Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 677/2015

ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.677.2015 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog kriteriji sodna razveza denarno povračilo
Višje delovno in socialno sodišče
14. januar 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka ni dokazala, katere kriterije iz Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti je uporabila pri določitvi presežnih delavcev, niti na kakšen način jih je uporabila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka kršila določila Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti, pri čemer je kot odločilni glavni kriterij štela delovno dobo delavcev pri njej in tako odpustila tožnika, ki se je izmed primerljivih delavcev zaposlil zadnji. Tožena stranka namreč ni ugotavljala delovnih izkušenj tožnika in primerljivih delavcev, pri tem pa ni mogoče upoštevati le delovnih izkušenj, ki jih je tožnik pridobil pri toženi stranki, pač pa vse pridobljene delovne izkušnje na enakih ali sorodnih delih v času trajanja delovnih razmerij. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke iz poslovnega razloga z dne 7. 4. 2014 nezakonita in se odpravi (I. točka); da se ugotovi, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pač pa je trajalo do 4. 1. 2015 in ponovno od 1. 3. 2015 do 24. 3. 2015, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 12. 2009 (II. točka). Nadalje je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del plače za mesec marec 2015, in sicer za čas od 1. 3. 2015 do 24. 3. 2015 (glede na bruto mesečno osnovo 673,36 EUR z dodatki) in mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezno neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje do plačila, v roku 8 dni (III. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v bruto znesku 3.366,80 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka). Kar je tožnik zahteval več (ugotovitev trajanja delovnega razmerja med 5. 1. 2015 in 28. 2. 2015 ter obračun in izplačilo plač od 17. 5. 2014 do 28. 2. 2015), je zavrnilo (V. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 509,35 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (VI. točka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo v točkah I, II, III, IV in VI iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj sodišče ni uporabilo določbe 8. člena ZPP oziroma te določbe ni uporabilo pravilno in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti glede na to, da izrek nasprotuje razlogom sodbe in po 15. točki drugega odstavka 239. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami ter zapisniki, zaradi napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot posledice bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in o zadevi odloči v lastni pristojnosti, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa tožena stranka predlaga, da pristojno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Bistvo vsake sodbe je njena dokazna ocena, ki mora biti skladna z določili 8. člena ZPP, temeljiti mora na vestni presoji vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Iz 8. člena ZPP torej izhaja metodološko napotilo za presojo izvedenih dokazov, dokazna ocena mora biti analitično sintetična. Sodišče je storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka, saj je izrek sodbe nerazumljiv ter nasprotuje razlogom sodbe ter po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi veliko zaključkov, ki so v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki in nenazadnje s stališči sodišča o tem, katere izpovedbe in pojasnila sprejema. Sodišče je nepravilno uporabilo prvi odstavek 213. člena ZPP, pri čemer sodišče navede, da naj bi tožena stranka obšla določila 17. člena Kolektivne pogodbe za grafično dejavnost, na kar naj bi med drugim kazalo tudi to, da je na tožnikovo delovno mesto prišel A.A., katerega je tožena stranka v odgovoru na tožbo nazivala kot pomočnika tiskarja, torej kot delavca, ki naj bi ga upoštevala kot primerljivega delavca, priča B.B., pa naj bi izpovedal, da je bil A.A. zaposlen na delovnem mestu kot strežnik. Po stališču sodišča je vprašljiva toženkina izbira primerljivih delavcev, zaradi česar ni bilo mogoče preveriti, ali so bili ti delavci zaposleni na delovnem mestu „pomočnik tiskarja“, vse to pa naj bi kazalo na obid določbe 17. člena Kolektivne pogodbe za grafično dejavnost. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo naštela vse delavce, ki so bili zaposleni na delovnem mestu „pomožni tiskar“ (oziroma „pomočnik tiskarja“) in so torej opravljali isto delo kot tožnik. Med temi delavci je bil naveden tudi A.A.. Tožena stranka tako ni imela razloga, da za delavce, katerim delovnega mesta tožnik ni osporaval, predloži pogodbe o zaposlitvi, saj neprerekanih dejstev ni potrebno dokazovati. Tožena stranka je za poimensko naštete delavce, katere naj bi spustila, predložila prve strani pogodb o zaposlitvi, s čemer je dokazala, da ne opravljajo dela „pomočnik tiskarja“ in tako v primeru tožnika ne sodijo med primerljive delavce. Delovno mesto A.A. ni bilo sporno. V zvezi z navedbo tožene stranke o tem, kateri delavci so poleg tožnika še opravljali delo „pomočnik tiskarja“ in so bili zato primerljivi tožniku, tožnik ni imel nobenih pripomb, razen da niso navedeni vsi delavci, ki naj bi opravljali delo „pomočnik tiskarja“ in še na delovnem mestu „pomočnik tiskarja“, tožnik ima končano manj kot osnovno šolo. Glede delovnih izkušenj je sodišče napačno štelo, da tožena stranka kriterija ni upoštevala, ker z delavci ni opravila razgovora o njihovih delovnih izkušnjah na enakih ali sorodnih delih. Morda so izpovedbe zaslišanih prič v tem delu res nekoliko „nerodne“, vendar pa gre za ljudi, ki nimajo pravne izobrazbe. Za ugotavljanje delovnih izkušenj je dejansko vprašanje, ki je vezano na konkreten delovni proces. Kot je bilo znano delodajalcu je tožnik, preden se je zaposlil v družbi C. d.o.o. delal na D. tiskalnem stroju, ki po velikosti in funkciji ni primerljiv z rotacijskimi stroji. Tožnik je pojasnil, da je delal na drugačnih strojih, kot jih ima tožena stranka. Zaslišana priča B.B. je pojasnil, da odpuščanja delavcev potekajo že od leta 2009 in je zaradi zmanjšanja dela že takrat bil tožnik prestavljen na drug stroj. Tožnik je tudi povedal, da je zamenjal E.E.. Tožena stranka navaja, da ima tožnik najmanj izkušenj na rotacijskih strojih, na katerih delo poteka pri toženi stranki. Glede višine odškodnine tožena stranka prereka odločitev sodišča, ki ni upoštevalo okoliščin konkretnega primera in je dalo preveliko težo okoliščini, da naj bi prišlo do „nezakonitega prenehanja“ delovnega razmerja. Sodišče ne sme tožene stranke še dodatno namerno kaznovati. Tožena stranka je tožniku v času trajanja pogodbe o zaposlitvi večkrat ponudila delo na drugem delovnem mestu ob izkazanem upadu dela in števila zaposlenih. Upoštevala je kriterije po kolektivni pogodbi (sploh ob pojasnilih, ki jih je dal tožnik, zaslišan dne 3. 2. 2015). Sodišče je tako tožniku presodilo previsoko odškodnino v višini 5 bruto plač v znesku 3.366,80 EUR bruto.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke F.F. ter priče G.G., B.B., H.H. in I.I.. Ostale dokazne predloge je sodišče kot nepotrebne zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom, najprej na delovnem mestu „strežnik I“ v časopisni rotaciji, kasneje pa na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2009 na delovnem mestu „pomočnik tiskarja“. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 4. 2014, ki mu je bila vročena 8. 4. 2014. 6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 89. členu ureja razloge za redno odpoved in v prvi alineji prvega odstavka navedenega člena ureja poslovni razlog, kar je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 89. člena ZDR-1. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na drugi odstavek 88. člena ZDR-1, vendar pri tem ocenjuje, da gre za očitno pisno pomoto, prav tako ta napaka v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve v predmetni zadevi.

7. Ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer navaja, da si mora sodišče v skladu z 11. členom ZPP prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, pri čemer mora sodišče strankam omogočiti obravnavo njihovih dejanskih tez, če so navedbe konkretizirane in sklepčne, dokazni predlogi pa substancirani in pravno relevantni, zatrjevana dejstva, katerih resničnost naj bi se z navedenim dokazom preverila, pa niso pravno nepomembna. ZPP tudi v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, pri čemer sodišče naredi analitično sintetično dokazno oceno, kar je sodišče v predmetni zadevi storilo. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter se izjasni o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti v procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese.

8. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek razumljiv in ne nasprotuje razlogom v sodbi, sodišče pa je že kot navedeno izvedlo relevantne dokaze in odločilo kot izhaja iz izreka sodbe. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pritožba navaja, da je v sodbi „veliko zaključkov sodišča, ki so v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki in nenazadnje s stališči sodišča, katere izpovedbe in pojasnila sprejema“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožena stranka pritožuje zoper dokazno oceno sodišča, za kar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in izvedlo vse dokaze, ki so pomembni za odločitev in tako upoštevalo tako določila 8. člena, 11. člena kot tudi 213. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ob navedenem tudi navaja, da 84. člen ZDR-1 določa, da je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, dokazno breme na delodajalcu, pri čemer pa sodišče izvede dokaze, ki jih predlagajo stranke v postopku.

9. Tožena stranka je pristopila k racionalizaciji poslovanja ob upoštevanju ekonomskih in organizacijskih vidikov, pri čemer je permanentno zmanjševala število zaposlenih delavcev in stroškov dela. Tožena stranka je imela v tem obdobju tudi likvidnostne težave. Tako je izkazan poslovni razlog. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je šlo za individualno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ne odpoved večjemu številu delavcev iz istega razloga, pri čemer pa za toženo stranko velja Kolektivna pogodba grafične dejavnosti (Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj. - KP dejavnosti), ki v 17. členu določa, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci, ki delajo na takih delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporediti v skladu z zakonom (1. odstavek). Ob navedenem je prvi kriterij za ohranitev zaposlitve doseganje delovnih rezultatov. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci, ki dosegajo boljše delovne rezultate (2. odstavek), tretji odstavek navedenega člena določa, da je kriterije doseganja delovnih rezultatov mogoče uporabiti pri določanju presežnih delavcev le, če so vnaprej določena merila za ugotavljanje delovnih rezultatov in so se uporabljala najmanj zadnjih 6 mesecev pred sprejemom programa razreševanja presežnih delavcev. Četrti odstavek istega člena določa, da v primeru enakega doseganja delovnih rezultatov ali neizdelanih ali neuporabljenih meril za ugotavljanje delovnih rezultatov je drugi kriterij za ohranitev zaposlitve upoštevanje strokovne izobrazbe delavca oziroma usposobljenost za delo (v primeru enake delovne uspešnosti delovno mesto obdrži tisti delavec, ki ima višjo izobrazbo oziroma usposobljenost). Tretji kriterij je upoštevanje delovnih izkušenj pri enakih ali sorodnih delih. Upošteva se v primeru enake delovne uspešnosti in izobrazbe delavcev. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci z daljšimi delovnimi izkušnjami (ob enaki delovni uspešnosti in izobrazbi) (5. odstavek). Šesti odstavek istega člena določa, da je četrti kriterij upoštevanje delovne dobe pri delodajalcu, ki ugotavlja presežke. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci z daljšo delovno dobo (ob enaki uspešnosti, izobrazbi in delovnih izkušnjah). Sedmi odstavek istega člena določa, da je peti kriterij upoštevanje zdravstvenega stanja delavca (ob enaki uspešnosti, izobrazbi, delovnih izkušnjah in delovni dobi). Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci s slabšim zdravstvenim stanjem oziroma delavci, ki so zboleli za poklicno boleznijo, med temi tudi delavci, ki so utrpeli poškodbe pri delodajalcu. Osmi odstavek določa, da je šesti kriterij upoštevanje socialnega stanja. Prednost pri ohranitvi zaposlitve imajo delavci s slabšim socialnim stanjem; pri ugotavljanju socialnega stanja se upošteva predvsem dohodek na družinskega člana, število nepreskrbljenih otrok, zaposlenih družinskih članov, premoženjsko stanje delavca in opravljanje pridobitne dejavnosti (kmetijstvo, obrt, podjetništvo, lastništvo oziroma večinsko lastništvo družb) delavca oziroma člana družine, če dohodek iz tega naslova presega letni znesek zajamčene plače. Deveti odstavek 17. člena KP dejavnosti pa določa, da je kriterije mogoče uporabiti le po metodi izključevanja, razen če ni s kolektivno pogodbo pri delodajalcu določena možnost uporabe tudi kumulativne metode, ko je potrebno za določanje presežnih delavcev uporabiti ponder.

10. Pritožba navaja, da je v odgovoru na tožbo z dne 27. 5. 2014 v tretjem odstavku točke 2 naštela vse delavce, ki so bili zaposleni na delovnem mestu „pomožni tiskar“ (oziroma „pomočnik tiskarja“) in so torej opravljali isto delo kot tožnik, pri čemer pa ni razvidno, kako je tožena stranka uporabila kriterije za posamezne delavce. Zgolj navedbe tožene stranke ne morejo predstavljati dokazov, prav tako tudi izpovedbe posameznih prič ali zakonitega zastopnika ne morejo nadomestiti listinskih dokazov iz katerih bi bilo dejansko razvidno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito umestila tožnika na prvo mesto za odpoved iz poslovnega razloga. Dejstvo, da tožnik ni izrecno prerekal navedenega tudi ne pomeni, da je priznal pravilnost pri odločanju tožene stranke.

11. Tožena stranka tako neutemeljeno navaja, da ni predložila pogodb o zaposlitvi za primerljive delavce, za katere tožnik ni uveljavljal, da so sporni, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka za določene delavce predložila le prvo stran pogodbe o zaposlitvi, iz katere je razvidno delovno mesto, ni pa z ničemer dokazala, kako je uporabljala kriterije iz kolektivne pogodbe oziroma z listinsko dokumentacijo dokazala, kako je uporabila kriterije in kakšne kriterije je tožena stranka uporabila. Tako zgolj zaslišanje posameznih zaposlenih na primer v kadrovski službi oziroma izpovedba zakonitega zastopnika, ne morejo biti zadosten dokaz, da bi bilo z gotovostjo mogoče ugotoviti, da je tožena stranka zakonito uporabila kriterije iz 17. člena Kolektivne pogodbe grafične dejavnosti, ki jo sicer zavezujejo. Kot je ugotovilo sodišče je zakoniti zastopnik izpovedal, da so vedno gledali, da je odšel tisti, ki je zadnji prišel. Enako je izpovedal tudi priča B.B., vendar takšnega kriterija KP dejavnosti ne določa. 12. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila določila KP dejavnosti, pri čemer je kot odločilni glavni kriterij štela delovno dobo delavcev pri njej in tako odpustila tožnika, ki se je izmed primerljivih delavcev zaposlil zadnji. Tožena stranka tako niti ni ugotavljala delovnih izkušenj tožnika in primerljivih delavcev, pri čemer je poudariti, da ni mogoče upoštevati le delovnih izkušenj, ki jih je tožnik pridobil pri toženi stranki, pač pa vse pridobljene delovne izkušnje na enakih ali sorodnih delih v času trajanja delovnih razmerij. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene navedbe ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev predmetne zadeve brezpredmetne.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino (pravilno: denarno povračilo) na podlagi 118. člena ZDR-1, ki določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interesov obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo, v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Kot določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 16. 1. 2008 dalje, skupaj približno 7 let. Po prenehanju delovnega razmerja je tožnik pričel prejemati nadomestilo za brezposelnost in se tudi zaposlil za določen čas in imel tako od 1. 3. 2015 dalje urejen svoj socialni status. Tožnik ima zgolj osnovnošolsko izobrazbo in je star 51 let, tako da glede na to, da ima delovne izkušnje v grafični dejavnosti, ima možnosti za ponovno zaposlitev, delovno razmerje pri toženi stranki pa mu je prenehalo iz formalnih razlogov, tako da se pritožbeno sodišče strinja, da je denarno nadomestilo v višini 3.366,80 EUR bruto primerno, kar sicer predstavlja 5 tožnikovih mesečnih plač. Tožniku tako pripada denarni znesek po plačilu davkov in prispevkov ustrezni neto znesek.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia