Jedro

Obsojeni je kaznivo dejanje izvršil, ko je na podlagi sicer neveljavnega pooblastila dejansko izvrševal pooblastila predsednika uprave, zato je zlorabil zaupanje A. Obsojenec je dejansko deloval kot predsednik uprave banke in jo zastopal v pravnem prometu, zato je bil dolžan kot zakoniti zastopnik pravne osebe ravnati skladno z njenimi interesi.

Porokoma je bila s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist v višini zneska, za katerega je poroštvo prenehalo. V kolikor zapadli kredit ne bi bil refinanciran z novim posojilom, bi banka zaradi plačilne nezmožnosti dejanskega dolžnika, do poplačila kreditne terjatve prišla s strani porokov, ki sta odgovarjala solidarno in imela zadostna sredstva in premoženje za poplačilo posojila. Zato je šteti, da sta se poroka s tem, ko je bilo posojilo poplačano z refinanciranjem z novim posojilom, izognila obveznemju izplačilu iz svojega premoženja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenemu B. P. se naloži plačilo sodne takse v višini 1.000 EUR, obsojenemu D. V. se naloži plačilo takse v višini 600 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 9578/2015 z dne 18. 11. 2016 obsojena B. P. in D. V. spoznalo za kriva kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, storjenega v sostorilstvu po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obema obsojencema je izreklo zaporne kazni v trajanju eno leto in tri mesece, obsojenemu B. P. je izreklo tudi stransko denarno kazen v znesku 9.231,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe; če se ta ne bo dala prisilno izterjati jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 123,80 EUR denarne kazni določilo en dan zapora. Obema obsojencema je naložilo plačilo stroškov postopka in sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8. 11. 2017 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, obsojenemu P. takso v višini 1.350,00 EUR, obsojenemu V. takso v višini 600,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila zagovornika obeh obsojencev. Zagovornik obsojenega P. zahtevo vlaga iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenega P. oprosti, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zavzema se tudi za prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe. Zagovornik obsojenega V. zahtevo vlaga iz zakonskih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, pravnomočni sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer. Obe zahtevi je ocenil kot neutemeljeni in predlagal, da ju vrhovno sodišče zavrne. Poudarja, da zahteva ponavlja trditev, da je bilo pooblastilo obsojenemu P. nično, kar je bilo uveljavljeno že tekom celotnega postopka, nižji sodišči sta se do tega vprašanja opredelili, zahteva pa ne uveljavlja nekih novih argumentov. Nižji sodišči, sta se odločili uporabiti institut dejanskega poslovodje, zato je odveč razglabljanje o tem, ali bi nično pooblastilo (ki za banko očitno ni bilo takšno, „postalo“ pa je takšno za potrebe kazenskega postopka) obsojenca res eskulpiralo. Po oceni tožilca bi se s tem odprlo vprašanje zlorabe domnevno ničnega pooblastila s strani obsojenca, dvomi, da bi bil takšen razvoj dogodkov v korist obsojenca. Z oporekanjem zaključkom, da je bil obsojenec dejanski poslovodja banke, zahteva poskuša zamegliti, da je imel obsojeni motiv, ki ga je vodil pri kaznivem dejanju, to je, rešiti sina in podjetje, v katerem je bil obsojenec družbenik, skrajno neugodnega solidarnega poroštva za katastrofalno prezadolženega dolžnika banke. Vprašanje, ali je bila s kaznivim dejanjem drugemu pridobljena protipravna premoženjska korist, je v obeh sodbah rešeno pravilno in docela razčiščeno. Nobene ovire ni, da v sodbi opisana operacija, ki je povzročila jasen prirast k tujemu premoženju, ne bi bila opredeljena kot s kaznivim dejanjem dosežena korist. Tudi v tem delu zahteva ne prispeva novih dejstev, ki bi govorila v nasprotni smeri. Navedbe zahteve, ki se nanašajo na izrečeno kazensko sankcijo, gredo v smeri prizadevanja za ugodnejšo odmero kazni, trditve o domnevnih kršitvah zakona so neposrečen poskus podvreči presoji vrhovnega sodišča tudi ta del sodbe. Vrhovni državni tožilec ne pritrjuje zagovorniku obsojenega V., ki uveljavlja kršitev določb procesnega prava, to je, da sodbi nimata jasnih razlogov o bistvenih elementih kaznivega dejanja, to je o naklepu in glede protipravnosti obsojenčevega ravnanja. Obe sodbi imata obsežne in dovolj kvalitetne razloge o vseh mogočih okoliščinah kaznivega dejanja, pri čemer je prvostopenjsko sodišče na več mestih posebej poudarilo in obrazložilo, zakaj se z določeno tezo obrambe ne strinja. Tudi ni mogoče pritrditi očitku, da je sodba višjega sodišča pustila odprta pomembna sporna vprašanja, ki jih je izpostavila pritožba. Zahteva tega zagovornika skoraj anatomsko secira obe sodbi in išče v njiju nasprotja ali neskladnosti, da bi prepričala o utemeljenosti teze, ki jo zastopa, pri čemer prestopi dovoljeno mejo uveljavljanja dejanskih vprašanj. Zahteva tako predstavlja še en poskus kako bi s procesnimi orodji na nekaterih pomembnih točkah zamajala dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči. Poudarja, da so razlike med položajema obsojencev, zlasti zaradi tega, ker je bil obsojeni P. „zgolj“ ad hoc član uprave, imel pa je pri dejanju zelo jasen nagib, obsojeni V. pa je bil redni član uprave, ki je (verjetno) deloval brez podobnega nagiba. Sodišči sta te razlike zaznali in temeljito osvetlili, ter se do njih, ob vrsti drugih okoliščin, ustrezno opredelili v obeh sodbah.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca sta se izjasnila oba zagovornika, ki sta povzela zahtevi in vztrajata pri trditvah iz vloženih zahtev. Obsojenca se o odgovoru ni sta izjasnila.

B-1.

5. Glede na vsebini zahtev za varstvo zakonitosti je najprej pojasniti, da je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in preizkuša zgolj kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) ter so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Zahtevo je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B-2.

6. Obsojenca sta bila spoznana za kriva, da sta skupaj izvršila kaznivo dejanje tako, da je obsojeni D. V. zlorabil položaj člana uprave A, d.d., obsojeni B. P. pa zlorabil pooblastilo predsednika uprave A. d,d,, da je v času od 27. 9. 2012 do 5. 10. 2012 formalno in dejansko začasno izvajal pristojnosti, delo in naloge, ki spadajo v delokrog predsednika uprave banke. Tako sta dne 1. 10. 2012 skupaj v imenu uprave A d.d. sprejela in podpisala sklep, da se D. L. odobri kratkoročni kredit v višini 353.257,36 EUR, ki je bil namenjen poplačilu (refinanciranju) dveh neodplačanih posojil L., kateremu so bila dana v letih 2006 in 2007. Novo posojilo sta odobrila kljub temu, da je bilo to slabše zavarovano kot eden od obeh kreditov , ki se je refinanciral, to je kredit po pogodbi št. 1240/09, ki se je poplačal v znesku 100.000 EUR, pri katerem sta kot solidarna poroka z vsem svojim premoženjem jamčila B. P., sin obsojenega B. P. in družba D. iz ..., katerega družbenika sta bila obsojeni B. P. in njegova hči A. Pri tem jima je bilo znano, da posojilojemalec ni imel sredstev za poplačilo svojih že zapadlih kreditnih obveznosti. Bila sta tudi seznanjena z mnenjem službe za obvladovanje tveganj pri A. d.d. (SOKT), da obstaja pri predlaganem kreditu tveganje, da ne bo poravnan, saj je bilo edino premoženje posojilojemalca, s katerim je bil novo odobren kredit tudi zavarovan, lastništvo gospodarske družbe iz Beograda, ki je bila ustanovljena zgolj z namenom pridobivanja srbskih vrednostnih papirjev in delnice v drugi gospodarski družbi prav tako s sedežem v Srbiji, vrednost zastavljenih delnic te družbe, pa je bila bistveno manjša od višine odobrenega kredita. Obsojeni B. P. je dva dni po sprejetju sklepa o odobritvi kratkoročnega kredita podpisal kreditno pogodbo, posledično je bil L. dne 5. 10. 2012 s strani A. d.d. izplačan kredit tako, da se je zaprla njegova še preostala kreditna obveznost po pogodbi št. 1240/09 in sicer v višini 100.000,00 EUR ter je ugasnila obveznost B. P. in družbe D. kot solidarnih porokov. Tako sta na škodo A. d. d. B. P. in družbi D. pridobila protipravno premoženjsko korist v skupni višini 100.000,00 EUR v obliki prenehanja njunega poroštva za kredit po pogodbi št. 1240/09, saj sta preprečila, da bi A. ta dva poroka še lahko pozvala k plačilu njunih poroštvenih obveznosti. Z vsem navedenim pa sta ravnala v nasprotju z dolžnostjo ravnanja s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in bančnika, kot so določeni v 66. členu ZBAN, 6. členu Sklepa o skrbnosti članov uprave in nadzornega sveta bank in hranilnic, 236. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter v nasprotju z določbo točke 4.3.2 Pravilnika o postopkih odobravanja, dokumentiranja in vodenja naložb v A. d. d., ki je določala, da se pri prestrukturiranju naložb praviloma od stranke zahteva dodatna zavarovanja, ne pa ta zavarovanja slabi, kot je bilo v tem primeru; obsojeni B. P. pa tudi v nasprotju z dolžnostjo izogibanja nasprotju interesov po prvem in drugem odstavku 38.a člena ZGD-1. 7. Zagovornik obsojenega B. P. trdi, da je bilo pooblastilo, dano temu obsojencu s strani predsednika uprave C. D. nično, ter sta sodišči s tem, ko sta šteli, da je obsojenec zlorabil dano zaupanje, prekršili kazenski zakon. Po njegovi oceni sodbi o tem, zakaj obsojenega P. štejeta za dejanskega poslovodjo, nimata razlogov. Zahteva tako glede vprašanja, ali je v ravnanju obsojenega B. P. podan zakonski znak, da je zlorabil dano zaupanje, uveljavlja kršitev 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP in kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 395. člena ZKP.

8. Zagovornik s tem ponavlja ugovor, ki ga je uveljavljal tekom celotnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je bil obsojeni P. v kritičnem času dejanski poslovodja in kot tak opravljal funkcijo predsednika uprave A. d.d., čeprav to ni bil (več) in je bilo dano pooblastilo v neskladju z zakonskimi določbami. Pooblastilo predsednika uprave C. D. obsojenemu B. P., na katerega je prenesel vsa pooblastila, ki jih je imel kot predsednik uprave, je bilo sicer v neskladju z določbami 62., 64. in 65. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBaN) in z določbami 265. in 266. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), vendar je obsojenec na podlagi danega pooblastila dejansko deloval in so vsa ravnanja, ki jih je opravil, imela pravne posledice, pogodba je bila podpisana in izvršena. Navedlo je, da je banka delovala na podlagi pooblastil tudi v drugih primerih in ne le pri sporni pogodbi, saj je tudi ena od predhodnih posojilnih pogodb L. bila podpisana na podlagi pooblastila predsednika uprave s strani odvetniške pripravnice. Pritožbeno sodišče je v celoti pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in poudarilo, da je bilo tovrstno pooblaščanje zato, da je dvočlanska uprava v času odsotnosti katerega izmed članov lahko delovala, v banki stalna praksa. Poudarilo je, da je obsojeni B. P. tudi po prenehanju mandata predsednika uprave, odločal o odobritvi posojil, saj je ostal predsednik kreditnega odbora banke, ki je odločal o večjih kreditnih poslih (5 do 10% kapitala banke), kot sama uprava banke (do 5% kapitala banke). V primeru ničnosti pooblastila bi bili nični tudi vsi nadaljnji posli po kreditni pogodbi, vendar je bila le ta izvršena, kredit izplačan, predsednik uprave C. D. pa je kasneje podpisal tudi aneks k tej pogodbi. Tudi pritožbeno sodišče je presodilo, da je izven vsakega dvoma, da je bil obsojeni P. v kritičnem času dejanski poslovodja in je kot takšne opravljal funkcijo predsednika uprave A. d.d. 9. Pritrditi je nižjima sodiščema, da kazenskopravna zakonodaja ne pozna ovire za kazensko odgovornost dejanskega poslovodje kot storilca gospodarskih kaznivih dejanj. Pri tem sta se sklicevali na sodno prakso Vrhovnega sodišča1, kjer je Vrhovno sodišče že navedlo, da je dejanskega poslovodjo potrebno enačiti s pravim poslovodjem, saj za ugotovitev kazenske odgovornosti za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti zadošča, da storilec dejansko opravlja naloge poslovnega organa, četudi za to nima formalnega pooblastila. Institut dejanskega poslovodje je tudi sicer v sodni praksi uveljavljen2. V obravnavanem primeru iz ugotovitev dokaznega postopka izhaja, da je obsojeni B. P. kaznivo dejanja izvršil, ko je na podlagi sicer neveljavnega pooblastila dejansko izvrševal pooblastila predsednika uprave, zato je pravilen zaključek nižjih sodišč, da je s tem, ko je v tej funkciji ravnal v nasprotju z interesi banke tako, da je sodeloval pri sprejetju sklepa, da se odobri restrukturiranje posojila na način, da se zavarovanje posojila slabi, namesto da bi bilo dodatno zavarovano, ter na podlagi sklepa podpisal posojilno pogodbo, na podlagi katere je bilo posojilo nakazano, zlorabil zaupanje A. d.d. Ni pritrditi stališču zahteve, da ničnost pooblastila pomeni, da v konkretnem primeru ni bilo ustrezne pravne podlage za vzpostavitev razmerja zaupanja med obsojencem in A., torej ker obsojencu zaupanje ni bilo dano, ga ni mogel zlorabiti. Obsojenec je dejansko deloval kot predsednik uprave banke in jo zastopal v pravnem prometu, zato je bil dolžan kot zakoniti zastopnik pravne osebe ravnati skladno z njenimi interesi. V konkretnem primeru pa je bil obsojenec v banki tudi zaposlen in predsednik njenega kreditnega odbora. Nižji sodišči s presojo, da je obsojenec kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 izvršil kot dejanski poslovodja, nista kršili kazenskega zakona. Zato je neutemeljeno citiranje sodne prakse Vrhovnega sodišča, da je krog storilcev kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1 omejen, da je navedeno kaznivo dejanje šteti kot takoimenovan delicta propria, kakor tudi sodne prakse, da je za izvršitev tega kaznivega dejanja potrebno, da storilec zlorabi položaj, pridobljen na podlagi zakona ali aktih družbe, pri čemer je pri presoji potrebno upoštevati predpise s širšega področja gospodarskega prava, ki urejajo področje na katerem naj bi oseba protipravno delovala.

10. Prvostopenjsko sodišče je razloge zakaj šteje, da je obsojenec deloval kot dejanski poslovodja navedlo v točki 10 sodbe, pritožbeno sodišče je na pritožbene navedbe glede ničnosti danega pooblastila, podalo obsežen odgovor v tč. 7, zato tudi očitani kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 395. člena ZKP, nista podani.

11. Zahteva iz sodbe I Ips 157/2009 citira, da mora opis dejanja obsegati tudi natančno navedbo podlage danega zaupanja, vendar ob tem niti ne zatrjuje, da tega konkretni opis ne vsebuje. V pritožbi zoper sodbo ni bilo uveljavljeno, da je podano nasprotje med izrekom in ključnimi razlogi sodbe (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), s tem ko je v razlogih sodbe navedeno, da ni pomembno, da je v izreku opisana podlaga danega zaupanja nična, zato je zahteva v tem delu materialnopravno neizčrpana (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pritožba je uveljavljala, da obsojenec zato, ker je bilo pooblastilo nično, ne more biti dejanski poslovodja. Ni pa trdila, da obsojenec v kritičnem času ni dejansko opravljal nalog poslovodje A., kot to sedaj uveljavlja v zahtevi s sklicevanjem tudi na nemško sodno prakso.

12. Obe zahtevi trdita, da prenehanja poroštva ni mogoče šteti kot premoženjsko korist. Po stališču zagovornika obsojenega P., je prenehanje poroštva kvečjemu šteti kot nepremoženjsko korist, kar bi pomenilo, da je potrebno kaznivo dejanje kvalificirati po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 in je bilo s tem, ko je bilo kaznivo dejanje pravno opredeljeno po drugem odstavku 240. člena KZ-1 (to je, da je bila pridobljena velika protipravna premoženjska korist), bil prekršen kazenski zakon. Zagovornik obsojenega V. trdi, da bi bilo o škodi mogoče govoriti šele, če bi bilo dokazano, da bi bila izvršba neuspešna. Poleg kršitve kazenskega zakona zahtevi uveljavljata tudi kršitev 25. člena Ustave.

13. Pritožbeno sodišče se je pri zavrnitvi vsebinsko enakega ugovora sklicevalo na pravno teorijo, po kateri se kot premoženjska korist šteje tudi čisti presežek premoženja, v katerega je šteti tudi obogatitve, ko se storilec ali kdo drug s storitvijo kaznivega dejanja ali zaradi njega izogne obveznemu izplačilu iz svojega premoženja (npr. zatajen davek)3. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta obe sodišči zaključili, da dejanski dolžnik L. že ob zapadlosti predhodnega posojila ni imel sredstev za poplačilo le tega, prav tako ni bilo mogoče realno pričakovati poplačila posojila iz zastavljenih srbskih vrednostnih papirjev. Prvostopenjsko sodišče je v tč. 48 podrobno obrazložilo premoženjsko stanje poroka B. P., kateri je bil zaposlen kot predsednik uprave Gospodarske družbe M. d.d., njegov letni dohodek po podatkih FURS za leti 2011 in 2012 je bil približno 180.000 EUR, poleg tega je bil lastnik osebnega avtomobila višjega cenovnega razreda in solastnik stanovanja. Glede poroka D. je poudarilo, da je navedena gospodarska družba očitno razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, saj je prav v navedenem obdobju, to je junija in oktobra 2012 delno poplačala posojilo L. v znesku preko 80.000 EUR. Ob upoštevanju povzetega dejanskega stanja je pritrditi nižjima sodiščema, da je bila porokoma s kaznivim dejanjem pridobljena protipravna premoženjska korist v višini zneska, za katerega je poroštvo prenehalo. V kolikor zapadli kredit ne bi bil refinanciran z novim posojilom, bi banka zaradi plačilne nezmožnosti dejanskega dolžnika, do poplačila kreditne terjatve prišla s strani porokov, ki sta odgovarjala solidarno in imela zadostna sredstva in premoženje za poplačilo posojila. Tako je letni dohodek B. P. dosegel skoraj dvakratnik zneska posojila, ki se je refinanciralo. Zato je šteti, da sta se poroka s tem, ko je bilo posojilo poplačano z refinanciranjem z novim posojilom, izognila obveznemu izplačilu iz svojega premoženja.

14. Odločitev, da je prenehanje poroštva predstavljala protipravna premoženjska korist porokoma, ni v nasprotju z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča, kot to trdi zagovornik obsojenega P. Sklicuje se na sodbo I Ips 9758/2012, vendar se v navedeni sodbi Vrhovno sodišče do vprašanja, ali je bila obsojencu pridobljena premoženjska ali nepremoženjska korist ni opredelilo. Brezuspešno je tudi sklicevanje na sodbo I Ips 137/09, saj po vsebini ni primerljiva z obravnavano zadevo. V navedeni zadevi je bilo razsojeno, da je bila s tem, ko je bilo dano poroštvo, pridobljena nepremoženjska korist posojilojemalcu (kateri je posojilo sicer odplačal, vendar brez poroštva posojila ne bi mogel pridobiti) in ne poroku, kot v obravnavanem primeru.

15. Prav tako ne drži trditev zagovornika obsojenega P., da je pridobitev protipravne premoženjske koristi z razlogi nezmožnosti poplačila kreditne terjatve s prodajo zastavljenih vrednostnih papirjev navedlo šele pritožbeno sodišče. Prvostopenjsko sodišče je v tč. 52 presodilo, da je bilo iluzorno pričakovati, da bo banka lahko od L. in od gospodarske družbe V. d.o.o. lahko izterjala omembe vreden del dolga, saj je vrednost vrednostnih papirjev v Srbiji padala že vrsto let in je nedvoumno šlo za dolgo in globoko krizo. Tako je torej že prvostopenjsko sodišče zaključilo, da zapadlega posojila ni bilo mogoče poplačati iz zastavljenih vrednostnih papirjev, saj so bili zastavljeni izključno srbski vrednostni papirji. Tako zatrjevana kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s členoma 355 in 392 ZKP kakor tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave niso podane. Zahteva nadalje trdi, da so zaključki pritožbenega sodišča v točki 6, kjer je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene očitke glede pridobitve premoženjske koristi, protispisni, vendar tega ne obrazloži, zato zahteve v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Z navedbami v obeh zahtevah, da zgolj pozivanje poroka k plačilu poroštvene obveznosti ne pomeni, da bo dolg dejansko poplačan, saj je to odvisno od okoliščin konkretnega primera, da bi imeli poroki možnost premoženje skriti in tako do poplačila ne bi prišlo, zaradi česar vsega ponavljati svoji stališči, da višino koristi ni mogoče enačiti z višino obveznosti, za katero je poroštvo dano, zahtevi podajata drugačno oceno dejanskega stanja, kot sta jo zavzeli nižji sodišče, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

16. Zagovornik obsojenega P. trdi, da je drugostopenjsko sodišče pritožbene navedbe o izrečeni kazenski sankciji zavrnilo z razlogi, ki jih prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, s čimer uveljavlja kršitev 355. in 392. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP v zvezi z 22. in 25. členom Ustave. Zagovornik je v pritožbi izpostavil, da je B. P. A., ki s kaznivim dejanjem povzročeno škodo v znesku 100.000 EUR plačal in trdil, da navedeno pri izreku kazenske sankcije ni bilo upoštevano. Pritožbeno sodišče je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je bila škoda povrnjena šele tedaj, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito in vložena tožba zoper tedanje člane uprave A. Pri tem je poudarilo, da je bilo plačilo izvršeno na podlagi izvensodne poravnave, ki je bila podpisana šele po tem, ko je bila podana kazenska ovadba in so policisti že opravili razgovore z obsojenci. Ni pritrditi zahtevi, da vprašanje, kdaj je bila podana kazenska ovadba, na glavni obravnavi ni bilo pretreseno, saj je bila na glavni obravnavi kazenska ovadba odvetniške pisarne za A. prebrana. Kdaj so policisti z obsojenci opravili razgovor ni odločilno dejstvo in tudi ne gre za dejstvo, ki obsojencem ne bi bilo poznano. Že prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je bila izvensodna poravnava podpisana po vložitvi zahteve za preiskavo, plačilo pa je bilo izvršeno skoraj tri mesece po podpisu izvensodne poravnave. Drugostopenjsko sodišče je tako v okviru pritožbenih navedb opravilo presojo pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, v kakšnem obsegu poplačilo škode vpliva na izrečeno kazensko sankcijo. Na podlagi listinske dokumentacije, ki je bila v dokaznem postopku prebrana, je presodilo, da je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je poplačilo škode pripisati aktivnemu postopanju oškodovanca, ki je vložil tako civilno tožbo, kakor tudi kazensko ovadbo. Pri tem ni navedlo novih okoliščin, zoper katere se obsojenec ne bi imel možnosti braniti, saj je že prvostopenjsko sodišče presodilo, da je bila poravnava podpisana in plačilo izvršeno po vloženi zahtevi za preiskavo, kar predpostavlja, da je bila pred tem podana kazenska ovadba in opravljen razgovor z osumljenci. Zahteva uveljavlja, da pritožbena sodba glede odločitve o pritožbi na izrečeno kazensko sankcijo ne predstavlja ustrezno obrazložene sodne odločbe, da pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe ni odgovorilo dovolj obrazloženo, vendar teh svojih trditev ne konkretizira. Zahteva nadalje trdi, da je obsojenemu B. P. izrečena kazenska sankcija nerazumno visoka v primerjavi s sankcijami v dveh drugih konkretnih gospodarsko kazenskih zadevah, ki jih citira. S tem ne uveljavlja nobene od zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, temveč izraža nestrinjanje z izrečeno kazensko sankcijo, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

17. Zagovornik obsojenega V. navaja, da zahtevo vlaga iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Dejansko zahteva uveljavlja zgolj kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je, da so razlogi sodb nasprotni ostalim argumentom sodbe, da je podano nasprotje med prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo, da imata sodbi nejasne in očitno pomanjkljive razloge o ključnih izvedenih dokazih, ter da se opredeljujeta samo do obremenilnih dokazov, ne pa do vseh izvedenih dokazov oziroma so ti v sodbi sodišča prve stopnje zgolj povzeti, ni pa sodba glede teh dokazov zavzela stališča (kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP). Pritožbenemu sodišču očita, da na pritožbene navedbe ni odgovorilo oziroma, da je zgolj pritrdilo napačni oceni prvostopenjskega sodišča, ne da bi navedlo argumente. Trdi, da je bila z vsem navedenim obsojencu kršena pravica iz 22. člena Ustave do enakega varstva pravic.

18. Zahteva neutemeljeno trdi, da sodišči nista presodili obsojenčevega zagovora, da sam ni bral bonitetnega mnenja in je zaupal poročilu, ki je bilo predstavljeno na seji, da v nobenem kreditnem predlogu ni bilo navedeno osebno poroštvo B. P., niti lastniška struktura družbe D. in tako z navedenim ni bil seznanjen.

19. Prvostopenjsko sodišče je v točki 40 povzelo izpovedbe prič o tem, kako so potekale seje uprave, ko je odločala o kreditih. Predstavnik sektorja za domači trg je predstavil kreditni predlog, vodja S. je predstavila bonitetno poročilo. Bonitetna mnenja se niso brala, vendar so bila na sejah predstavljena. V točki 35 je povzelo vse predhodne kredite, ki so bili z obravnavanim kreditom refinancirani. Ugotovilo je, da so bila poroštva vedno navedena samo v bonitetnem mnenju in ne v predlogu za podaljšanje kredita. Pri tem je že v točkah 28 in 29 navedlo, pri katerih od teh kreditov je pri odobritvi oziroma sprejetju aneksa sodeloval obsojeni P. V točki 34 je podalo dokazno oceno, da je iz podatkov, ki so bili predstavljeni kreditnemu odboru v zvezi z inkriminiranim kreditom jasno razvidno, da se z novim kreditom zapreta dva predhodna, novi kredit pa ni več zavarovan s poroštvom B. P. in zastavo portfelja vrednostnih papirjev D. Res ni jasno omenjeno poroštvo D., kar pa ne spremeni bistva, da družba nima več vloge pri zavarovanju kredita. V točki 35 je obrazložilo, iz katerih razlogov ne sledi zagovoru, da je bil opis zavarovanja nejasen. Poudarilo je, da je nujno potrebno hkrati upoštevati tako podatke v kreditnem predlogu, kot priloženemu bonitetnemu mnenju, kar vse skupaj obsega tri strani, ki za izkušenega bančnika ne predstavlja velike ali nepregledne količine podatkov, pri čemer komitent ni bil prvič obravnavan. Sledilo je izpovedbi K., da se je o umiku poroštev na seji razpravljalo, v zvezi s tem je imel pomisleke obsojeni V. V točki 47 sodbe je obrazložilo, da zagovoru obsojenega V., da ni vedel za umik poroštva, ne verjame tudi iz razloga, ker je soobsojeni P. povedal, da je za umik poroštva vedel. Izpovedbe prič o lastništvu družbe D.so povzete v točkah 30 in 31. Tako so G. S., M. K., M. J., T. R. in tudi C. D. povedali, da jim je bilo znano, da je z navedeno družbo lastniško povezana družina P. Drugače je izpovedala J. G., kateri ni sledilo, saj je pripravila enega od bonitetnih mnenj, kjer je kot porok nastopala navedena družba. Prvostopenjsko sodišče je v točki 31 obrazložilo, da tako na podlagi izpovedbe zaslišanih prič, kakor tudi dejstva, da je imela družba D. odprt račun pri A. ocenjuje, da je bila lastniška struktura tega podjetja zaposlenim v A. znana. Ker si je uprava med seboj zaupala in tesno sodelovala, je ugotovilo, da je bil z navedenim seznanjen tudi obsojeni V. 20. Pritožbeno sodišče je razlogom prvostopenjskega sodišča pritrdilo v točki 10. povzelo je bistvene okoliščine, na katerih je prvostopenjsko sodišče gradilo dokazno oceno, to je izpovedbe prič, okoliščino, da je bilo med člani uprave zaupno razmerje ter zlasti, da že iz uvodne preglednice bonitetnega mnenja, ki je bil priloga predloga za odobritev kredita, kratko, jedrnato in jasno izhaja, da novi kredit ni več zavarovan s poroštvom B. P. in portfelja vrednostnih papirjev D. Izpostavilo je, da predlog in bonitetno mnenje skupaj obsegata tri strani in poudarilo, da je obsojeni izkušen bančnik. S komitentom L. se je seznanil kot član uprave že v letih 2009 in 2010, ko se je strinjal s predlogi za reprogramiranje in podaljšanje kreditov. V točki 12 je presodilo, da je povsem izključena možnost, da bi obsojenec kot izkušen bančnik, ki je bil v času odločanja eden od članov uprave banke, ravnal malomarno in površno pri odločanju o tako pomembnih zadevah, kot je odobravanje visokih lombardnih kreditov. S tem je zavrnilo pritožbene navedbe, ki so ponavljale zagovor, da je bil obsojenec na seji kreditnega odbora zaveden. Enako je presodilo glede njegovega vedenja o lastniški strukturi D. in poroštva B. P. Na pritožbene trditve, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo, da obsojenec bonitetnega mnenja ni prebral, je odgovorilo, da je prvostopenjsko sodišče na več mestih ob oceni izpovedb prič in zagovora soobsojenca ugotovilo, da je obsojenec vedel, da se z reprogramiranjem kredita izpušča zavarovanje s poroštvi, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje prepričano, da je obsojeni V., enako kot soobsojeni P. dobro poznal vsebino bonitetnega mnenja, saj je o njem na seji tudi razpravljal. S tem pritožbeno sodišče ni navedlo drugih razlogov, kot so zaključki izpodbijane sodbe, kot to neutemeljeno trdi zahteva. Zahteva na več mestih ponavlja, da iz kreditnega predloga ne izhaja, da se z reprogramiranjem kredita izpušča zavarovanje, s čimer po vsebini nasprotuje dokazni oceni, da navedeno jasno izhaja iz bonitetnega mnenja, ki je priloga predlogu, kar je glede na obseg gradiva, to je tri strani, obsojenec lahko prebral in ugotovil tudi na sami seji kreditnega odbora;

21. Pritožbeno sodišče je v točki 10 na strani 8 obrazložilo, da je obsojeni V. izkušen bančnik, ki je v A. prišel v letu 1998, bil nekaj časa direktor banke v Sofiji in zadnjih pet let član uprave banke, v točki 12 pa, da je bil kot izkušen bančnik vrsto let na odgovornih vodstvenih funkcijah. Zato ni pritrditi zahtevi, da pritožbeno sodišče ne pojasni, zakaj šteje, da je obsojeni V. „izkušen bančnik“.

22. Tudi ni mogoče pritrditi zahtevi, da so razlogi obeh sodb glede obsojenčevega naklepa nejasni. Trdi, da niso navedeni jasni razlogi o tem, da je obsojenec imel namen pridobiti protipravno premoženjsko korist B. P., kakor tudi, kdaj sta se obsojenca dogovorila in uskladila, ker če bi obstajal njun predhodni dogovor, obsojeni V. na seji ne bi razpravljal. Izpostavlja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obsojenčev motiv ni znan, kar negira njegov naklep. Trdi, da pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ni odgovorilo.

23. Kot je bilo že povzeto, je prvostopenjsko sodišče na več mestih obrazložilo na podlagi katerih okoliščin šteje, da je obsojeni V. vedel, da se s podpisom nove kreditne pogodbe ukinjata poroštvi, povezani z družino P. Tako je med drugim v točki 52 na strani 57 presodilo, da sta bila oba obsojenca izkušena bančnika in sta zlahka v tako kratkem času, ki je bil potreben za obravnavo kreditnega predloga, razbrala bistvene informacije iz ne preobsežnega bonitetnega mnenja in kreditnega predloga. Poudarilo je, da je bilo tudi pričama S. in K., ki sta v primerjavi z obsojencem manj izkušena bančnika, jasno, da je novi kredit slabše zavarovan. Zato je prepričano, da sta oba obsojenca vedela, da se izpušča zavarovanje s poroštvi zato, da se izboljša položaj porokov in oškoduje A., saj ni bilo pričakovati, da bi L. in z njim povezane družbe kredit lahko poplačale. Pri tem je še poudarilo, da če tudi je bil obsojeni V. bolj podkovan na področju zakladništva, je bil do trenutka odločanja že vrsto let član uprave, o kreditnih predlogih se je odločalo vsakodnevno, večkrat je odločal tudi o kreditih povezanih s komitentom L. Po prepričanju sodišča obsojeni V. ni bil slabo podkovan ali celo nekompetenten za tako visoko funkcijo, ki jo je opravljal. Tudi ni deloval malomarno, kajti na seji je bil aktiven, diskutiral je, a se je s predlogom tudi strinjal, v kolikor se ne bi, bi se predlog vrnil v nadaljnjo proceduro. Poudarilo je, da je pri tem kršil interni akt banke, to je Pravilnik o postopkih odobravanja dokumentiranja in vodenja naložb v A., ki določa, da pri restrukturiranju banka praviloma zahteva od stranke dodatna zavarovanja. V točki 53 je presodilo, da obsojenca naklepno nista ravnala v skladu s predpisi, ki so jima narekovali posebno skrbnost v zvezi z opravljanjem funkcije člana uprave banke. Navedlo je, da po prepričanju sodišča obsojenemu V. ni bilo neznano, da je porok B. P. sin obtoženega P., pa tudi, da je D. v lasti družine P. Prvostopenjsko sodišče je tako na več mestih v sodbi ocenilo obsojenčev zagovor in obrazložilo, iz katerih razlogov mu ne verjame in ocenjuje, da je ravnal naklepno. Navedbe v zahtevi, da tega ni obrazložilo v točki 56, zato ne držijo. Pritožbeno sodišče je razloge, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče sklepalo na obsojenčev naklep, povzelo v točki 23 in jim pritrdilo.

24. Zaključki obeh sodb o direktnem naklepu so obsežni in prepričljivi. Obrazložili sta, da je obsojenec vedel, da novi kredit ni več zavarovan s poroštvi povezani z družino P., da mu je bilo poznano, da kreditojemalec kredita ni sposoben odplačati, da se banka ne more poplačati iz zastavljenih vrednostnih papirjev, pri tem pa mu je bilo poznano bistveno boljše premoženjsko stanje B. P. in njegova povezanost s soobsojencem, s katerim sta bila več let skupaj člana uprave, ter povezanost slednjega tudi z družbo D. Presodili sta, da se je obsojenec zavestno odločiti kršiti tako interne akte banke, kakor tudi številne druge predpise in namesto varovanja premoženjskih interesov banke, ki jih je bil po funkciji dolžan zastopati, dal prednost finančnim interesom družinsko povezanih oseb s soobsojencem. Zaključki o direktnem naklepu so jasni, zato zapis, da je imel možnost obsojenec podpis odkloniti, ne pomeni, kot to zmotno zatrjuje zahteva, da sodišče dopušča možnost, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z opustitvijo in ne z direktnim naklepom.

25. Zahteva nima prav, da se prvostopenjsko sodišče do tega, da je D. v zameno za reprogram kredita del kredita v skupnem znesku 88.000,00 EUR poplačal, ni opredelilo. Tako v točki 52, kakor tudi v točki 54 sodbe je poudarilo, da sta bila tako B. P., kakor tudi D. poroka za celotno posojilo. Pritožbeno sodišče je v točkah 10., 13. in 22. zavrnilo je pritožbeno tezo, da je šlo za neke vrste poravnavo in da takšen dogovor za banko ni bil škodljiv. Presodilo je, da ni mogoče najti nobenega razumnega argumenta, s katerim bi lahko pojasnili izgubo finančno tako kredibilnih porokov kakor sta bila B. P. in D., ki sta bila poroka za celoten kredit. 26. V zvezi z izpovedbo priče M. K. zahteva podaja oceno njene izpovedbe v povezavi z ostalimi dokazi, poudarja, da obsojenega V. ni opozorila na navzkrižje interesov, da je pravnomočno obsojena, da se je na glavni obravnavi bolje spominjala obravnavane seje kot na policiji, da je imela interes sebe razbremeniti ter da njena izpovedba ni bila ocenjena v povezavi z izpovedbo priče S. Navedena je bila v kritičnem obdobju vodja sektorja za domači trg pri A., kjer je bil pripravljen kreditni predlog, na podlagi katerega sta obsojenca sprejela sklep o odobritvi posojila, ki je predmet tega kazenskega postopka. Opisala je, kako je potekala razprava na seji, pred sprejemom sklepa o reprogramiranju posojila L., ki je predmet tega kazenskega postopka. Obe sodišči sta se do izpovedbe te priče obširno opredelili, prvostopenjsko zlasti v točki 52 sodbe, pritožbeno pa točki 12 sodbe. Poudarili sta, da se njena izpovedba v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, izkaže kot prepričljiva. Zahteva ne konkretizira, v čem je izostala ocena izpovedbe te priče v povezavi z izpovedbo priče S., zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritrditi je nižjima sodiščema, da okoliščina, da je bila priča obsojena v drugem kazenskem postopku (za kaznivo dejanje na škodo A., vendar ni bila spoznana za krivo, da je upravo zavajala) na verodostojnost njene izpovedbe v tem postopku, ki je potrjena z drugimi izvedenimi dokazi, ne more vplivati. Ne drži, da se sodišči nista opredelili do izpovedbe T. R., da so se bonitetna mnenja delala tik pred zdajci, ter da K. bonitetnega mnenja na kreditnem odboru ni brala. Kot je bilo že poudarjeno, sta sodišči sprejeli, da je obsojeni V. bonitetno mnenje prejel šele na seji, vendar ob tem ocenili, da je bilo dovolj pregledno, da se je na seji z njim seznanil, pri čemer je na seji mnenje predstavila bonitetna služba. Zahteva tako po vsebini s povzetimi očitki poskuša izpodbiti verodostojnost priče. 27. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je bila seja kreditnega odbora sama sebi namen in da je bil kredit dogovorjen mimo vednosti obsojenega V. Pritožbeno sodišče je v točki 13 navedeno pritožbeno tezo zavrnilo. Zaključilo je, da dejstvo, da je porok Družba D. banki nakazala prvi del zneska, ki je bil dogovorjen za delno poplačilo kredita v zameno za sprostitev poroštva, tri mesece pred izplačilom kredita in samo sejo kreditnega odbora, še zdaleč ne dokazuje, da je bila seja sama sebi namen in da je bil kredit dogovorjen mimo vednosti obsojenega V. Obe sodbi sta presodili, da je bilo za izvršitev kaznivega dejanja odločilno, da je obsojeni V. na seji uprave pritrdil sklepu o odobritvi oziroma refinanciranju kredita L. Zahteva tudi nima prav, ko trdi, da drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da M. K. ni opozorila obsojenega B. P. na obstoj kolizije interesov. V točki 16 je poudarilo, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila praktično vsem zaslišanim pričam dobro znana povezanost obsojenega P. z obema porokoma, kar pomeni, da sta oba obsojenca zelo dobro vedela za kolizijo interesov. Na kolizijo interesov bi moral opozoriti sam obsojeni P., pa tudi vsak član uprave. Presodilo je, da je takšna pritožbena navedba pokazatelj, da obsojenec ne sprejema svoje odgovornosti, ko vali krivdo na po rangu nižje uvrščeno delavko banke.

28. Iz povzetega izhaja, da očitani kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 395. člena ZKP nista podani. Po vsebini zagovornik obsojenega V. z navedbami v zahtevi ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, temveč izraža nestrinjanje z v sodbi ugotovljenim dejanskim stanjem, in podaja drugačno dokazno oceno, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

29. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahtevi sklicujeta, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno, delno pa tudi materialnopravno neizčrpani, je Vrhovno sodišče zahtevi obeh zagovornik za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

30. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornika obeh obsojencev z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, zato sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7113 in 7152 ter 7119 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju premoženjskega stanja vsakega od obsojencev in zapletenosti postopka.

1 I Ips 159/2011 in I Ips 15103/2010 2 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 20175/2015 in I Ips 34284/2015 3 Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del; GV Založba 2001; str. 520