabljati. Sodišče naj bi popolnoma spregledalo, da so si pravdne stranke med seboj (razen vtoževane) izmenjale služnosti, kar prav tako kaže na obstoj dogovora o uporabi služnostnih poti. Vknjižbene izjave je pripravljala toženka, tožnika kot neuki stranki pa nista zaznala, da manjka parcelna številka v tej pravdi sporne nepremičnine (oziroma da jima toženca v skladu z dogovorom nista prepisala vseh služnosti), s čimer so ju »prenesli okoli«. Tudi sicer se dobra vera domneva in bi morala tožena stranka zatrjevati in dokazati nasprotno (VSK Cp 18/2010), česar pa ni storila. Zato je sodišče zmotno zaključilo, da nista bila v dobri veri pri izvrševanju služnosti. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je bilo moč zaključiti drugače, kar pomeni, da je bila za priposestvovanje potrebna 10-letna doba in sta tožnika priposestvovala tudi služnost voženj in živinogonje. Zaradi napačne odločitve o tožbenem zahtevku je takšna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženca sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

5. Toženca sta se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper V. točko izreka oziroma odločitev o stroških in pritožbenemu sodišču predlagata, da jo spremeni tako, da le-te v plačilo naloži tožnikoma (vključno s stroški pritožbenega postopka in pripadki). Poudarjata, da je ta glede na vse okoliščine primera napačna. Bistveno naj bi bilo, da je do spora prišlo zaradi ravnanja tožnikov, da je bila za obe stranki bistvena odločitev sodišča glede zatrjevane služnosti vožnje (in ne hoje) po parceli tožencev, da je bil zavrnjen tudi zahtevek na ugotovitev služnosti živinogonje po sporni poti, da je splošno znano, da stvarna služnost vožnje z osebnimi vozili in kmetijsko mehanizacijo ter služnost živinogonje služečo nepremičnino bistveno bolj obremenjuje kot služnost hoje (kar pomeni, da tožnika s svojim zahtevkom v večji meri nista uspela), da sta bila toženca primorana podrejeno vložiti nasprotno tožbo, s katero so jima prav tako nastali določeni stroški (pri tem sodišče zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka tožnikov v pretežnem delu nasprotne tožbe ni obravnavalo). Vse navedeno dokazuje dejstvo, da sta se tožnika zoper odločitev o glavni stvari pritožila, česar pa ne bosta storila toženca, za katera takšna odločitev predstavlja uspeh v pravdi.

6. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožnikov:

8. Toženca sta že v odgovoru na tožbo obrazloženo ugovarjala, da naj bi sporno pot uporabljal katerikoli od pravnih prednikov tožnikov (na način, kot sta slednja to zatrjevala v tožbi). Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (kar se tiče voženj z vozili in živinogonje) ugotovilo prav to, in sicer da se sporna služnostna pravica v obdobju 1974 – 1996 ni uporabljala ne za vožnjo s katerimi koli vozili niti za živinogonjo, zaradi česar je služnost v tem obsegu v skladu z določbo tretjega odstavka 58. člena takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju ZTLR) prenehala obstajati. Hkrati je prepričljivo obrazložilo, na podlagi katerih okoliščin oziroma izvedenih dokazov je to lahko zaključilo. Zaraščenost poti oziroma njena neprevoznost, kot sta to opisali priči I. K. in L. G., je samo ena od (indičnih) okoliščin, ki je potrdila trditev tožencev o neuporabi poti (v omenjenem obsegu) s strani pravnih prednikov tožnikov. Ključna je torej trditev o neuporabi poti, ne pa o njeni zaraščenosti, zaradi česar pritožnika z obsežnim obravnavanjem te okoliščine, ne samo da zgrešita bistvo ampak povsem neupravičeno sodišču prve stopnje očitata kršitve postopka (od kršitve razpravnega načela oziroma kršitve pravice do izjave dalje). Za upoštevanje te okoliščine (s strani sodišča) ni bilo potrebno ne, da jo toženca posebej zatrjujeta(1), niti ni bilo dolžno na njeno pomembnost tožnika posebej opozarjati oziroma njima ter ostalim zaslišanim v zvezi z njo postavljati vprašanja (jih zaslišati). Nenavadno bi bilo, če bi moralo sodišče stranke pri izvajanju dokazov posebej opozarjati, kaj se mu v zvezi z vsebino izvedenega dokaza (npr. zaslišanja) zdi pomembno in kaj ne (oziroma na kaj naj bodo stranke pozorne). Takšno morebitno (neutemeljeno) pričakovanje nima nobene zveze niti z načelom odprtega sojenja. Stranka je dolžna sama presoditi, ali je določena izpovedba (oziroma njen del) lahko relevantna ali ne.

9. Okoliščina, da ostali zaslišani (ki se navajajo v pritožbi) zaraščenosti poti niso omenjali, ne dokazuje prav ničesar,(2) saj ni razvidno, da bi se jim v zvezi s tem postavljala vprašanja (pritožnika sama navajata, da se jim niso). Pritožbeno razglabljanje, kaj bi posamezni od njih v zvezi s tem izpovedal, je hipotetično in posledično neprepričljivo. Tak je tudi zaključek o neverodostojnosti prič I. K. in L. G.. Tega ne bi bilo moč s takim avtomatizmom narediti niti, če bi ostali zaslišani izpovedali drugače, kaj šele v primeru (kot je predmetni), ko v tej smeri sploh niso bili zaslišani. Ne prepriča niti navajanje, ki naj bi kazalo na domnevno neprepričljivost(3) oziroma kontradiktornost (celo „diametralno nasprotnost“) izpovedb K. in G.. Kakšen poseben upravičen „interes“ bi slednja morala imeti za opazovanje (in okoliščino, da sta se tega ob zaslišanju spomnila), kot to pričakujeta tožnika, ni jasno. Dejstvo je, da sta živela v bližini (K. je bil najemnik najbližje hiše, danes last tožene stranke), zaradi česar sta pač imela možnost videti stanje poti oziroma okolice. Da je bilo med hišo in podom vse zaraščeno in se ni dalo voziti, je izpovedal L. G..(4) Zgolj okoliščina, da je K. izjavil, da je bilo „malo“ zaraščeno, pa seveda ni razlog za zaključek o „diametralni“ nasprotnosti njunih izpovedb glede stopnje zaraščenosti. Neprepričljivo je nadalje (na videz sicer eksaktno podano) osporavanje verodostojnosti izpovedbe G. zaradi razloga, ker naj le-ta ne bi imel interesa niti ustrezne možnosti opazovati, kaj se dogaja na sosedovi parceli. Slednji je namreč povedal, da je s svoje parcele (sadovnjaka, vrta) to (o čemer je izpovedal) pač zaznal. Kakšen poseben „interes“ bi moral za to imeti oziroma zakaj bi moral biti pogoj (razlog) za opazovanje druženje s tožnikoma, ni razvidno. Prav tako se ob njegovem zaslišanju ni s strani tožnikov v ničemer problematiziralo (kot se to obširno počne sedaj v pritožbi), od kje lahko opazuje in koliko (lahko točno) vidi. Zatrjevanje, da G. ni nevtralen (in celo da ne „odobrava“ zahtevka tožnikov), samo zato, ker je ob zaslišanju izjavil, da naj vsak vozi po svojem, prav tako nima relevantne teže. Neizkazan je tudi očitek, da na bi („najverjetneje“) toženca pred zaslišanjem usmerila omenjeni priči, kako naj izpovedujeta. Izjava R. N., češ da jo je toženec pred zaslišanjem spraševal, kje vozijo oziroma so vozili, tega tudi približno ne dokazuje (še manj trditve, da toženec „ničesar ne prepušča naključju“).

10. Zaključek sodišča prve stopnje podan na začetku 14. točke obrazložitve o tem, da sporna služnost v letu 1996, ko sta tožnika kupila nepremičnino, v korist katere zahtevata njeno ugotovitev, ni bila vpisana v zemljiško knjigo, je povezan z upoštevanjem načela zaupanja v zemljiško knjigo in varovanjem tretjega (dobrovernega), ki se na te podatke zanese. Ker nikoli nista zatrjevala, da bi bila služnost vpisana v zemljiško knjigo, ni jasno, zakaj naj bi bil omenjeni zaključek sodišča prve stopnje napačen.

11. Sodišče prve stopnje je nadalje prepričljivo obrazložilo, zakaj tožnika v zvezi z izvrševanjem služnosti (voženj in živinogonje) nista bila dobroverna (zaradi česar v poštev ne pride krajša 10-letna priposestvovalna doba).(5) Res se dobrovernost domneva, vendar sta toženca že v odgovoru na tožbo obrazloženo ugovarjala oziroma pravilno opozorila na okoliščine, ki jih je kot ključne izpostavilo tudi sodišče prve stopnje (glej točke 7, 14 in 15 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožnika namreč nista zatrjevala obstoja pravnega naslova, ki bi upravičeval zaključek o njuni dobrovernosti. Če namreč ne znaš ustrezno obrazložiti, zakaj si bil dobroveren, to je zakaj si izvrševal služnost misleč, da si jo pridobil na veljaven način, o dobrovernosti ni moč govoriti. In kot rečeno tožnika tega nista znala pojasniti.(6) Na dobro vero (svojo oziroma svojih pravnih prednikov) sta se v tožbi „enostavno“ sklicevala kot na dejstvo, v vlogi z dne 6.2.2012 pa jo povezala z dejstvom nenasprotovanja uporabi oziroma podala popolnoma pavšalno trditev o obstoju izrecnega dogovora o uporabi služnostne poti. Nič od tega ne zadostuje.(7) Novo in posledično nedopustno (prvi odstavek 337. člena ZPP) je pritožbeno poudarjanje, da je okoliščina, da jima je pokojna mati J. P. pokazala, da lahko vozita po sporni poti, predstavljala (pravno gledano) dogovor, ki je kljub svoji ustnosti veljal skoraj 14 let (ta dogovor pa naj bi po njunem mnenju dokazovala tudi izpovedba J. P., da je tožnik pomagal vzdrževati in nasipavati pot). Kot je bilo poudarjeno, sta na prvi stopnji podala zgolj pavšalno navedbo o obstoju dogovora o uporabi.(8) Na drugi strani pa s trditvijo, da so se pravdne stranke „dogovorile“, da bodo druga drugi priznale služnostno pravico na svojih parcelah (in sicer tudi „sporno“ služnost), posredno priznavata, da sta se zavedela, da pravnega naslova za pridobitev služnosti nimata (oziroma da ga potrebujeta). Skratka zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika v času od leta 1996 do leta 2009 (ko je prišlo do nasprotovanja uporabi s strani tožencev) služnosti vožnje oziroma živinogonje nista priposestvovala, je povsem pravilen.

V zvezi s pritožbo tožencev:

12. V konkretnem primeru sta tožnika s svojim zahtevkom delno uspela, medtem ko sta bila toženca neuspešna s svojim zahtevkom na prenehanje stvarne služnosti hoje iz podrejeno vložene nasprotne tožbe.(9) Že zgolj ta ugotovitev jasno kaže na delen (ne) uspeh obeh strank, ki upravičuje odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka od njiju (v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP) nosi svoje stroške. „Okoliščine primera,“ ki jih v izpostavljata toženca, pa prav gotovo niso takšne narave, da bi narekovale drugačno odločitev. Zakaj je prišlo do spora, za odločitev o stroških ne more biti ključno. Pomembno je le, kdo in v kakšni meri je v postopku, do katerega je v posledici spora prišlo, uspel. Neprepričljivo je nadalje obširno pritožbeno tehtanje pomembnosti posameznih služnosti glede na njihovo „obremenilnosti“ in dejstvo, da sta se le tožnika pritožila zoper odločitev o glavni stvari. Dejstvo je, da je postopek, v zvezi s katerim so nastajali stroški, tekel tako glede služnosti hoje kot služnosti vožnje in živinogonje. Argument, da na manjši uspeh tožnikov kaže dejstvo, da sta se zoper odločitev o glavni stvari (za razliko od tožencev) pritožila le onadva, prav tako ni prepričljiv. Objektiven uspeh v pravdi in subjektivna pričakovanja strank o tem, kakšen bi ta moral biti, sta dve povsem različni kategoriji. Uporaba tega istega argumenta bi namreč pomenila, da bi bilo moč v primeru, če tožnika pritožbe zoper glavno stvar ne bi vložila, zgolj iz tega razloga sklepati na njun večji uspeh v pravdi.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni(10) in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pravdni stranki sami nosita stroške, ki so jima nastali zaradi vložitve pritožb (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Toženca sama nosita tudi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Slednja sta v odgovoru na tožbo sicer omenjala tudi neprehodnost poti (za kar naj bi bila razlog velika skala, hrast in bezeg).

(2) Prav ničesar ne dokazuje niti fotokopija „fotografije iz leta 1996“, na katero se sklicujeta pritožnika.

(3) Na to naj bi po mnenju pritožnikov kazala K. izjava, da naj bi bila zaraščena tudi bajta.

(4) Sodišče prve stopnje izrecne ugotovitve o „popolni“ zaraščenosti, kot to napačno navaja pritožba, niti ne podaja

(5) Glej prvi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002; SPZ).

(6) Zato njuno sklicevanje na VSK sklep I Cp 18/2010 ni relevantno.

(7) Podobne narave je pritožbeno navajanje, zakaj nista imela razloga misliti, da je pot za dostop z vozili in živinogonjo kjerkoli drugje kot po sporni poti, dokazovanje dobrovernosti z neustreznostjo spodnje poti oziroma s pogovorom tožnika ob prvem ogledu s sosedo (pokojno materjo J. P.).

(8) Ne glede na to, so tudi te nove pritožbene navedbe še zmeraj preveč splošne oziroma neprepričljive že same po sebi (tako dogovor o uporabi služnostne poti ni nujno isto kot dogovor, ki je lahko podlaga za pogodbeno pridobitev služnosti).

(9) Zakaj sta bila primorana na vložitev nasprotne tožbe, toženca ne pojasnita. Odločitev o posameznih služnostih, ki sta jih v tem postopku uveljavljala tožnika, ne bi bila prav v ničemer drugačna (tudi če ne bi bila vložena nasprotna tožba).

(10) Tožnika sta odločitev o stroških izpodbijala zgolj z vidika zatrjevane nepravilnosti odločitve o glavni stvari.