Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če bi bila prva toženka v postopku dovolj skrbna pri zbiranju procesnega gradiva, bi arhivsko dokumentacijo, ki se na sporno zemljišče nanaša in ki je očitno obstajala, saj je s tovrstno dokumentacijo iz tega obdobja razpolagala celo tožeča stranka, vsaj iskala. Ker tega ni izkazala, ni dokazala, da dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.
I. Predlog prve tožene stranke za obnovo postopka z dne 11. 2. 2015 se zavrže. II. Prva tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 6.048,15 EUR pravdnih stroškov obnovitvenega postopka.
1. Prva toženka je 11. 2. 2015 vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v postopku izdaje sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 265/2013 z dne 21. 1. 2014. Predlaga, da sodišče predlogu ugodi in dovoli obnovo postopka v delu, ki se nanaša na vprašanje ugotovitve, ali gre pri zemljiščih s parc. št. 111/3 in 111/6, obe k. o. X, za funkcionalno zemljišče, nato pa izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Tožeča stranka v odgovoru na predlog za obnovo postopka predlaga, da sodišče predlog zavrže kot prepozen oziroma zavrne kot nedovoljen, prvi toženi stranki pa naloži v povračilo stroške postopka.
3. Druga toženka v odgovoru na predlog prve tožene stranke predlaga, da sodišče predlog zavrže, podrejeno pa, da predlog kot neutemeljen zavrne. Priglaša stroške postopka.
4. Skladno s prvim odstavkom 400. in prvim odstavkom 401. člena ZPP je sodišče prve stopnje v postopku izvedlo narok za obravnavanje predloga za obnovo postopka. Izvedlo je dokaz z vpogledom v listinsko dokumentacijo v spisu in z vpogledom v zapisnik o zaslišanju prič A. A. in B. B. v zadevi II P 648/2012 (priloga B61 spisa).(1) Zatem je zadevo poslalo višjemu sodišču, da izda odločbo.
5. Predpostavke dopustnosti predloga za obnovo postopka so, da je predlog pravočasen (396. člen ZPP), dovoljen (395. člen ZPP) in popoln (drugi odstavek 397. člena ZPP). Tožeča stranka in druga tožena stranka predlogu odrekata izpolnjenost prvih dveh predpostavk.
6. Predlog za obnovo postopka je pravočasen.
7. Subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka v tej zadevi (6. točka prvega odstavka 396. člena ZPP) je določen na 30 dni od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva in nove dokaze, torej od dneva, ko je izvedela za obnovitveni razlog. Iz dopisa C. d.d. z dne 9. 1. 2015 (priloga B52 spisa), s katerim je bila prva toženka seznanjena o novih dokazih, izhaja, da ga je prva toženka prejela 12. 1. 2015. Rok za vložitev predloga je tako potekel z 11. 2. 2015, prva toženka pa ga je priporočeno poslala po pošti prav na ta dan, zato višje sodišče ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka pravočasen.
8. Predlog za obnovo postopka ni dovoljen.
9. Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (10. točka 394. člena ZPP). Zaradi okoliščine iz 10. točke 394. člena ZPP pa se sme dovoliti obnova postopka samo, če je stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Sodišče mora to vprašanje presojati tudi po uradni dolžnosti.(2)
10. Prva toženka v predlogu navaja, da listin, zaradi katerih predlaga obnovo postopka, ni mogla uporabiti prej, saj z njimi ni bila seznanjena oziroma se je z njimi seznanila, ko je 12. 1. 2015 od C. d.d. prejela dopis „Situacija ureditve“ s prilogami. Dopis je dobila po tem, ko je C. d.d. na posredovane listine iz leta 1975 naletel povsem naključno, pri pregledovanju svojega arhiva iz povsem drugih razlogov.
V nadaljevanju prva toženka navaja, da iz dopisa C. d.d. z dne 9. 1. 2015 (priloga B52 spisa) izhaja, da so pri pregledu lokacijskih dokumentacij iz arhiva UE X iz obdobja gradnje poslovnih objektov ob cesti Y ugotovili, da so bile te izdelane za posamezne objekte na svojih parcelah, medtem ko je bilo parkirišče obravnavano v svoji lokacijski dokumentaciji v sklopu zunanje ureditve. Investitor je bila E. po pooblastilu Občine Z. V situaciji ureditve (priloga B53 spisa) so prikazane načrtovane ureditve za območje, ki je v OPN Občine Z. ID označeno kot 000, v katerem leži tudi sporno zemljišče s parc. št. 111/3 in 111/6 k. o. X. V zazidalnem načrtu je dopuščena možnost tako gradnje parkirišča kot tudi možnost gradnje šestega poslovnega objekta na delu istega zemljišča. Ta objekt je v situaciji ureditve namenjen SOB ... C. d.d. je v arhivu naletel le na nekatere matrice, domneva pa, da so potrjene dokumentacije (mape) shranjene v arhivu UE X. Nadalje ima C. d.d. v arhivu shranjeno tudi pogodbo o prispevku k stroškom za urejanje stavbnega zemljišča v Soseski Č.1, z aneksom, sklenjenim med Sosesko in C. d.d. za gradnjo njegove poslovne stavbe na lokaciji ob cesti Y, iz katerih je razvidno, da stroški izgradnje parkirišča niso bili predmet teh pogodb ob gradnji samih stavb.
Prva toženka trdi, da so te listine ključne, ker dokazujejo, da v nobenem primeru ne gre za funkcionalno zemljišče, niti ni bilo mišljeno od samega začetka, še več, na tem območju je bila predvidena gradnja šestega poslovnega objekta. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka za ureditev parkirišča že plačala, ker to ni bilo predmet zgoraj navedene pogodbe. Prva toženka je predlagala zaslišanje direktorja C. d.d. B. B. in tam zaposlenega A. A. Od rešitve predhodnega vprašanja, ali je v primeru konkretnih zemljišč šlo za funkcionalno zemljišče ali ne, je odvisna tudi odločitev o samem tožbenem zahtevku.
V dopolnitvi vloge prva toženka opozarja še na drugi odstavek 2. člena Pogodbe št. I-195/73 o prispevku k stroškom za urejanje stavbnega zemljišča v Soseski Č.1 z dne 5. 7. 1973, kjer je izrecno zapisano, da v stroških izračuna niso upoštevani stroški zunanje ureditve funkcionalnega zemljišča, kakor tudi ne stroški prispevka za priključek na toplovodno omrežje, ki znaša 0,57 din na kcal in bremenijo direktno investitorja. Razmejitev funkcionalnega zemljišča poslovnega objekta C. d.d. bo naknadno določena s parcelacijami oziroma delilnim načrtom.
11. Tožeča stranka trdi, da prva toženka ni bila dovolj skrbna pri zbiranju procesnega gradiva; oba dokumenta ima prva toženka v svojih arhivih, dokumente pa je prejela od C. d.d., ki je vsaj od leta 2012 koncesionar Občina Z. za področje urejanja zemljišč in zbiranja dokumentacije s tem v zvezi in bi lahko prva toženka že tekom postopka zadolžila C. d.d., da ji poišče vse dokumente v zvezi s to pravdo. Gre za zazidalni načrt, ki je glavni dokument, na katerega prva toženka ne bi smela pozabiti, medtem ko pogodba o prispevku k urejanju stroškov za urejanje stavbnega zemljišča ni relevantna, saj gre za pogodbo C. d.d., tožeča stranka pa je imela svojo pogodbo.
12. Na naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka je prva toženka navedla, da se dokazila niso nahajala v njeni posesti, pač pa pri C. d.d., ki je samostojna pravna oseba. Samo dejstvo, da je nekdo koncesionar, ne pomeni, da gre za isto pravno osebo ali da naročnik avtomatsko razpolaga s celotnim gradivom. Skrbnost se ne more raztezati tako daleč, da bi bila stranka dolžna kjerkoli, naključno ali na slepo iskati dokumentacijo, za katero se sploh ne ve. Dokumentacija se nahaja v arhivih upravne enote, kar ni isto kot Občina Z. 13. V postopku, katerega obnova je predlagana, je tožeča stranka kot lastnica enega od petih stolpičev v zazidalnem otoku Č.1 ob cesti Y s tožbo uveljavljala ničnost prodajne pogodbe, sklenjene med prvo in drugo toženko. Dne 4. 3. 2009 je namreč prva drugi s prodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa SV 431/09 prodala nepremičnini parc. št. 111/3, v naravi parkirišče v izmeri 1.356 m2, in parc. št. 11/6, v naravi zelenica v izmeri 292 m2, obe vpisani v vložku ... k. o. X. Tožeča stranka je ničnost uveljavljala tudi iz razloga, da je predmet prodajne pogodbe nedopusten, saj gre za skupno funkcionalno zemljišče, ki samostojno ne more biti v pravnem prometu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da je kot funkcionalno zemljišče stavbi tožeče stranke pripadlo le tisto zemljišče, za katero je bilo v 2. členu pogodbe z dne 2. 12. 1976(3) izrecno določeno, da se zanj pravni prednici tožeče stranke dodeljuje pravica uporabe, da je najmanj stavbišče tisto zemljišče, za katerega lastninska pripadnost ne more biti sporna in se zato s prenosom uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo, ter, da sporni zemljišči presegata obseg funkcionalnega zemljišča oz. nista nujni za funkcioniranje zemljišča. Višje sodišče pa je v pritožbenem postopku ugotovilo, da je bilo sporno zemljišče s prostorskimi načrti, veljavnimi v času sklenitve pogodbe, predvideno kot zunanja ureditev poslovnih objektov z namenom, da bo služilo za normalno rabo poslovnih objektov in da je bilo zgrajeno skladno z urbanističnim načrtom ter lokacijskim in gradbenim dovoljenjem, zato ustreza pojmu skupnega funkcionalnega zemljišča več objektov. Kot pomembno se je torej v pravdnem postopku postavilo vprašanje prostorske ureditve tega območja, ki je pogojevala naravo in značaj spornega zemljišča. 14. Okoliščina, da je kakšno dejstvo (dokaz) za stranko novo, za utemeljenost predloga za obnovo postopka sama po sebi še ne zadostuje; stranka mora izkazati tudi, da v prejšnjem postopku glede tega dejstva (dokaza) ni ravnala (procesno) neskrbno. Glede na zgoraj opisano o vsebini pravnomočno zaključenega postopka višje sodišče ugotavlja, da je potrebna procesna skrbnost prve toženke terjala tudi zbiranje procesnega gradiva v zvezi s prostorskim urejanjem spornih zemljišč. Prva toženka pa v predlogu za obnovo postopka niti ne trdi, da si je tekom postopka za pridobitev kakršnihkoli tovrstnih listin – niti ne konkretno teh, ki jih je predložila sedaj, sploh prizadevala, a jih od (drugih) pristojnih institucij oziroma organov ni dobila, oziroma so jo te obvestile, da listine ne obstajajo. Po stališču višjega sodišča bi zato prva toženka do sedaj predloženih listin lahko prišla s sistematičnim načinom priprave pravdnega gradiva.(4) Pri tem tudi ni mogoče sprejeti stališča prve toženke, da se je z listinami seznanila povsem naključno. To bi lahko utemeljeno trdila le, če bi listine, ki bi izpodbijale trditve tožeče stranke, že prej iskala, a neuspešno. Vendar iz izpovedb obeh zaslišanih predstavnikov C. d.d. na naroku za obnovo postopka (A. A. in B. B.) izhaja, da C. d.d. že vsaj tri leta za prvo toženko ureja staro dokumentacijo zemljišč za evidenco nepremičnega premoženja Občine Y in pri tem pridobiva dokumente tudi iz upravnih enot, v tem času pa se v zvezi z dokumentacijo za v tej zadevi sporno zemljišče nanj ni obrnil nihče od predstavnikov prve toženke.
15. Višje sodišče trditev prve toženke, da z listinami ni bila seznanjena, ne sprejema tudi zato, ker se je na dokazno gradivo, ki temelji na istih prostorskih dokumentih, v postopku do izdaje pravnomočne odločbe sklicevala že tožeča stranka. V predlogu se namreč prva toženka sklicuje na to, da je bilo parkirišče obravnavano v svoji lokacijski dokumentaciji v sklopu zunanje ureditve. A je v postopku pred pravnomočnostjo že tožeča stranka predložila lokacijsko dokumentacijo (priloga A15 spisa), ki je bila izdana prav na podlagi ureditvenih predpisov, katerih del je sedaj predložena listina prve toženke (Situacija ureditve iz Programskega dela zazidalnega načrta za zazidalni otok Č.2 in Č.3, priloga B53 spisa).(5) Pri tem se je tožeča stranka sklicevala na ta isti ureditveni predpis – dokumentacija je bila izdana na podlagi programske osnove zazidalnih otokov Č.4, Č.2 in Č.3 in tehničnega dela zazidalnega načrta za zazidalni blok Č.4. Zato bi tudi prva toženka, če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo, morala pri vseh institucijah, zadolženih za arhiviranje gradiva s tega področja (arhiv lokacijskih dokumentacij), vsaj opraviti poizvedbe, ali razpolagajo še s kakšnimi listinami iz časa ureditve oziroma zazidave tega območja.
16. Če bi torej bila prva toženka v postopku dovolj skrbna pri zbiranju procesnega gradiva, bi arhivsko dokumentacijo, ki se na sporno zemljišče nanaša in ki je očitno obstajala, saj je s tovrstno dokumentacijo iz tega obdobja razpolagala celo tožeča stranka, vsaj iskala. Ker tega ni izkazala, ni dokazala, da dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.
17. V delu, ki se nanaša na pogodbo o prispevku k stroškom za urejanje stavbnega zemljišča v Soseski Č.1 in aneks, sklenjen med Sosesko in G. za gradnjo njegove poslovne stavbe na lokaciji ob cesti Y (prilogi B 54 in B55 spisa), pa višje sodišče ugotavlja, da predlog tudi ni popoln. Prva toženka v predlogu trdi, da je iz pogodbe razvidno, da stroški izgradnje parkirišča niso bili predmet teh pogodb ob gradnji samih stavb in da je napačna ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka za ureditev parkirišča že plačala, vendar pri tem ne navede, zakaj bi na podlagi teh dejstev bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bil ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Višje sodišče zato ugotavlja, da predlog za obnovo postopka v zvezi s tem dokazom ni popoln. Še več, pogodba za odločitev v zadevi tudi ni pravno pomembna. Gre za pogodbo med Sosesko, podjetjem za urejanje stavbnih zemljišč ... in G., s katero pa ni mogoče izpodbijati dejstev iz pogodbe Soseske s tožečo stranko št. II-59/76 z dne 2. 12. 1976 (prim. opombo 3 te obrazložitve). Vsaka pogodba namreč ureja svoje obligacijsko razmerje vsakokratnih pogodbenikov.
18. Predlog prve toženke glede na zgoraj ugotovljeno zato ni dovoljen, delno pa tudi ne popoln (drugi odstavek 395. člena ZPP in drugi odstavek 397. člena ZPP), zato ga je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 398. člena ZPP zavrglo.
19. Ker prva toženka s predlogom ni uspela, je tožeči stranki dolžna povrniti njene stroške postopka s predlogom za obnovo postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Druga tožena stranka namreč za stroške, ki jih je v tem postopku povzročila prva toženka, ni odgovorna (četrti odstavek 161. člena ZPP), a sama krije tudi svoje stroške postopka.
Višje sodišče je stroške prisodilo skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009 – Zodv-C, v nadaljevanju ZOdvT).(6) Tožeča stranka je priglasila strošek odgovora na predlog za obnovo postopka, za kar ji je višje sodišče priznalo nagrado po tar. št. 3302 ZOdvT, ki ob vrednosti spornega predmeta v 500.000,00 EUR znaša 2.567,50 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3303 ZOdvT v mejah priglašenega zneska 2.370,00 EUR in pavšalni znesek po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 6.048,15 EUR.
PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, ki jo je treba vložiti pisno, v dveh izvodih, v roku 15 dni pri sodišču prve stopnje, o njej pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožba mora obsegati navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, ali se odločba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Pritožba je vložena pravočasno, če je oddana zadnji dan pritožbenega roka priporočeno po pošti. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, sama pa le, če izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Op. št. (1): Zadeva II P 648/2012 se nanaša na pravdo med tožečo stranko Republiko Slovenijo in istima toženkama kot v tej zadevi, v kateri je bilo prav tako (kot v sodbi VSL I Cpg 265/2013 z dne 21. 1. 2014) pravnomočno ugotovljeno, da je prodajna pogodba med toženkama nična. Prva toženka je tudi v zadevi II P 648/2012 vložila predlog za obnovo postopka.
Op. št. (2): Primerjaj L. Ude v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 594, VSRS sklep II Ips 164/2012 z dne 20. 11. 2014 in VSL sklep II Cp 2555/2015 z dne 16. 10. 2015. Op. št. (3): Pravna prednica tožeče stranke, družba A. in družba E. sta 2. 12. 1976 sklenili Pogodbo št. II-59/76 o dodelitvi zemljišča v soseski Č.1. (priloga A3 spisa).
Op. št. (4): A contrario Sklep II Ips 244/2006 z dne 28. 9. 2006. Op. št. (5): Prim. pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 28. 8. 2009, list. št. 24 spisa in lokacijsko dovoljenje za zunanjo ureditev, priloga A38 spisa.
Op. št. (6): Prim. drugi odstavek 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015).