Jedro

Kadar se zahteva obnova postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, je odločitev odvisna od vpliva, ki bi ga dejstva in dokazi iz predloga za obnovo postopka utegnili imeti na dotlej ugotovljeno dejansko podlago sodne odločbe. Če je ta tolikšen, da bi to lahko imelo za posledico vsebinsko spremembo odločbe v korist predlagatelja, sodišče postopek obnovi, sicer ne. Vendar to ne pomeni, da je v predlogu za obnovo postopka dopustno uveljavljati vsakršna (nova) dejstva, tudi taka, ki z v postopku do pravnomočnosti ugotovljeno dejansko podlago niso v neposredni zvezi in ki dejansko podlago tožbenega zahtevka zastavljajo povsem na novo.

Tožnica za razsojo odločilnega dejanskega substrata s sklicevanjem na pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice ne dopolnjuje, spreminja, temveč skup odločilnih dejstev, na katerih je temeljila pravnomočna odločitev, nadomešča z novimi, drugačnimi dejstvi, ki na novo zastavljajo torišče spora in za razsojo v zadevi terjajo uporabo drugačnih materialnih norm. To pa presega namen in vsebino obravnavanega izrednega pravnega sredstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 336 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za obnovo postopka z dne 8.3.2005. Ocenilo je, da predlagani novi dokazi glede na pravna stališča, zavzeta v pravnomočni sodbi, ne morejo privesti do drugačne odločitve.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in iz razlogov, na katere se je oprlo že sodišče prve stopnje, potrdilo izpodbijani sklep.

Zoper ta sklep je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške celotnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje napačno razlagali listino z naslovom “Pogodba 25.6.1967“, ko sta povzeli le del njene vsebine in na tej podlagi sklepali o namenu podpisnice tožnici gospodujočo nepremičnino prepustiti zgolj v (so)uporabo. Namen, ki iz navedenega v pogodbi dejansko izhaja, je gospodujočo nepremičnino tožnici podariti. Napačno povzemanje vsebine “Pogodbe 25.6.1967“ predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da omenjena pogodba izpolnjuje formalne kriterije za veljavnost darilne pogodbe, saj je bila sklenjena v pisni obliki, nepremičnina pa je bila tožnici tudi dejansko izročena. Ta pogodba skupaj s pogodbo o hasnovanju in v predlogu za obnovo postopka predlaganimi pričami dokazuje dobrovernost tožnice, ki je lastninsko pravico na gospodujoči nepremičnini s priposestvovanjem pridobila najkasneje 25.6.1977, ko je začela teči priposestvovalna doba za pridobitev sporne služnosti. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, je kršilo tožničino z ustavo varovano pravico do enakega varstva pravic v sodnem postopku (22. člen Ustave RS) in njeno pravico do enakovrednega in poštenega obravnavanja in sodelovanja v postopku. Obrazložitvi sklepov obeh sodišč sta arbitrarni in ne zadoščata kriteriju izčrpne in prepričljive obrazložitve.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske trditve in poudarja, da dokazi iz predloga za obnovo postopka niso take kvalitete, da bi lahko vplivali na vsebinsko odločitev sodišča. V postopku pred pravnomočnostjo se tožničina pravna prednica A. L. ni spomnila, da bi glede gospodujoče nepremičnine obstajala kakršnakoli druga pogodba, čeprav je bila o tem podrobno zaslišana. Prav tako drugi dokazi, izvedeni v postopku, kažejo, da leta 1967 omenjena ni darovala nobenih nepremičnin. Ne držijo tudi očitki o napačnem povzemanju listine “Pogodba 25.6.1967“ in o napačni uporabi materialnega prava v zvezi z njeno obliko in vsebino, zaslišanje nanovo predlaganih prič pa bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kadar se zahteva obnova postopka iz razloga po 10. točki 394. člena ZPP, je odločitev odvisna od vpliva, ki bi ga dejstva in dokazi iz predloga za obnovo postopka utegnili imeti na dotlej ugotovljeno dejansko podlago sodne odločbe. Če je ta tolikšen, da bi to lahko imelo za posledico vsebinsko spremembo odločbe v korist predlagatelja, sodišče postopek obnovi, sicer ne. Vendar to ne pomeni, da je v predlogu za obnovo postopka dopustno uveljavljati vsakršna (nova) dejstva, tudi taka, ki z v postopku do pravnomočnosti ugotovljeno dejansko podlago niso v neposredni zvezi in ki dejansko podlago tožbenega zahtevka zastavljajo povsem na novo. V predmetni zadevi je tožnica tožbeni zahtevek vseskozi utemeljevala z zatrjevanjem dveh originarnih pridobitev stvarnih pravic, najprej naj bi priposestvovala gospodujočo nepremičnino, nato še sporno služnost. Da ji je bila gospodujoča nepremičnina podarjena pred sklenitvijo darilne pogodbe leta 1994, v postopku pred pravnomočnostjo ni trdila. V predlogu za obnovo postopka je nato navedla, da ji je lastnica to nepremičnino podarila že leta 1967, in to podkrepila z listino “Pogodba 25.6.1967“. Takšna sprememba dejanske in pravne podlage odločitve o prejudicialnem vprašanju, ki je za odločitev o glavni stvari bistvenega pomena, predstavlja nedopustno spremembo v tožbi začrtanega okvira podlage spora v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Tožnica za razsojo odločilnega dejanskega substrata s sklicevanjem na pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice namreč ne dopolnjuje, spreminja, temveč skup odločilnih dejstev, na katerih je temeljila pravnomočna odločitev, nadomešča z novimi, drugačnimi dejstvi, ki na novo zastavljajo torišče spora in za razsojo v zadevi terjajo uporabo drugačnih materialnih norm. To pa presega namen in vsebino obravnavanega izrednega pravnega sredstva, zato se revizijskemu sodišču z zadevnimi deli revizije ni treba ukvarjati.

Tudi nadaljnjim trditvam revizije, ki listino z naslovom “Pogodba 25.6.1967“ poleg prej navedenega omenjajo tudi v zvezi z vprašanjem tožničine dobrovernosti, ni mogoče slediti. Po mnenju revidentke ta listina skupaj s t.i. služnostno pogodbo iz leta 1967 in predlaganim zaslišanjem prič dokazuje, da je tožnica od leta 1967 naprej gospodujočo nepremičnino posedovala v dobri veri. A to ne drži. V predlogu za obnovo postopka se namreč lahko uveljavljajo le taka dejstva in dokazi, za katera ne predlagatelj ne sodišče v prejšnjem postopku nista vedela. Ker tožnica za omenjeno pogodbo, ali bolje darilno obljubo, vse do pritožbenega postopka med letoma 2002 in 2005 ni vedela, ta v ničimer ni mogla vplivati na stanje njene zavesti v času, potrebnem za priposestvovanje gospodujoče nepremičnine. Okoliščin, bistvenih za presojo tožničine dobrovernosti oziroma nedobrovernosti, ta dokaz torej ne zadeva, zato odločitev o tem ne bi mogla biti nič drugačna od v dosedanjem postopku že sprejete. Enako velja za izpovedbe predlaganih prič.

Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, ter materialne stroške v višini 2 %.