Jedro

Pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP sodišče uporabi takrat, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva. Iz obrazložitve sodišč prve in druge stopnje pa je razvidno, da sodišče prve stopnje ni bilo v spoznavni krizi in ni odločalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ampak je na podlagi izvedenega dokaznega postopka s prepričanjem ugotovilo pravno pomembna dejstva, na katera je oprlo oceno, da toženca s procesnimi dejanji v pravdi P 642/2006 nista nameravala obiti prisilnih predpisov o prodaji kmetijskih zemljišč.

Po oceni Vrhovnega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev sodišča, da prvi toženec tožbe za ugotovitev obstoja lastninske pravice ni vložil z namenom izigrati prisilne predpise o prodaji kmetijskih zemljišč, ampak zato, ker je bil prepričan, da sta sporni zemljišči res njegovi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da iz toženčeve izpovedi izhaja, da na tožbo ni odgovoril zato, ker je nepremičnine podedoval od očeta s katerim ni imel stikov, da ni bil seznanjen s stanjem zemljišč in je bil nezainteresiran za izid obeh postopkov: postopka prodaje zemljišča in sodnega postopka v zvezi s priposestvovanjem.

Po oceni Vrhovnega sodišča sploh ni pomembno, ali bi sodišče v primeru, če bi toženec na tožbo odgovoril in bi nasprotoval trditvam tožnika o obstoju veljavne podlage za pridobitev spornih zemljišč in s tem dobrovernosti tožnika, tožbenemu zahtevku ugodilo ali ne. Pravno pomembno tudi ni, zakaj so pravni predniki drugega toženca sporni zemljišči izročili pravnim prednikom prvega toženca. Zadošča ugotovitev, da sta D. D. in prvi toženec verjela, da imata nepremičnino v lastniški posesti in sta zato ugotovitveno tožbo vložila v dobri veri. Vrhovno sodišče le še dodaja, da je bil prvi zakon, ki je vseboval prisilne določbe o postopku prodaje kmetijskih zemljišč, sprejet leta 1965 (Zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, Ur. l. SFRJ, št. 25/65), kar pomeni, da leta 1956 (in prej) kogentnih pravil glede pridobivanja kmetijskih zemljišč še ni bilo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencema njune revizijske stroške, vsakemu po 261,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama je nesporno, da je drugi toženec na Upravni enoti ... objavil ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč parc. št. 1967/3, 2707, 2708, 3004 in 3005 k. o. .... Nesporno je tudi, da je tožnik ponudbo sprejel, da pa drugi toženec z njim ni hotel skleniti prodajne pogodbe. Zato je tožnik s tožbo pod opr. št. P 29/2005 zahteval od sodišča, naj drugemu tožencu naloži sklenitev pogodbe z njim, v istem pravdnem postopku pa je 9. 8. 2006 tudi uspel s predlogom za izdajo začasne odredbe o prepovedi odtujitve in obremenitve teh zemljišč.

2. Med postopkom pod opr. št. P 29/2005 je prvi toženec zoper drugega toženca vložil tožbo za ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na zemljiščih parc. št. 2707 in 2708 k. o. .... Dne 30. 1. 2007 je bila izdana zamudna sodba in na podlagi izdane zamudne sodbe je bil dne 13. 4. 2007 začet zemljiškoknjižni postopek in nato 25. 7. 2007 izdan sklep o dovolitvi vpisa v zemljiško knjigo. Dne 7. 12. 2009 je bilo tožnikovemu zahtevku v zadevi P 29/2005 za sklenitev prodajne pogodbe za vsa štiri kmetijska zemljišča ugodeno.

3. Tožnik je prvič vložil izbrisno tožbo leta 2008, kjer je kot edini razlog za nezakonitost vpisa na podlagi zamudne sodbe navajal zaznambo prepovedi odsvojitve in obremenitve. Sodišče je njegov zahtevek zavrnilo in ga opozorilo tudi na nepravilno postavljen tožbeni zahtevek (ni zahteval ugotovitve neveljavnosti vknjižbe).

4. Nato je tožnik 24. 11. 2012 ponovno vložil izbrisno tožbo, s katero je zahteval, naj sodišče odloči, da je vknjižba lastninske pravice v korist prvega toženca pri parc. št. 2707 in 2708 k. o. ... na podlagi sklepa tega sodišča Dn. št. 1173/2007 z dne 13. 4. 2007 materialnopravno neveljavna in se jo izbriše ter se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist drugega toženca. V tožbi je navedel, da sta toženca zato, da bi obšla prisilne predpise o prodaji kmetijskih zemljišč dosegla izdajo zamudne sodbe, da ni res, da bi imel prvi toženec zemljišča že prej v posesti, ampak, da je zemljišča prevzel v posest šele po izdaji zamudne sodbe in da se je prvemu tožencu tudi zareklo, da je kupnino za zemljišče plačal po vknjižbi lastninske pravice na podlagi zamudne sodbe. Navedel pa je tudi enako kot v prvi tožbi, da zemljiškoknjižno sodišče zaradi zaznambe prepovedi odsvojitve in obremenitve ne bi smelo opraviti vpisa na podlagi izdane zamudne sodbe.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Obrazložilo je, da se je prvi toženec vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo, da je postal lastnik na podlagi priposestvovanja. Navedlo je, da je po 4. točki tretjega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) vknjižbo na podlagi pravnomočne sodbe mogoče izbrisati le, če je bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in je bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena. Ker se v obravnavanem primeru to ni zgodilo, je odločilo, da izpodbijana vknjižba ni materialnopravno neveljavna. Tako kot v prvi zavrnilni sodbi je navedlo še, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne (zamudne) sodbe (99. člen ZZK-1).

6. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V celoti se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Dodatno je še pojasnilo, da so pravno nepomembne pritožbene trditve, da tožnik ni bil stranka v pravdnem postopku, v katerem je bila zamudna sodba izdana, in da je prišlo do izdaje zamudne sodbe zaradi izigravanja zakona in zavajanja sodišča s strani tožencev.

7. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo in Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 180/2015 z dne 20. 10. 2016 reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obrazložilo je, da sta sodišči s tem, ko sta tožniku odrekli možnost vložitve izbrisne tožbe, onemogočili učinkovito varstvo njegove lastninske pravice. Opravilo je vrednostno tehtanje pomena nasproti si stoječih pravic tožnika in tožencev in odločilo, da je treba v obravnavanem primeru, ko tožnik zatrjuje, da sta toženca ravnala naklepno z nedovoljenim namenom pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, dati prednost varstvu tožnikove lastninske pravice. Po oceni revizijskega sodišča bi zato sodišči prve in druge stopnje tožnikovo izbrisno tožbo morali obravnavati po prvem odstavku 243. člena ZZK-1. Opozorilo je, da je v tem primeru pravno pomembno, ali je prišlo do izdaje zamudne sodbe zaradi izigravanja zakona in zavajanja sodišča s strani tožencev. Dejstev, s katerimi je tožnik utemeljeval to trditev, sodišči nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista ugotovili. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sodišče prve stopnje je tudi ob ponovnem sojenju tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je drugi toženec sporni dve parceli podedoval po svojem očetu, da pa je imel obe parceli na podlagi darilne pogodbe v dobroverni in zakoniti posesti vsaj od leta 1956 oče prvega toženca, nato pa prvi toženec. Tako je ocenilo, da prvi toženec tožbo za ugotovitev lastninske pravice na spornih nepremičninah v zadevi P 642/2006 ni vložil fiktivno z namenom obiti prisilne predpise o prodaji kmetijskega zemljišča, ampak zato, ker je res na podlagi priposestvovanja na njih pridobil lastninsko pravico že pred objavo ponudbe za prodajo teh zemljišč.

9. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

10. S sklepom II DoR 401/2018 z dne 15. 4. 2019 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo tožnika glede vprašanj: - čigavo je dokazno breme, da bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku tudi, če bi toženec odgovoril na tožbo in bi sodišče izvedlo dokazni postopek, ob upoštevanju okoliščin, da je bila izdana zamudna sodba zaradi pasivnosti toženca, ki je zemljišče, ki je predmet pravde, že prodal, objavil ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča in nasprotoval sklenitvi prodajne pogodbe s predkupnim upravičencem, na tožbo iz naslova priposestvovanja tega zemljišča pa ni odgovoril in tožbenemu zahtevku ni nasprotoval; - čigavo je dokazno breme glede obstoja in veljavnosti darilne pogodbe, na podlagi katere naj bi pravni prednik prvega toženca pridobil sporno zemljišče v last in posest od pravnega prednika drugega toženca, ki nista bila v sorodstvu, niti ni bil zatrjevan in izkazan razlog za darilo neznancu; - čigavo je dokazno breme, da v zemljiški knjigi predlagana predznamba lastninske pravice in predlagana zaznamba spora v korist tožnika, ne bi vplivala na ugoditev tožbenemu zahtevku v korist prvega toženca v zadevi P 642/2006, če tega prvi toženec kot tožnik ne bi zamolčal v tožbi in če bi drugi toženec odgovoril na tožbo in bi nasprotoval tožbenemu zahtevku.

11. Na podlagi tega sklepa tožnik vlaga revizijo. Navaja, da bi moralo sodišče uporabiti preiskovalna pooblastila oziroma dokazno breme prevaliti na toženca, sodišče pa je ravnalo nasprotno in je dokazno breme glede nepoštenosti in zlorabe prevalilo na tožnika. Vztraja, da je napačna dokazna ocena sodišč, da sta toženca ravnala pošteno. Navaja, da je nerazumljiva pasivnost drugega toženca, ki je objavil ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča, zemljišče nato prodal Remištarju, ki se ni pravilno prijavil na ponudbo, ne pa njemu, ob vsem tem pa ni odgovoril na tožbo prvega toženca. Meni, da je očitno, da sta se toženca dogovorila, da ga bosta izigrala. Tožnik opozarja, da je obstoj darilne pogodbe, na podlagi katere naj bi oče prvega toženca pridobil sporni zemljišči ne le neverjeten, ampak tudi nemogoč. Sodišče se ne bi smelo zadovoljiti s tem, da je prvi toženec obstoj pogodbe pavšalno zatrjeval, drugi toženec, pa se je delal, da se ničesar ne spomni. Meni, da bi moral prvi toženec utemeljiti, zakaj je prišlo do darovanja. Dodaja, da sodišče ni upoštevalo, da je bil ob vložitvi tožbe prvega toženca za ugotovitev lastninske pravice v zemljiški knjigi plombiran predlog zaznambe spora in predznambe lastninske pravice v korist tožnika, česar prvi toženec v tožbi ni omenil. Ker drugi toženec na tožbo ni odgovoril, sodišče tega ni raziskovalo in je izdalo zamudno sodbo. Poznejša zavrnitev obeh predlogov na presojo okoliščine slabe vere in nepoštenega ravnanja tožencev, očitno ne vpliva. Tožnik meni, da je sodišče s tem, ko je dokazno breme glede vseh navedenih okoliščin nepravilno prevalilo na tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo.

12. Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki sta nanjo odgovorila. Prvi toženec opozarja, da je dokazal, da bi v postopku P 642/2006 v katerem je uveljavljal zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, uspel tudi v primeru, če bi sodišče izvedlo dokazni postopek in bi upoštevalo vse okoliščine upravnega postopka prodaje kmetijskih zemljišč. Opozarja, da je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je treba v primeru, ko hkrati potekata dva pravdna postopka, prvi zaradi ugotovitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, in drugi zaradi sklenitve prodajne pogodbe za kmetijska zemljišča, dati prednost originarni pred pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice. Poudarja, da je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da ob vložitvi tožbe v zemljiški knjigi ni bila vpisana nobena prepoved odsvojitve in obremenitve, poleg tega je bilo navedeno, da je bil predlog za predznambo in za zaznambo spora pod Dn. št. 221/2005 zavrnjen. Glede na to, mu ni mogoče očitati nedovoljenega namena. Prvi toženec navaja, da je izpisek iz zemljiške knjige tožbi priložil in je bilo iz njega navedeno tudi razvidno. Opozarja, da tožnik z revizijskimi navedbami zlasti v zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Poudarja, da tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje nikoli ni ugovarjal neveljavnosti darilne pogodbe, da pa je že sodišče druge stopnje obrazložilo, da je paragraf 943 ODZ dopuščal ustno sklenitev darilne pogodbe s tem, da je njeno veljavnost pogojeval z izročitvijo. Opozarja, da pa nikakor ni res, da bi moral obstoj darilne pogodbe izkazati z razlogi obdarovanja. To tožnik tudi prvič ugovarja v reviziji. Prvi toženec tako predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

13. Drugi toženec pa v odgovoru na revizijo navaja, da se tožnik le pavšalno sklicuje na nepoštenost, ne da bi za svoje navedbe predložil kakršnekoli dokaze. Opozarja, da procesno dokazno breme glede na uspeh dokazovanja prehaja iz ene stranke na drugo. Meni, da je glede na potek postopka pravilna odločitev sodišča, da tožnik nepoštenosti tožencev ni uspel dokazati. Sodišče je obstoj ustne darilne pogodbe ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, zlasti z zaslišanjem prič. Opozarja, da tožnik z navedbami o neobstoju darilne pogodbe izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljeno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

14. Revizija ni utemeljena.

15. Vrhovno sodišče je, ko je prvič odločalo v tej zadevi, obrazložilo, da je treba zaradi posebnih okoliščin primera tožniku omogočiti pravno varstvo z izbrisno tožbo, da pa bo odločitev o utemeljenosti zahtevka odvisna od ugotovitev, ali je prišlo do izdaje zamudne sodbe zaradi izigravanja zakona in zavajanja sodišča s strani tožencev.

16. Sodišče prve stopnje je v 10. točki v uvodu obrazložitve dokazne ocene, navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker tožnik ni uspel dokazati slabe vere prvega toženca. Tudi sodišče druge stopnje je v 5. točki obrazložitve navedlo, da je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni pravilno štelo, da je dokazno breme na tožniku. Na podlagi obeh zapisov, bi res lahko sklepali, da je sodišče odločilo tako, da je uporabilo pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. Vendar to ne drži, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

17. Pravilo o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP namreč sodišče uporabi takrat, ko na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva. Iz nadaljnje obrazložitve sodišč prve in druge stopnje pa je razvidno, da sodišče prve stopnje ni bilo v spoznavni krizi in ni odločalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu, ampak je na podlagi izvedenega dokaznega postopka s prepričanjem ugotovilo pravno pomembna dejstva, na katera je oprlo oceno, da toženca s procesnimi dejanji v pravdi P 642/2006 nista nameravala obiti prisilnih predpisov o prodaji kmetijskih zemljišč. Sodišče druge stopnje pa je potrdilo pravilnost takšne dokazne ocene.

18. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč na podlagi zaslišanj strank, prič in listinskih dokazov ugotovili: - da je priča A. A., teta toženca povedala, da je sporni zemljišči obdeloval že njen oče, ki je vedno govoril, da sta ti dve parceli njihovi, po očetovi smrti leta 1956 je z obdelovanjem nadaljeval njen brat, oče prvega toženca, po njegovi smrti leta 1992 pa prvi toženec; - da je za obdobje od leta 1956 dalje to potrdil tudi sosed B. B.; - da tako ne držijo trditve tožnika, da je prvi toženec nepremičnini prevzel v posest šele po izdaji zamudne sodbe; - da je prvi toženec leta 2006 ob pridobivanju gradbenih dovoljenj za posege na hiši ugotovil, da je lastninska pravica na spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana na drugega toženca, da se ta na njegove pozive ni odzival in je zato vložil ugotovitveno tožbo; - da ne drži trditev tožnika, da je prvi toženec tožnika prosil, naj odstopi od sprejema ponudbe, ker bi rad sam kupil zemljišči; - da oče drugega toženca C. C. ni nikoli uporabljal spornih nepremičnin, niti drugi toženec, ki nikoli ni živel z očetom, ker sta bila z materjo „ločena“ in zato z vsemi temi okoliščinami ni bil seznanjen, zemljišči pa je podedoval po očetu; - da drugi toženec ni vedel katera zemljišča v naravi prodaja, da mu je bilo vseeno komu pripadejo sporne nepremičnine in je bil zato v postopku prodaje kmetijskega zemljišča in v postopku v zvezi z ugotovitveno tožbo povsem pasiven; - da je prvi toženec svoji tožbi za ugotovitev lastninske pravice z dne 15. 5. 2006 priložil mesec dni star izpisek iz zemljiške knjige z dne 10. 4. 2006, iz katerega je izhajalo, da je bila sicer predlagana zaznamba pridobitve lastninske pravice, da pa je bil vpis zaznambe spora zavrnjen, prepoved odtujitve in obremenitve pa je bila vpisana kasneje, šele 9. 8. 2006, torej slabe tri mesece po vložitvi tožbe; - da torej ne drži trditev tožnika, da je prvi toženec tožbi priložil star neaktualen izpisek iz zemljiške knjige, ki ni vseboval zaznambe spora, da bi zavedel sodišče k izdaji zamudne sodbe.

19. Do zgoraj navedenih ugotovitev sta sodišči prišli na podlagi dokazov, ki jih je predlagal toženec: listinske dokumentacije iz spisa P 642/2006, zaslišanja pravdnih strank, prič A. A. in B. B., ki sta potrdila, da sta bila prvi toženec, njegov oče in ded več deset let prepričana o svoji lastniški posesti. To pomeni, da ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme glede nepoštenosti in zlorabe prevalilo na tožnika. Nasprotno: iz obrazložitve dokazne ocene izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je prvi toženec dokazal, da ugotovitvene tožbe pod opr. št. P 29/2005 ni vložil zato, da bi na nezakonit način pridobil kmetijska zemljišča, ampak zato, da bi preprečil prodajo zemljišč, ki jih je imel v lastniški posesti že dolgo pred začetkom postopka prodaje. S predložitvijo dokumentacije iz spisa P 29/2005 pa je prvi toženec izkazal, da je tožbi priložil aktualen izpisek iz zemljiške knjige.

20. Po oceni Vrhovnega sodišča za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev sodišča, da prvi toženec tožbe za ugotovitev obstoja lastninske pravice ni vložil z namenom izigrati prisilne predpise o prodaji kmetijskih zemljišč, ampak zato, ker je bil prepričan, da sta sporni zemljišči res njegovi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da iz toženčeve izpovedi izhaja, da na tožbo ni odgovoril zato, ker je nepremičnine podedoval od očeta s katerim ni imel stikov, da ni bil seznanjen s stanjem zemljišč in je bil nezainteresiran za izid obeh postopkov: postopka prodaje zemljišča in sodnega postopka v zvezi s priposestvovanjem.

21. Po oceni Vrhovnega sodišča tako sploh ni pomembno, ali bi sodišče v primeru, če bi toženec na tožbo odgovoril in bi nasprotoval trditvam tožnika o obstoju veljavne podlage za pridobitev spornih zemljišč in s tem dobrovernosti tožnika, tožbenemu zahtevku ugodilo ali ne. Pravno pomembno tudi ni, zakaj so pravni predniki drugega toženca sporni zemljišči izročili pravnim prednikom prvega toženca. Zadošča ugotovitev, da sta D. D. in prvi toženec verjela, da imata nepremičnino v lastniški posesti in sta zato ugotovitveno tožbo vložila v dobri veri. Vrhovno sodišče le še dodaja, da je bil prvi zakon, ki je vseboval prisilne določbe o postopku prodaje kmetijskih zemljišč, sprejet leta 1965 (Zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, Ur. l. SFRJ, št. 25/65), kar pomeni, da leta 1956 (in prej) kogentnih pravil glede pridobivanja kmetijskih zemljišč še ni bilo.

22. Zadnje v dopuščeni reviziji izpostavljeno vprašanje pa temelji na predpostavki, da je toženec v tožbi zamolčal predlagano zaznambo spora v korist tožnika, vendar se je izkazalo, da to glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ne drži. Zato Vrhovno sodišče na to vprašanje ne odgovarja.

23. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

24. Odločitev, da tožnik sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik tožencema povrniti njune stroške odgovora na revizijo, vsakemu po 261,32 EUR (tar. št. 3300, 2 % mat. Stroške in 22 % DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).