Jedro

Pri tožnici ne gre za popolno nezmožnost za delo in za stanje po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (I. kategorijo invalidnosti). Tožnica je še vedno zmožna za delo z omejitvami, zato je pri njej podana invalidnost III. kategorije in s tem stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožnici ne gre za nobeno od stanj po veljavnem Seznamu telesnih okvar, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 20. 4. 2012 in št. ... z dne 21. 10. 2011, s katerima je bilo odločeno o pravicah iz invalidskega zavarovanja ter odločilo, da je tožnica še nadalje invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela in ima od 1. 8. 2011 dalje pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, kjer se lahko občasno usede, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, z občasnim pripogibanjem in občasno prisilno držo ledvene hrbtenice, brez opravljanja dela nad višino ramen, brez daljše hoje ali stoje, s polnim delovnim časom. Obenem je odločilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo. Zavrnilo pa je zahtevek v delu, v katerem tožnica zahteva, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter se ji prizna pravica do invalidske pokojnine ter tožencu naloži izplačilo pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in podredni zahtevek, v delu, v katerem zahteva, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega s pravico do delne invalidske pokojnine ter se ji priznajo dodatne omejitve ter se tožencu naloži izdajo odločbe o višini in izplačilu delne invalidske pokojnine. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. … z dne 19. 4. 2012 in št. ... z dne 21. 10. 2011, s katerima je bilo odločeno o pravici do invalidnine za telesno okvaro ter da se tožnici od 7. 7. 2011 dalje prizna invalidnina za 100 % telesno okvaro ter ji toženec izplača zneske invalidnin z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožencu pa je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 139,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednje dne po izteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, ob upoštevanju katerih predlaganih dokazov je sodišče sprejelo izpodbijano odločitev. Prav tako ne izhaja, katere dokazne predloge tožnice je sodišče sprejelo in katere je zavrnilo. Tožnica je v tožbi in nadaljnjih vlogah predlagala številne listinske dokaze in sicer zdravstveno dokumentacijo, strokovne članke, klinična mnenja nevrologinje dr. A.A. ter predlagala zaslišanje prič, pri čemer pa se do večine s strani tožnice predlaganih dokazov, sodišče sploh ni opredelilo. Zaradi navedenega ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Sodišče pri odločanju povsem neutemeljeno ni upoštevalo izvedeniškega mnenja nevrologinje mag. A.A. z dne 25. 9. 2014, katerega je v spis vložila po zaključku glavne obravnave. Sodišče neutemeljeno ter v nasprotju z določili ZPP svojo odločitev veže na pravila o prekluziji. Meni, da s predložitvijo izvedenskega mnenja nikakor ni mogla biti prekludirana, saj le-to vsebinsko predstavlja revizijo izvedenskih mnenj izvedencev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti C.. Ob dejstvu, da je bilo zaslišanje izvedencev zaključeno šele na zadnji obravnavi dne 15. 9. 2014, mnenja tožnica v spis objektivno ni mogla vložiti pred zaključkom izvajanja dokaza z izvedenci. Tožnica je ves čas postopka vztrajala pri zaslišanju nevrologinje mag. A.A., katera ob dejstvu, da se tožnica pri njej zdravi že več let, zagotovo bistveno bolje pozna njeno celovito zdravstveno stanje, kot pa v postopku postavljeni izvedenci, kateri so mnenje podali na podlagi površnih pregledov tožnice ter predložene zdravstvene dokumentacije. Vendar je sodišče izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem zavrnilo, ob čemer tožnici ni preostalo drugega, kot da sodišču predloži njeno pisno mnenje. Opozarja tudi na to, da sodišče pri odločanju o zahtevku veže načelo materialne resnice, na podlagi katerega je sodišče dolžno popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva. Sodišče bi ob dejstvu, da so bila mnenja postavljenih izvedencev v diametralnem nasprotju z mnenji in izvidi mag. A.A., moralo le-to zaslišati oziroma upoštevati njeno izvedensko mnenje. Dodatno izpostavlja, da mnenje mag. A.A. z dne 25. 9. 2014 v osnovi vsebinsko sovpada z njenima mnenjema z dne 8. 3. 2011 in z dne 29. 3. 2011, ki jih je tožnica vložila še pred zaključkom prvega naroka in katerih sodišče pri sprejemu svoje odločitve, ni upoštevalo. Sodišče tudi ni odločilo o predlogu tožnice o postavitvi novih neodvisnih tujih izvedencev, kateri bi ob upoštevanju vseh izvidov lečečih zdravnikov celostno ovrednotili zdravstveno stanje tožnice ter njeno zmožnost za opravljanje dela. Nesporno je namreč, da so postavljeni izvedenci podali mnenja, katera so bila v očitnem nasprotju z izvidi lečečih zdravnikov in specialistov, pri katerih se je tožnica zdravila in kateri so nenazadnje ocenili, da tožnica ni zmožna pridobitnega dela. Izvedenci so razpolagali z zdravniško dokumentacijo tožnice, da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti, vendar je niso upoštevali. Izvedenci niso upoštevali celostne obravnave tožnice in njenih težav ter bolečin ter kroničnega bolečinskega sindroma, ki predstavlja osnovo za priznanje invalidnosti. Izvedenci so se vztrajno izogibali podaji celostne ocene zdravstvenega stanja tožnice oziroma vrednotenju stopnje bolečin pri tožnici, kar je porajalo dvom v njihovo nepristranskost. Dvom v nepristranskost pa poraja tudi dejstvo, da so bila njihova mnenja v diametralnem nasprotju z vsemi tremi mnenji nevrologinje mag. A.A., ki že vrsto let spremlja zdravstveno stanje tožnice in je zato z njim podrobneje seznanjena, kot pa postavljeni izvedenci. Povzema mnenje nevrologinje mag. A.A. z dne 25. 9. 2014. Ne strinja se tudi z mnenjem ortopeda, da telesne okvare pri tožnici niso podane, kar pa je v diametralnem nasprotju s predloženo zdravstveno dokumentacijo ter izvedenskima mnenjima mag. A.A. z dne 8. 3. 2011 in z dne 25. 9. 2014, v katerih je ocenila, da je pri tožnici podana 80 % oziroma 90 % telesna okvara. Izvedenec ortoped sploh ni ocenil, katere funkcionalne motnje gibanja so pri tožnici podane in kako te vplivajo na zmožnost zadovoljenja njenih življenjskih potreb. Zmotno je stališče sodišča, da tožničine težave z levo ramo ne morejo biti upoštevane iz razloga, ker so se le-te pokazale po izpodbijani odločbi. Razen tega bi tožničine težave z levo ramo moralo sodišče upoštevati tudi zato, ker tožnica glede na število delovnih let in dopolnjene pokojninske dobe, ne more več na novo uveljavljati invalidnosti. Nadalje navaja, da je sodišče povsem neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca anesteziologa. Ta bi edino lahko podal relevantno mnenje o kronični bolečini in se opredelil do stopnje bolečin ter potrdil, da je kronični bolečinski sindrom pri tožnici takšne narave, da je nezmožna za delo. Nobeden od postavljenih izvedencev ni zanikal obstoja bolečin pri tožnici in kroničnega bolečinskega sindroma, istočasno pa nobeden od izvedencev ni imel zadostnega znanja, da bi celovito ocenil stopnjo bolečine pri tožnici ter njen vpliv na delovno zmožnost. Zaradi opustitve izvedbe navedenega dokaza, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe. Sodišče svojo odločitev gradi na povsem pavšalni ugotovitvi, da iz mnenj psihiatra, nevrologinje in ortopeda izhaja, da bolečine pri tožnici niso tako močne, da ta ne bi zmogla opravljati dela z omejitvami v polnem delovnem času. Sodišče se prav tako ni opredelilo do izvedbe s strani tožnice predlaganega dokaza z izvedencem imunologom. Ta bi ob dejstvu, da so pri tožnici prisotne številne alergije in sicer na nikelj in kobalt ter na pelode in osje ter čebelje pike ter Hashimotov tiroiditis, ki sodi med avtoimunske bolezni in vplivajo na njeno delazmožnost, lahko bistveno pripomogel k podaji pravilne in celovite ocene tožničine delovne zmožnosti. Imenovani izvedenec internist je ob svojem zaslišanju izrecno izpostavil, da bi tožnica ob dejstvu, da je alergična na nikelj in kobalt ter pike žuželk, potrebovala omejitve pri delu. Izvedenec internist je tudi izrecno izpostavil, da nima dovolj znanja, da bi lahko odgovoril na vprašanje, kako ščitnična protitelesa lahko dolgoročno vplivajo na bolnikov imunski sistem. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka, saj ji ni priznalo priglašenih stroškov prevodov v višini 600,00 EUR in se do njih tudi ni opredelilo. Vztraja, da ima izpodbijana sodba takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da se dejansko ne da preizkusiti, prav tako ni ustrezno obrazložena in utemeljena. Predlaga spremembo sodbe, podredno pa razveljavitev in razpis obravnave. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu, kot ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Po navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih navaja pritožba.

Iz sodbe jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov je sodišče sprejelo izpodbijano odločitev. Sodba vsebuje tudi razloge, zaradi katerih je sodišče zavrnilo posamezne dokazne predloge. Tudi sicer pritožba navaja zgolj pavšalno, to je, da se sodišče do večine predlaganih dokazov ni opredelilo, ne navaja pa, kateri predlagani dokazi, do katerih se sodišče ni opredelilo, predstavljajo večino. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj je temeljito obrazložena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, odločilnimi za presojo izpodbijanih posamičnih upravnih aktov.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo izvedenskega mnenja nevrologinje mag. A.A. z dne 25. 9. 2014, ki ga je tožnica predložila po zaključku glavne obravnave, zaradi česar je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prekludirana. Dejstvo, da je bilo zaslišanje izvedencev zaključeno šele na zadnji glavni obravnavi dne 15. 9. 2014, ne more biti razlog za pravočasnost predloženega mnenja, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo in svojo odločitev vezalo na pravila prekluzije določene v 286. členu ZPP, pri čemer vsebina dokaza sploh ni pomembna. Zato ne more biti uspešno sklicevanje pritožbe na to, da mnenje nevrologinje mag. A.A. vsebinsko predstavlja revizijo izvedenskih mnenj izvedencev.

V zvezi z vztrajanjem pritožbe, da je tožnica ves čas postopka vztrajala pri zaslišanju te nevrologinje, pritožbeno sodišče poudarja, da so stranke skladno z določbo 212. člena ZPP dolžne predložiti vse dokaze in predlagati izvedbo dokazov. V skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev o odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. Tako ni moč slediti trditvam, da sodišče neutemeljeno ni zaslišalo predlagane specialistke. Razen tega ni mogoče enačiti vloge lečečih zdravnikov specialistov in vloge sodnih izvedencev, ki lahko izvedenska mnenja podajajo le v skladu s pravili medicinske stroke, znanosti in izkušenj, upoštevajoč pri tem tudi pravno opredeljeno definicijo invalidnosti v zvezi z objektivizirano izkazanimi zdravstvenimi spremembami.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v celoti upoštevalo načelo materialne resnice določeno v 61. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in prav zato, da bi po resnici ugotovilo sporna dejstva in dejansko stanje, izvedlo dokaz z izvedenskim organom Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti C. v sestavi kar štirih specialistov, med drugim tudi specialistom nevrologom, pridobilo dopolnilna mnenja in vse specialiste še zaslišalo ter z njimi razčistilo vsa sporna vprašanja, ki jih je tožnica izpostavila v pripombah na podana mnenja. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na mnenje mag. A.A. z dne 25. 9. 2014, še posebej, če sovpada z njenima mnenjema z dne 8. 3. 2011 in z dne 29. 3. 2011. Ta mnenja je izvedenski organ pri podaji mnenja imel na razpolago, ni pa jih bil dolžan upoštevati, pač pa kot izvedenski organ podati mnenje skladno z medicinsko znanostjo in stroko, na podlagi objektivno izkazanega zdravstvenega stanja. V mnenju z dne 29. 3. 2011 nevrologinja mag. A.A. pavšalno navaja, da je kumulativni učinek telesnih in psihičnih težav pri tožnici tako huda izguba funkcionalnih sposobnosti, da je le-ta nezmožna za organizirano pridobitno delo. Zato je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da izvedenci niso upoštevali dokumentacije, ki je govorila v prid tožnici, da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti. Nevrologinja mag. dr. A.A. razen tega govori o tem, da tožnice ni mogoče pozdraviti v določeni meri, da je poškodba in bolezni ne bi ovirale pri opravljanju vsakodnevnih obveznosti. Oviranje pri opravljanju vsakodnevnih obveznosti, namreč ni isto kot popolna nezmožnost za pridobitno delo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izvedenci niso upoštevali celostne obravnave tožnice in njenih težav z bolečinami in bolečinskim sindromom. Prav v zvezi z bolečinami in bolečinskim sindromom so se ukvarjali vsi izvedenci in so se tudi opredelili do teh tožničinih težav. Njihova mnenja so med seboj povsem skladna. Nihče od izvedencev ni zanikal, da tožnica ne bi imela kroničnega bolečinskega sindroma. Vendar pa iz njihovih zaključkov izhaja, da tožničine bolečine zaradi kroničnega bolečinskega sindroma, ne predstavljajo takih težav, da ne bi mogla opravljati dela z omejitvami. Izrecno je to izpovedal specialist ortoped, izvedenka psihiatrinja pa je celo predlagala aktivacijo.

V izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja v sestavi specialistov psihiatrinje, specialistke nevrologinje, specialista internista in specialista ortopeda, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske in objektivno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Pri tožnici tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za stanje iz 1. alinee drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in za popolno nezmožnost za delo ali za stanje po 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in za potrebo po časovni omejitvi pri delu. Vsi specialisti, razen psihiatrinje, ki kot že rečeno, je predlagala celo aktivacijo, so bili enotnega mnenja, da gre pri tožnici za stanje s 3. alineo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in za III. kategorijo invalidnosti, ker je še vedno zmožna za drugo delo z omejitvami, kjer se lahko občasno usede, z ročnim premeščanjem bremen do 7 kg, z občasnim pripogibanjem in občasno prisilno držo ledvene hrbtenice, brez opravljanja dela nad višino ramen, brez daljše hoje ali stoje, s polnim delovnim časom. Torej v primerjavi z mnenjema invalidskih komisij podanima v predsodnem postopku, so pri tožnici potrebne dodatne omejitve pri delu, brez opravljanja dela nad višino ramen, brez daljše hoje in stoje, ob isti kategoriji invalidnosti. Zato je pravilno na podlagi 91. člena in 163. člena ZPIZ-1 pravico do premestitve tožnici priznalo od 1. 8. 2011 dalje.

Člani izvedenskega organa so pri podaji mnenja upoštevali delo, ki ga je tožnica opravljala nazadnje, tožničino izobrazbo ter vsa dela, ki jih je tožnica opravljala skladno s tretjim odstavkom 60. člena ZPIZ-1. V dopolnilnem mnenju so člani dodatno obrazložili, na ustnem zaslišanju pa prepričljivo pojasnili, zakaj ocenjujejo, da pri tožnici delovna zmožnost ni popolnoma izgubljena in zakaj tudi ni potrebna časovna razbremenitev pri delu. Člani izvedenskega organa so pri podaji mnenja upoštevali vso obsežno medicinsko dokumentacijo, ki jo je predložila tožnica in tudi vso dokumentacijo v upravnem spisu. Ne drži, da so se izvedenci izogibali vprašanju, kakšna jakost bolečine je po VAS lestvici podana pri tožnici. Specialist ortoped je jasno izpovedal, da v dokumentaciji ni podatkov po VAS letvici jakosti bolečine, da pa so ti podatki subjektivni. Sam je bolečine pri tožnici ocenil od lažje do srednje, na podlagi zapisov v dokumentaciji. Dodatno je pojasnil, da gre za takšne bolečine v primeru, ko pacient še vedno hodi, opravlja vsakodnevne aktivnosti, čeprav z omejitvami. Bolečine težje jakosti pa so po njegovem tiste, pri katerih se pacient težje premika oziroma je nepokreten in da iz zapisov ne izhaja, da bi bila tožnica kadarkoli nepokretna. Razen tega je tožnica sama navedla, da se v protibolečinski ambulanti ne zdravi. Po mnenju specialistke nevrologinje je kronični bolečinski sindrom lahko posledica poškodbe ali posledica bolezni. Tožnica hujših poškodb živčevja glede na nevrološki status in EMG preiskavo in MR celotne hrbtenice, nima in tudi nima nevropatske bolečine. V zvezi z izvidom D. z dne 19. 1. 2005, da ima nevropatsko okvaro pa je pojasnila, da je bil opravljen EMG, ki je objektivna preiskava, kjer je bilo ugotovljeno, da gre le za subklinično okvaro korenine C8 levo, ni bilo pa drugih znakov druge prizadetosti perifernega živčevja. Doživljanje bolečin je po njenem subjektivno, ocenjuje se na skali od 1 do 10 in vsak pacient ga oceni po svoje. Z ortopedom lahko podata mnenje o degenerativnih spremembah sklepov oziroma kostnih spremembah in o stanju živčevja, ne pa o subjektivni bolečini. Hkrati je specialistka nevrologinja poudarila, da bi tudi anesteziolog lahko podal le mnenje, kakšen tip bolečine ima tožnica in katero zdravilo bi bilo zato najbolj primerno, ne bi pa mogel oceniti, kako močna je pacientova oziroma njena bolečina.

Iz navedenih razlogov je sodišče utemeljeno dokaz z izvedencem anesteziologom zavrnilo in tudi ustrezno obrazložilo razloge za zavrnitev tega dokaza. Razen tega je tudi psihiatrinja izpovedala, da je bistvo zdravljenja, da so ljudje z bolečino aktivni in da je kronična bolečina tožnice psihogenega izvora. Ta tip kronične bolečine ni temelj invalidnosti, kvečjemu občasnih bolniških staležov, če so potrebni. Sicer pa je takšno bolečino možno zdraviti z antidepresivi, psihoterapijo in aktivacijo. Dodatno je poudarila, da anesteziolog verjetno ne bi mogel ponuditi kakšnega bistveno večjega znanja, kot ga je nevrologinja, katere nevrološko znanje o bolečini je primerljivo z anesteziologom v smislu poznavanja živčevja ter hkrati izpovedala, da ne gre za bazično somatsko komponento bolečine. Enako je nevrologinja ocenila, da je pomemben delež pri kronični bolečini tožnice psihogenega izvora in manjši delež somatskega izvora. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da ni potrebno pridobiti še mnenja anesteziologa in zavrnilo predlagani dokaz.

Sodišče prve stopnje je tudi dovolj pojasnilo in ustrezno obrazložilo vpliv tožničinih alergij na nikelj in kobalt ter na pelode in osje ter čebelje pike, na njeno delazmožnost ter potrebo po omejitvah pri delu. Tega, da bi bila tožnica zaradi takšnih težav nezmožna za delo, niti pritožba ne zatrjuje. Ključnega pomena v zvezi z opisanimi alergijami pa je dejstvo, da je bilo navedeno ugotovljeno šele leta 2013, tj. po dokončni odločbi toženca. Spremembe v zdravstvenem stanju, ki so nastale ali bile ugotovljene po izdaji dokončne odločbe pomenijo novoto, o kateri mora najprej odločiti toženec, ne pa sodišče. V tem primeru tudi ne gre za stanje, ki bi se nanašalo na pravno relevantno dejstvo, torej, da bi bila tožnica zaradi tega popolnoma nezmožna za delo ali bi obstajala pri delu potreba po časovni omejitvi.

Kako ščitnična protitelesa lahko dolgoročno vplivajo na bolnikov imunski sistem pa za pritožbeno rešitev zadeve in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, sploh ni relevantno. Tudi, če se sodišče ni opredelilo do predlaganega dokaza z izvedencem imunologom, ne gre za takšno kršitev, da zaradi tega ne bi bila izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Namreč takšen dokaz in to izhaja tudi iz pritožbenih izvajanj, ne bi v ničemer pripomogel k zaključku, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo oziroma zmožna za delo s skrajšanim delovnim časom.

Sodišče prve stopnje je z izvedenskim organom in postavljenimi izvedenci v zadostni meri razčistilo vprašanje tožničine delovne zmožnosti. Zgolj zato, ker se ena stranka ne strinja z vsebino stališča izvedenskega mnenja, sodišču še ni potrebno postaviti novega izvedenca. Za postavitev novega izvedenca so glede na določbo 254. člena ZPP podani pogoji le v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja, pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Tega pa v navedenem primeru, kakor je bilo že pojasnjeno, nedvomno ni bilo. Torej tudi ni bilo razlogov za postavitev tujih izvedencev.

Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko zdravstvenih sprememb, ki so se pokazale in bile ugotovljene po dokončni odločbi, ni upoštevalo. Nobenih izjem, da bi bilo možno upoštevati stanje tudi po dokončni odločbi, zakon ne dopušča in ne predvideva. Zaradi ram, torej tudi zaradi leve rame, pa je pri tožnici ugotovljena potreba po dodatni omejitvi in sicer brez opravljanja dela nad višino ramen.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je izvedenec ortoped glede telesnih okvar podal pavšalno mnenje in da sploh ni ocenil, katere funkcijske motnje gibanja so pri tožnici podane. Sodišče prve stopnje je tudi v tem delu utemeljeno sprejelo mnenje izvedenskega organa ter pojasnilo ortopeda. Ta je jasno obrazložil, da pri tožnici ni podana nobena od zatrjevanih telesnih okvar. Po VII poglavju, Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam), ki se uporablja v skladu s 454. členom ZPIZ-1, pri tožnici ni podana nepregibnost stopala, prav tako pa pri njej ne gre za popolno izgubo funkcije posameznega segmenta iz VIII točke Seznama glede hrbtenice. Glede na točko VIII 1 B cervikobrahialni sindrom je ortoped izpovedal, da ni dokazanih nevralnih oziroma vaskularnih motenj na nivoju vratne hrbtenice. V zvezi s telesnimi okvarami pri tožnici po poglavju VIII 1 A popolna izgube funkcije enega segmenta cervikalne regije, pa je izpovedal, da bi v tem primeru moral biti segment rigiden, ne pa nestabilen. Ker ne gre pri tožnici za nobeno od navedenih stanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek glede telesne okvare in invalidnine na podlagi prvega odstavka 143. člena in prvega odstavka 144. člena ZPIZ-1 zavrnilo.

Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je skladno s 155. členom ZPP tožnici priznalo potrebne stroške. Za priglašene stroške v višini 600,00 EUR tožnica ni predložila nobenih dokazov, niti v pritožbi ne navaja, na katere tuje listine se prevodi nanašajo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obenem je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.