Jedro

Analizator dimnih plinov, ki je uvožen za neposrednega uporabnika servisne dejavnosti, ne služi neposrednemu varstvu človekovega okolja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 23.4.1992, s katero je carinarnica zavrnila njeno zahtevo za oprostitev plačila carine za 1 komplet analizatorjev dimnih plinov, ki je bil uvožen za neposrednega uporabnika iz Ljubljane, po uvozno carinski deklaraciji carinske izpostave Javna skladišča Ljubljana z dne 21.2.1992. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 14. točke 29. člena carinskega zakona in navaja, da je tožeča stranka svoji vlogi za oprostitev plačila carine priložila vsa zahtevana dokazila, med drugim tudi mnenje Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora, da se oprema rabi za neposredno varstvo človekovega življenjskega okolja, toda po stališču tožene stranke uvožena oprema ne predstavlja neposrednega, ampak posredno varstvo človekovega okolja. Iz prospekta in druge dokumentacije pri deklaraciji namreč izhaja, da se analizator dimnih plinov uporablja za kontrolo emisije dimnih plinov in toplotno-tehničnih karakteristik posameznih kurilnih naprav. O rezultatih se seznanijo tako uporabniki kurilnih naprav, kot tudi inšpekcijske službe, da lahko v primeru prekomernega onesnaževanja ukrepajo. To je po mnenju tožene stranke posredno varstvo človekovega okolja, neposredno varstvo pa predstavljajo n.pr. naprave, ki očistijo dimne pline škodljivih posledic pred izpustom v zrak.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je odločba protislovna, saj v obrazložitvi navaja, da izpolnjuje vse predpisane pogoje za brezcarinski uvoz, v nasprotju z mnenjem pristojnega ministrstva pa ugotavlja, da ti pogoji niso izpolnjeni. Ministrstvo za okolje, ki je pristojno za izdajo mnenj, katera oprema neposredno vpliva na varstvo okolja, ima za dajanje takih mnenj nedvomno tudi potrebno strokovnost. Navaja, da je analiza dimnih plinov proces, ki je neposredno povezan z optimiranjem izgorevanja, ki pa prepreči škodljive emisije, še preden pridejo plini do filtrov. Opozarja še, da carinarnice nimajo enotnih meril in navaja, da so bili nekateri komitenti pri uvozu takih naprav oproščeni carine. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 14. točke 1. odstavka 29. člena carinskega zakona (Ur.list SFRJ, št. 34/90, prečiščeno besedilo - CZ) so oproščena plačila carine podjetja za opremo, ki se ne izdeluje pri nas in je namenjena za neposredno varstvo človekovega življenjskega in delovnega okolja. Za navedeno carinsko oprostitev torej ne zadostuje, da je namenjena za varstvo okolja, ampak mora uporaba takšne opreme imeti neposreden vpliv na varstvo okolja. Pri presoji tega pogoja se sodišče strinja s toženo stranko, da analizator dimnih plinov, ki je uvožen za neposrednega uporabnika servisne dejavnosti, ne služi neposrednemu varstvu človekovega okolja. Neposredni učinek določene opreme za varstvo okolja se od posrednega učinka razlikuje ravno po tem, da uporaba opreme že sama pozitivno vpliva na varstvo okolja. Takšnih učinkov pa merjenje in analiza dimnih plinov v servisni dejavnosti nima, saj so ugotovitve, s katerimi se pride do podatkov o dimnih plinih, šele podlaga za morebitne ukrepe, s katerimi se neposredno vpliva na varstvo okolja.

Utemeljen tudi ni tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba protislovna, ko navaja, da je tožeča stranka predložila vsa potrebna dokazila, predloženega mnenja Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora pa ne upošteva. Ko odloča o carinski oprostitvi, carinarnica namreč ni vezana na predloženo mnenje, ampak ugotavlja obstoj pogojev za oprostitev carine tudi glede na vse druge okoliščine, ki jih v carinskem postopku sama ugotovi.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe navedenih zveznih zakonov je sodišče uporabilo smiselno kot republiške predpise po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).