Jedro

Za presojo pravočasnosti odpovedi je potrebno ugotoviti, kdaj je bil delodajalec seznanjen s prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšne potrebe lahko ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera prenehajo šele s sklepom o reorganizaciji, lahko pa že pred tem. Ker je v obravnavani zadevi potreba po tožničinem delu na delovnem mestu strokovni sodelavec prenehala že konec leta 2011 (tožnica od leta 2011 dalje ni opravljala dela na delovnem mestu strokovni sodelavec, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; med strankama je bila sklenjena nova, ustna pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto), je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2013 nezakonita, saj jo je tožena stranka tožnici podala po poteku šestmesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v točki I/1 izreka tako, da se v tem delu glasi: "Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2013, ki jo je tožena stranka tožnici vročila 11. 2. 2013, nezakonita." - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu (v točkah I/2, I/3 in III izreka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2013, ki jo je tožena stranka tožnici vročila dne 11. 2. 2013, nezakonita in se razveljavi (točka I/1 izreka odločbe) ter za ugotovitev, da delovno razmerje med tožnico in toženo stranko na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 5. 2008 ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz te pogodbe (točka I/2 izreka odločbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožnico v 8 dneh pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto, jo prijaviti v obvezno zdravstveno zavarovanje ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ter ji obračunati in izplačati plače in druge prejemke, kakor da bi delala, od njih odvesti davke in prispevke, nato pa tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti od posameznega zneska dalje do plačila (točka I/3 izreka odločbe). Nadalje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 263,38 EUR ustavi (točka II izreka odločbe) in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka odločbe).

Zoper navedeno sodbo (tj. zoper točki I in III izreka sodbe in sklepa) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitve 22. in 49. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica delovnih nalog strokovnega sodelavca ni opravljala že od leta 2011 dalje, nato pa napačno zaključilo, da je bila obravnavana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Čeprav je bilo dejansko stanje med strankama nesporno, je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi drugačnih dejanskih ugotovitev, s čimer je kršilo načelo kontradiktornosti, izpodbijana sodba pa je bila za tožnico zato t. i. sodba presenečenja. Tožnica v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi dela ni opravljala na (ukinjenem) delovnem mestu strokovni sodelavec, zato odpoved ni bila podana iz utemeljenega razloga. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila med strankama v letu 2011 sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, je protispisna. Obe stranki sta namreč zatrjevali, da nova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, sodišče prve stopnje pa je s tem, ko je nesporno dejstvo štelo za sporno kršilo načelo dispozitivnosti in načelo kontradiktornosti ter poseglo v tožničino pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS (glej npr. odločbo URS opr. št. Up-312/03-16). Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na sodno prakso, ki za odločitev ni pomembna. 11. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) napotuje na splošna pravila civilnega prava, zato je za spremembo pogodbe o zaposlitvi potrebna volja strank, ki pa v obravnavanem primeru ni bila podana. Tudi v skladu s tretjim odstavkom 47. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi spremeni le, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Zgolj dejansko izvrševanje drugega dela ne more povzročiti spremembe pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je s takšnim stališčem dejstvo, da je tožena stranka tožnici nezakonito odredila opravljanje drugega dela, štelo toženi stranki v korist, kar je nedopustno. Tudi ne drži, da tožnica odprave kršitve pravic ni zahtevala, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da iz listinskih dokazov izhaja, da je tožnica premestitvi nasprotovala. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati navodila delodajalca, v praksi pa delavci pogosto trpijo delodajalčevo nezakonito ravnanje, ker so eksistenčno odvisni od plače. Čeprav se je tožnica podredila nezakoniti odredbi tožene stranke za izvajanje drugega dela, to ne pomeni, da je imela voljo za spremembo pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče bi pomenilo tudi poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico do proste izbire zaposlitve iz 49. člena URS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila med strankama sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu. Sodišče prve stopnje izpovedi priče A.A. v delu, ki presega trditveno podlago tožene stranke, ne bi smelo upoštevati. Odločitev sodišča prve stopnje bi bila napačna tudi ob predpostavki, da je med strankama do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi tudi v resnici prišlo, saj v tem primeru ukinitev "starega" delovnega mesta zanjo ne bi mogla imeti negativnih posledic (tako tudi sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1393/2010). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz obravnavane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je pri toženi stranki prenehala potreba po skeniranju in vnašanju podatkov v računalnik oz. šifrant, je protispisna, saj iz odpovedi nedvoumno izhaja, da je prenehala potreba po delu na delovnem mestu strokovni sodelavec. Sodišče prve stopnje je zato napačno ugotovilo, da je pri toženi stranki prenehala potreba po delu na "drugem" delovnem mestu. Obrazložitev izpodbijane odločbe je tudi sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem povzelo izpoved B.B., da je tožnica pred odpovedjo opravljala delo strokovne sodelavke v C.. Direktorica tožene stranke je izpovedala, da so ob preverjanju ustreznega delovnega mesta za tožnico upoštevali njeno izobrazbo, kar dokazuje, da jo je tožena stranka primerjala z drugimi strokovnimi sodelavci in ne z delavci v oddelku šifrantov. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo tožničinih navedb, da jo je tožena stranka šikanirala ter da delovno mesto strokovnega sodelavca ni bilo ukinjeno, zato odločbe tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti. Če bi tožena stranka ugotovila, da ne potrebuje "referenta" ali "komercialista", bi v sistemizaciji ukinila to delovno mesto, sodišče prve stopnje pa ni pristojno za presojo, ali je bila poslovna odločitev delodajalca primerna. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da je 2. 1. 2013 pri njej prenehala potreba po delu, ki ga je tožnica v času prejema odpovedi v resnici opravljala in ne potreba po delu na delovnem mestu strokovni sodelavec, kot na več mestih nepravilno zatrjuje pritožba. Delovno mesto strokovnega sodelavca ni bilo ukinjeno, temveč je direktorica tožene stranke sprejela sklep, da se tožničino delo prerazporedi med ostale zaposlene v oddelku C.. Tožnica v pritožbi preveliko težo daje nazivu delovnega mesta, zanemarja pa pomen vsebine dela v času podane odpovedi (glej sodbo pritožbenega sodišča opr. št. 803/2010 in sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 429/2006). Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2014 predvidela možnost, da je bila med strankama v resnici sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, tožnica pa v odgovoru na to pripravljalno vlogo ni navedla nobenih nasprotnih argumentov, s katerimi bi temu stališču nasprotovala. Tožnica je drugo delo opravljala 2 leti, kar nikakor ni krajše obdobje, v tem obdobju pa od tožene stranke ni zahtevala sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za manj zahtevno delovno mesto (kar bi imelo za posledico tudi nižjo plačo), kot tudi ne odprave kršitve pravic v skladu z 204. členom ZDR. Tožnica je novo pogodbo o zaposlitvi prostovoljno izvrševala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta obe stranki izrazili voljo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, njuno konkludentno ravnanje pa je nadomestilo podpis pisne pogodbe. Ker se je organizacijski sklep tožene stranke nanašal na delovne zadolžitve tožnice, ki jih je ta opravljala v letu 2013, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je prenehala potreba po delu tožnice, ki ga je v resnici opravljala v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 296/2010).

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi izrecno uveljavlja tožnica, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožba sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v zvezi s tem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedlo, da iz obravnavane odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je pri toženi stranki prenehala potreba po skeniranju in vnašanju podatkov v šifrant. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zato je pritožbeni očitek protispisnosti neutemeljen.

Neutemeljena je tudi pavšalna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje izpovedi priče A.A. v delu, ki presega trditveno podlago tožene stranke, ne bi smelo upoštevati. Ker ne gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožnica v pritožbi določno navesti, katerega dela izpovedi te priče sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker tega ni storila, pa pritožbeno sodišče tega pritožbenega očitka ne more preizkusiti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 5. 2008 za nedoločen čas na delovnem mestu strokovni sodelavec (B2; v nadaljevanju: pogodba o zaposlitvi). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je direktorica tožene stranke zaradi potrebe po znižanju stroškov dela in optimizaciji dela (prodaja je v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 upadla za 11 %) dne 2. 1. 2013 sprejela sklep št. 1 (B4), iz katerega izhaja, da se delo na področju C. reorganizira tako, da se delovne zadolžitve, ki so se do tedaj opravljale v okviru delovnega mesta strokovni sodelavec, razporedijo med ostale zaposlene v oddelku C., s tem pa je odpadla potreba po opravljanju dela delavca, zaposlenega na tem delovnem mestu (tj. dela tožnice). Direktorica tožene stranke je zato s sklepom št. 2 odločila, da se tožnici redno odpove pogodba o zaposlitvi za delovno mesto strokovnega sodelavca. Tožena stranka je tožnico 9. 1. 2013 najprej obvestila o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B5), nato pa ji je 11. 2. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 1. 2013 (A5/B7).

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je iz obrazložitve izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz ekonomskega in organizacijskega razloga. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena v času odpovedi veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, v skladu s šestim odstavkom istega člena pa mora delodajalec odpoved podati najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pritožba na več mestih zmotno navaja, da je tožena stranka ukinila delovno mesto strokovnega sodelavca, saj izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da delovno mesto strokovnega sodelavca ni bilo ukinjeno, temveč je direktorica tožene stranke delovne zadolžitve, ki so se do tedaj opravljale v okviru tega delovnega mesta, prerazporedila med ostale delavce tožene stranke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica že od konca leta 2011 svojega dela ni opravljala na delovnem mestu strokovni sodelavec, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, saj tožničine delovne naloge od premestitve dalje, tudi po oceni pritožbenega sodišča, ne spadajo v opis del delovnega mesta strokovnega sodelavca (A9). Iz opisa del na tem delovnem mestu je namreč razvidno, da delo obsega opravljanje najzahtevnejših operativnih, analitskih, svetovalnih in razvojnih del na posameznem strokovnem področju za podporo osnovnim dejavnostim družbe, spremljanje predpisov in literature na strokovnem področju, koordiniranje med organizacijskimi enotami ter izdelavo najzahtevnejših metodologij in navodil za poslovanje, izvedeni dokazi (izpovedi prič A.A., D.D., B.B., E.E., F.F. in G.G.) pa potrjujejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnico konec leta 2011 premestila v oddelek Šifrantov, kjer je vse do prejete odpovedi skenirala račune oz. dokumente ter vnašala podatke o knjigah in podatke iz pogodb v računalnik oz. šifrant. Poleg tega z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica od premestitve dalje do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v resnici opravljala drugo (manj zahtevno) delo in ne tistega, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, soglašata tako pritožba kot tudi odgovor na pritožbo, zato jo pritožbeno sodišče šteje za nesporno.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sta stranki z obojestranskim izvrševanjem delovnega razmerja mimo pisnih določil pogodbe o zaposlitvi v resnici sklenili novo (ustno) pogodbo o zaposlitvi v delu, ki se je nanašala na opis delovnega mesta, zato so vse nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. ZDR namreč v drugem odstavku 47. člena predvideva sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če se spremeni opis nalog iz (stare) pogodbe o zaposlitvi, neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi oz. pomanjkanje posameznih obveznih sestavin pisne pogodbe o zaposlitvi iz 29. člena ZDR pa v skladu s četrtim odstavkom 15. člena ZDR ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pritožba neutemeljeno uveljavlja, da ni jasno, na podlagi katerih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo do tega zaključka, saj je to razvidno iz 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, zato pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem sklicevalo na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 224/2012 z dne 18. 12. 2012, pritožbeno stališče, da se je sodišče prve stopnje sklicevalo na sodno prakso, ki za odločitev v tej zadevi ni pomembna, pa je neutemeljen, saj gre, tudi po oceni pritožbenega sodišča, za primerljivo zadevo.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje od tistega, ki med strankama ni bilo sporno, s čimer naj bi kršilo načelo dispozitivnosti in načelo kontradiktornosti (po vsebini gre sicer v resnici za očitek kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica že od leta 2011 dalje ni opravljala dela na delovnem mestu strokovni sodelavec, po uradni dolžnosti pa je na ugotovljeno dejansko stanje uporabilo materialnopravne norme, ki tej dejanski ugotovitvi ustrezajo. Ker je ugotovitev, da je bila med strankama v resnici sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, stvar pravne presoje sodišča prve stopnje, pritožbeni očitek kršitve razpravnega načela ni utemeljen, saj sodišče pri odločitvi ni vezano niti na pravno podlago tožbenega zahtevka niti na pravno podlago, s katero tožena stranka utemeljuje nasprotovanje tožbenemu zahtevku. Vezano je le na s strani strank zatrjevana dejstva, tožnica pa je že v tožbi zatrjevala, da je od leta 2012 do odpovedi pogodbe o zaposlitvi opravljala delo na drugem delovnem mestu. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s to odločitvijo poseglo v tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.).

Sodišče prve stopnje pa je na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev, da tožnica že od leta 2011 dalje ni opravljala dela na delovnem mestu, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ter da je bila zato med strankama v resnici sklenjena nova (ustna) pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, sprejelo zmoten materialnopravni zaključek, da je bila obravnavana odpoved podana pravočasno oz. da je tožena stranka tožnici odpovedala pravo pogodbo o zaposlitvi (tj. pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 5. 2008 za delovno mesto strokovnega sodelavca). Kot pravilno navaja pritožba, je namreč za odločitev v zadevi bistveno, kdaj je prenehala potreba po delu na delovnem mestu, na katerega se odpoved pogodbe o zaposlitvi nanaša, saj je od tega odvisna pravočasnost odpovedi. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pritožbenemu stališču, da prerazporeditev del delovnega mesta strokovnega sodelavca na druge delavce tožene stranke za tožnico, ki dela na tem delovnem mestu ob prerazporeditvi niti ni opravljala niti za to delovno mesto ni imela (več) sklenjene pogodbe o zaposlitvi, zanjo ni mogla imeti negativnih posledic. Ker potrebe po tožničinem delu pod pogoji pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ni bilo že vse od leta 2011 dalje, ta tudi v letu 2013 ni mogla prenehati. Pritožbeno sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 172/2013 z dne 25. 7. 2013, v kateri je bilo dejansko stanje podobno obravnavanemu (v tej zadevi je tožnik opravljal delo livarja, čeprav je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto ličarja, ker je potreba po ličarskih delih pri toženi stranki prenehala že dve leti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga), zavzelo stališče, da je treba za presojo pravočasnosti odpovedi izhajati iz dejstva seznanitve delodajalca s prenehanjem potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšne potrebe lahko ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera prenehajo šele s sklepom o reorganizaciji, lahko pa že pred tem. Ker je v obravnavani zadevi potreba po tožničinem delu na delovnem mestu strokovni sodelavec prenehala že konec leta 2011, je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2013 nezakonita, saj jo je tožena stranka tožnici podala po poteku šestmesečnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in delno spremenilo, delno pa razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP jo je delno spremenilo v točki I/1 izreka tako, da je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2013, ki jo je tožena stranka tožnici vročila dne 11. 2. 2013, nezakonita, saj je presodilo, da so izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe. Za presojo zakonitosti obravnavane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo namreč dejansko stanje v postopku na prvi stopnji glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno (z bistvenimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz pritožbe in odgovora na pritožbo, soglašata tudi stranki), le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. V nespremenjenem delu je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Zaradi nezakonite odpovedi je namreč tožena stranka tožnici dolžna vzpostaviti stanje, ki je obstajalo pred njeno izdajo in ji zagotoviti takšen položaj, kot da nezakonite odpovedi ne bi bilo (reintegracijo in reparacijo), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje naj zato v novem sojenju dopolni dokazni postopek in odloči o reintegracijskem in reparacijskem delu tožbenega zahtevka, ki ga je v prvem sojenju preuranjeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine obravnavanega primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj bi, v kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo pritožbeno sodišče, bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (le) delno spremenilo, v preostalem delu pa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).