Jedro

Tožena stranka ni upravičena do vrnitve neupravičeno izplačanega zneska iz naslova dodatka za delovno uspešnost, saj si ob izplačilu ni pridržala pravice sporni znesek terjati nazaj niti ni izplačala tega zneska, da bi se izognila sili.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje z dne 7. 11. 2007 v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2008, v II. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „II. Tožeča stranka krije svoje stroške postopka sama, toženi stranki pa je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 950,11 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila in pod izvršbo.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in popravni sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 7.415,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 4. 2003 do dneva plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (1. odstavek I. točke izreka). Tožbeni zahtevek je tudi stroškovno zavrnilo (2. odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 866,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. S popravnim sklepom z dne 7. 2. 2008 je sodišče prve stopnje popravilo sodbo z dne 7. 11. 2007 tako, da je v II. točki izreka število „866,12“ nadomestilo s številom „950,11“.

Zoper navedeno sodbo ter zoper popravni sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Tožeča stranka v pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ki temeljijo na 190. členu OZ. Trdi, da je bila tožena stranka brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke. Poudarja, da je tožena stranka tekom postopka v smislu ugovora zatrjevala, da je tožeča stranka vedela, da plačuje nekaj, kar ni bila dolžna plačati, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje. Glede na takšno zatrjevanje strank je dokazno breme glede dejstva, da naj bi tožeča stranka vedela, da plačuje nekaj kar ni dolžna, na toženi stranki. Tega pa toženka ni uspela dokazati, saj izvedeni dokazi tega niso potrdili. Očitno je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo napačno. Vse listine v sodnem spisu dokazujejo, da je očitno tožeča stranka ob izplačilu štela, da pravna podlaga obstoji in je torej menila, da je sporni znesek dolžna plačati, zato je nevzdržna ugotovitev, da je tožeča stranka vedela, da plačuje nekaj, kar ni bila dolžna plačati. Sklep o izplačilu je bil namreč sprejet na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, da dodatek za delovno uspešnost v letu 2002 toženki še ni bil izplačan. Glede na vsebino sklepa bi moralo sodišče še posebej natančno obrazložiti, zakaj je štelo, da naj bi tožeča stranka vedela, da plačuje nekaj, kar ni bila dolžna plačati, saj to predstavlja razlog o odločilnem dejstvu, nesporna listina pa izkazuje ravno nasprotno. Sodba ne vsebuje niti besede o tem, zakaj sodišče vsebine sklepa ni upoštevalo, zaradi česar je obrazložitev tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Zaključek sodišča, da je priča Z. izpovedala, da naj bi izplačilo predstavljalo korektiv plače, je napačen in nima osnove v izpovedi priče. Iz njene izpovedbe nikakor ni mogoče zaključiti, da je kdorkoli pri tožeči stranki vedel, da se toženki izplačuje nekaj, kar se ji ne bi smelo izplačati, ampak zgolj, da je tožeča stranka ves čas štela, da za izplačilo dodatka obstaja pravna podlaga. Tudi priča V. ni potrdila dejstva, da naj bi tožena stranka vedela, da plačuje nekaj, kar ni dolžna plačati. Glede izpovedbe priče V. tožeča stranka poudarja, da je sodišče, ko ni dovolilo vprašanja: „Če bi vedeli za sprotno plačevanje 50 % uspešnosti, ali bi pripravili takšen sklep?“, bistveno kršilo postopek. S takšnim ravnanjem sodišča je bila namreč kršena pravica tožeče stranke do izjave, ki je vsebovana v pravici do kontradiktornega postopka. Sodišče bi moralo upoštevati, da za izplačilo ni bilo nobene pravne podlage, kar jasno izhaja tudi iz poročila računskega sodišča z dne 14. 6. 2005. Sodišče se nadalje sklicuje na poročilo o zakonitosti izplačila plače, ki ga je napisala M.B. in iz katerega naj bi izhajalo, da se je zavedala, da v aktih nima opore za izplačilo 25 % dodatka. Sodišče je navedeni dopis upoštevalo povsem nekritično in samo delno. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 10. 8. 2006 prerekala verodostojnost tega dopisa, saj je bil izdelan na podlagi odredbe toženke z dne 16. 2. 2004 s strani njenih podrejenih. Iz navedenega dopisa nikakor ne izhaja, da bi bil dodatek za uspešnost zgolj korektiv plače. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru predlaga, da se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da obstaja pravna podlaga za plačilo in da torej ni šlo za izplačilo brez pravnega temelja (190. člen OZ), zaradi česar je potrebno tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zavrniti. V kolikor pa tožeča stranka meni, da temu ni tako, je potemtakem potrebno tožbeni zahtevek zavrniti na tej podlagi. Tožeča stranka torej v obeh primerih nima pravne podlage za vračilo izplačila. Tožeča stranka je protislovna, ko navaja, da je bila tožena stranka brez pravnega temelja neupravičeno obogatena, obenem pa navede, da je njen pristojni organ sprejel sklep, na podlagi katerega ima tožena stranka pravico do izplačila dodatka za delovno uspešnost. Navedbe tožeče stranke, po katerih je bila tožeča stranka pri sprejemu sklepa v zmoti so, glede na pravne učinke zmote, v tej pravdi, brezpredmetne. Tožena stranka poudarja, da je sodišče prve stopnje v okviru presoje zakonitosti sklepa ugotovilo, da je bil razlog za sprejem sklepa, kot je to izpovedal tudi predsednik Sveta tožeče stranke g. Z., izredna sanacijska uspešnost tožene stranke. Z. je tudi izpovedal, da je Svet tožeče stranke takšen sklep sprejel upoštevajoč določbe vladne uredbe, po kateri stimulacija, izplačana toženi stranki, sme presegati 50 %, vendar ne sme dosegati 90 %, na kar se nenazadnje sklicuje tudi tožeča stranka sama. Glede prepovedi vprašanja priči V. tožena stranka poudarja, da gre za sugestibilno vprašanje. Vprašanje ni bilo relevantno, ker je bilo hipotetično, poleg tega pa g. V. ni član Sveta tožene stranke, torej organa, ki je sprejel sklep. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in sklep o popravi v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere se sklicuje pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o zakonskih zamudnih obrestih od stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje v celoti povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe in jih ne ponavlja. K posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena, pa daje naslednja pojasnila: Pravica do dodatka iz naslova delovne uspešnosti je v konkretnem primeru predmet ureditve Pravilnika o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti direktorjev zdravstvenih domov, bolnišnic, zavodov za zdravstveno varstvo, Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije, Zavoda za farmacijo in za preizkušanje zdravil Ljubljana, Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino in ostalih javnih zdravstveni zavodov (Ur. l. RS št. 61/2002 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). V obravnavani zadevi je tožeča stranka v celotnem letu 2002 na podlagi citirane pravne podlage toženi stranki, ob vsaki plači, izplačala tudi dodatek za delovno uspešnost v višini 50 % osnovne plače, nato pa je preko sveta zavoda, na podlagi iste pravne podlage, dne 7. 3. 2003 izdala ugotovitveni sklep, s katerim je odločila, da toženi strani pripada dodatek za delovno uspešnost v višini 25 % osnovne plače in sicer za obdobje od 1. januarja do 31. decembra 2002 ter ta dodatek toženi stranki (za isto obdobje) še enkrat plačala ob izplačilu plače za mesec marec 2003. Toženi stranki je bil torej za leto 2002 priznan za 25 % višji dodatek za delovno uspešnost, kot bi ji šel ob upoštevanju veljavnih predpisov. Kot je razvidno iz sklepa, ki ga je tožeča stranka izdala toženi stranki dne 7. 3. 2003, je bil ta „dodatni“ dodatek določen in priznan s strani tožeče stranke. Iz spisa ni razvidno, da bi veljavnost tega sklepa kdo izpodbijal, niti ni razvidno, da je tožeča stranka po sklepu z dne 7. 3. 2003 toženi stranki izdala novo odločbo.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se postavi vprašanje, če je tožena stranka, ta sicer res previsok in v nasprotju s predpisi odmerjen in prejet dodatek, res prejela brez pravne podlage. Ni sporno, da je bila pravilna ugotovitev v poročilu Računskega sodišča z dne 14. 6. 2005 in da je tožeča stranka res izplačala toženi stranki v letu 2003 dodatek za delovno uspešnost v višini, ki za obdobje od januarja do decembra 2002 ni bila v skladu z veljavnimi predpisi. Skupni znesek dodatka za obdobje januar – december 2002 je namreč presegel 50 % osnovne plače tožene stranke, ki je maksimalna višina izplačila tega dodatka, določena v 5. členu prej citiranega Pravilnika. Tako je bil sklep sveta zavoda z dne 7. 3. 2003 v nasprotju s predpisi.

Ker tožeča stranka ni imela zakonite podlage za izplačilo dodatnega zneska dodatka, ki ga sedaj uveljavlja od tožene stranke, tožena stranka pa do izplačanega zneska, glede na ureditev v Pravilniku, ni bila upravičena, je tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljevala iz naslova neupravičene pridobitve po določbah 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 191. člena OZ, ki pravi, da tisti, ki je kaj plačal, čeprav je vedel, da tega ni dolžan, tega zneska nima pravice terjati nazaj, razen, če bi si tako pravico pridržal ali bi znesek plačal, da bi se izognil sili. Da bi tožeča stranka znesek izplačala zato, da bi se izognila sili, ni niti navajala niti dokazovala. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da je bil sklep sveta zavoda sprejet na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, da dodatek za delovno uspešnost v letu 2002 toženi stranki ni bil izplačan, da torej ni vedela, da plačuje nekaj, kar ni bila dolžna plačati. Navedena zatrjevanja tožeče stranke, ki jih vztrajno ponavlja tudi v pritožbi, so se tekom dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izkazala za docela neprepričljiva. Predsednik sveta zavoda, priča J.Z., ki je podpisal sporni sklep (iz katerega resda izhaja, da tožena stranka za leto 2002 dodatka še ni prejela), je eksplicitno pojasnil, da je bil seznanjen z dejstvom, da je tožena stranka prejemala tekom celega leta 2002 uspešnost v višini 50 %, saj so jo prejemali vsi direktorji (list. št. 52). Glede na tako jasno izjavo ne more biti nikakršnega dvoma, da se je tožena stranka oziroma njen organ (svet zavoda), ob izdaji sklepa z dne 7. 3. 2003, zavedal, da plačuje nekaj, kar glede na jasne določbe Pravilnika ni dolžan plačati. Nenazadnje to izhaja tudi iz izpovedbe priče L.V., ki je pojasnil, da je že predhodnik tožene stranke dr. Z., prejemal del uspešnosti na podlagi aktov, del uspešnosti pa kot korektiv, ker je bila v zdravstvu anomalija, da je lahko direktor bolnišnice imel nižjo plačo od sodelavcev. Pojasnil je tudi, da se je s takšnim korektivom, ki ni imel podlage v nobenem aktu, reševala ta anomalija (list. št. 50). Pojasnil je še, da je bilo tako tudi za toženo stranko, nadalje, da je odredbe za sprotna izplačila dajala vodja računovodstva oziroma njegova nadrejena ga. B. ter da se je za sporno izplačilo uspešnosti potreboval sklep sveta zavoda. Glede na takšno izpovedbo ni dvoma, da je tudi priča V., ki je pripravil predlog za svet zavoda vedel, da je tožena stranka že tekom leta 2002 dobivala dodatek za delovno uspešnost, zato tudi pritožbeno sodišče ne sledi njegovi kasnejši izjavi, da ne more trditi, da je vedel za izplačila v letu 2002, ko je pripravljal gradivo za svet zavoda. Sicer pa navedeno niti ni bistvenega pomena. Bistveno je namreč, da je predsednik sveta zavoda, ki je sklep podpisal, za to dejstvo vedel, predvsem pa, da je tožeča stranka zaradi določb Pravilnika morala vedeti, da toženi stranki (ne glede na sklep njenega organa) ne bi smela plačati zneska, katerega vrnitev sedaj zahteva, saj tožena stranka do tega zneska ni bila upravičena. Ker si tožeča stranka ni pridržala pravice sporni znesek zahtevati nazaj in ker tudi ni plačala, da bi se izognila sili, tega zneska od tožene stranke nima pravice zahtevati nazaj (191. člen OZ). Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. VIII Ips 139/2005 z dne 20. 12. 2005. Glede pritožbene graje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopek, ko ni dovolilo vprašanja priči Vošnjaku, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je vprašanje, kot je bilo postavljeno, sugestivno, saj je obsegalo navodila za določen odgovor oziroma je nakazovalo odgovor, ki ga je pričakoval izpraševalec. Ker je bilo vprašanje: „Če bi vedeli za sprotno plačevanje 50 % uspešnosti, ali bi pripravili takšen sklep?“ tudi povsem hipotetično, ni imelo nobenega pomena za razjasnitev zadeve, zato je sodišče prve stopnje storilo prav, ko ga ni dovolilo. S tem ni kršilo pravice tožeče stranke do izjave.

Pritožbeno sodišče pa je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je glede obrestnega zahtevka od stroškov postopka zmotno uporabilo določbe ZPP ter Obligacijskega zakonika. V zvezi z navedenim je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji z dne 13. 12. 2006 sprejelo načelno pravno mnenje iz katerega izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP, hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz izreka.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).