Jedro

S sklepom, s katerim se dovoli obnova postopka, postopek ni pravnomočno končan, zaradi česar revizija zoper takšno odločitev ni dovoljena.

Izrek

Revizija proti odločitvi o dovolitvi obnove postopka se zavrže. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan z ugotovitvama, da tožniku pripada nujni delež na zapuščini pokojne M. do višine 19/100 na nepremičninah in 20/100 na premičninah ter da je tožnik v zakonski zvezi z M. pridobival skupno premoženje, zaradi česar je iz tega naslova na nepremičnem premoženju postal solastnik do 25/1000 na premičnem pa do 20/100. Nato je odločilo, da mora toženka izstaviti tožniku listino, na katere podlagi se bo vknjižil kot solastnik hiše (zemljiškoknjižno telo II - vl. št. 534 k.o. x ter imetnik pravice uporabe parc. št. 1316 k.o.x do 184/1000, obenem pa kot uporabnik parcel št. 1318, 1319 in 1320 k.o. x do 189/1000. Istočasno je v svojo odločbo povzelo obseg premičnin, ki so bile ugotovljene med postopkom in toženki naložilo, da mora tožniku izročiti 16/100 tega premičnega premoženja. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obseg nujnega deleža, istočasno pa tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik v času trajanja zakonske zveze s pokojno zaradi prispevanja k skupnemu premoženju postal tudi imetnik pravice uporabe zemljišč v družbeni lastnini na parcelah številka 1318, 1319 in 1320 k.o. x do 25/1000. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri pravnem stališču, da za obnovo postopka ni bilo zakonitega razloga. Revizijska odločba namreč ne pomeni novega dejstva ali novega dokaza, zaradi katerega bi bilo mogoče dovoliti obnovo postopka. Vse okoliščine v zvezi z nujnim deležem so bile toženi stranki znane že s pravnomočnostjo sodbe. Sicer pa je sprejeta odločitev v nasprotju z izvedenimi dokazi in podatki spisa. Iz listin je razvidno, da je tožnik v nepremičnine vlagal znatno več, kot mu je s sodbo priznano. Od 7.7.1965 do 1.3.1972 je sam plačeval obroke za posojila, ki so bila najeta za gradnjo hiše. Poplačal je tudi druge dolgove. Nujni delež je torej napačno izračunan.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija proti odločitvi o dovolitvi obnove postopka ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

Revizijo je mogoče vložiti tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 400. člena ZPP). V obravnavanem primeru sta sodišči nižje stopnje odločali o predlogu za obnovo postopka, ki ga je vložila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je sprejelo stališče sodišča prve stopnje, ki je predlogu za obnovo postopka ugodilo in pravnomočno sodbo razveljavilo. Vendar pa s tem sklepom postopek ni bil pravnomočno končan, saj se je nadaljeval z obravnavanjem glavne stvari, v kateri sta obe pravdni stranki imeli možnost uporabiti tako redna kot izredna pravna sredstva. O pravnomočnem končanju postopka bi bilo mogoče govoriti le tedaj, če predlogu za obnovo postopka ne bi bilo ugodeno, ali če bi bil predlog zavržen. Iz navedenih razlogov revizija zoper odločitev o obnovi postopka, ki jo je treba šteti za sklep, ni dovoljena (4. odstavek 400. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 389. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 392. ZPP člena zavrglo.

Sicer pa revizija sodbi sodišča druge stopnje očita zmotno oceno izvedenih dokazov. Izrecna revizijska navedba v tej smeri nasprotuje določbi 3. odstavka 385. člena ZPP. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dokazna ocena o višini tožnikovih vlaganj v nepremično premoženje torej samo po sebi ne more biti predmet posebne revizijske presoje; upoštevana je bila le posredno pri pravni presoji o višini deležev na skupnem, v zakonski zvezi s pokojno pridobljenem premoženju in s tem v zvezi pri izračunu višine nujnega dednega deleža tožnika na tistem delu skupnega premoženja, ki je bil v lasti zapustnice in ki je torej predmet zapuščinskega postopka. Glede pravne presoje pa ima izpodbijana sodba prepričljive razloge. Revizijsko sodišče nima pomislekov ob ugotovitvi, da je višina deležev na skupnem premoženju tožnika in pokojne v bistvu določena že v predhodnem, pravnomočno končanem postopku, in da je predmet uporabe materialnega prava predvsem končna določitev tožnikovega solastninskega deleža, ob upoštevanju višine njegovega nujnega deleža na tistem delu skupnega premoženja, ki je bil v zapustničini lasti in tistem, na katerem je sam pridobil lastninsko pravico. Revizijska trditvena podlaga, ki naj bi v tej smeri pokazala na napačno pravno presojo na nižjih stopnjah, je skopa, saj se le posplošeno sklicuje na "nepravilno ocenjena vlaganja v nepremičnine". Trditev, da je tožnik "v nepremičnine vlagal v znatno večji meri, kot se mu to priznava" je le ponavljanje njegove lastne presoje o višini solastnih deležev na skupnem premoženju. Ta višina je bila določena ob uporabi računske operacije, temelječe na vrednosti opravljenih del, izdatkov in vrednosti darila toženki.

Omeniti je treba še revizijsko trditev, da sta odločitvi in obrazložitvi sodb nižjih sodišč "v nasprotju z izvedenimi dokazi in s spisovnim gradivom "ter da je pri vlaganjih v stavbo zlasti zanemarjeno dejstvo, da je tožnik od 1965 do 1972 leta sam odplačeval obroke od najetih posojil za gradnjo in plačal dolgove različnim obrtnikom". S takšno trditvijo je namreč vsebinsko uveljavljan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa sodbi sodišč druge in prve stopnje nista niti v nasprotju z vsebino listin, zbranih v spisu, niti nista zanemarili v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev. Navedena dejstva, ki se med drugim nanašajo tudi na zatrjevano plačevanje dolgov, sta dokazno ocenili. Nestrinjanje z dokazno oceno pa posega, kot je že povedano na področje dejanskih ugotovitev, ki pa ne morejo biti predmet revizijske presoje.

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana. Ker ni podan tudi revizijski razlog po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katerega je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena v zvezi z določbo 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožnik nosi sam svoje stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspel, tožena stranka pa svoje, ker z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).