Jedro

Ob neizkazanem soglasju solastnika hiše, pogoj za izdajo dovoljenja za opravljanje določene dejavnosti v delu stanovanja ni izpolnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je v obnovi postopka, končanega z odločbo Republiškega sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora z dne 18.2.1991 z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Komiteja za urejanje prostora občine z dne 2.3.1990, s katero je bilo tožniku dovoljeno v sobi v izmeri 24 m2, ki je sestavni del pritličnega stanovanja, na levi strani hiše, opravljati umetniško, restavratorsko in prodajno dejavnost; hkrati je zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje umetniške, restavratorske in prodajne dejavnosti v navedeni sobi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni nikoli živel v tem stanovanju, da je stanovanjske prostore v celoti spremenil v poslovne prostore in služijo zgolj za opravljanje trgovinske dejavnosti podjetja.

Tožnik v tožbi navaja, da je lastnik stanovanja, v delu katerega želi opravljati umetnostno, restavratorsko in prodajno dejavnost. Zato ni nobenega razloga, da bi mu upravni organ take odločbe ne izdal. Pri tem je nepomembno ali je tožnik v tem lastnem stanovanju stanoval ali ne, in ali sedaj opravlja dejavnost v vsem stanovanju ali samo v njegovem delu. Pomembno je, da je lastnik in da želi opravljati dejavnost v eni sobi, ki je del stanovanja. Če pa po izdaji takega dovoljenja tožnik uporablja vse stanovanje za opravljanje take dejavnosti, je to potem seveda stvar inšpekcijskih organov, da mu prepovejo opravljanje dejavnosti v preostalih prostorih, razen tistega za katero je izdano dovoljenje. Če obseg izdanega dovoljenja krši, je lahko odgovoren za prekršek, ne more pa biti morebitna taka sedanja kršitev, ovira za izdajo dovoljenja, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Zato je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in kršila določila postopka. Odločbo je oprla na izpovedbo L.Ž., ni pa zaslišala tožnika, ki bi lahko dodatno pojasnil zadevo. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri navedbah v obrazložitvi svoje odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka z uporabo 258. člena ZUP na podlagi zbranih podatkov v prejšnjem in obnovljenem postopku prejšnjo odločbo odpravila in zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo dovoljenja za opravljanje umetniške, restavratorske in prodajne dejavnosti v delu stanovanja. Po pregledu upravnih spisov je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijani odločbi navedla.

Po določbi 26. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84) se posamezni prostori v stanovanju lahko uporabljajo za opravljanje dovoljene dejavnosti. Po prvem odstavku 28. člena navedenega zakona sme imetnik stanovanjske pravice uporabljati posamezne prostore v stanovanju za opravljanje dejavnosti iz 26. člena samo z dovoljenjem stanovanjskega organa; ta zahteva poprej mnenje stanodajalca in hišnega sveta. Dovoljenje ni potrebno, če uporablja uporabnik stanovanja posamezne prostore v stanovanju za umetniško dejavnost v skladu z določbami drugega odstavka prejšnjega člena (drugi odstavek 28. člena). Določbe tega zakona, ki se nanašajo na stanodajalca in na imetnika stanovanjske pravice, se smiselno uporabljajo tudi za lastnika družinske stanovanjske hiše, za lastnika stanovanja kot posameznega dela stavbe in za imetnika pravice do uporabe stanovanja, če ni v tem zakonu drugače določeno (1. odstavka 8. člena). Zato je določbo prvega odstavka 28. člena potrebno po presoji sodišča razumeti tako, da je v dejanskih razmerah, ko ni hišnega sveta in ne stanodajalca, potrebno soglasje lastnikov oziroma solastnikov hiše in skupnih prostorov. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je tožnik zahteval izdajo dovoljenja za opravljanje umetniške, restavratorske in prodajne dejavnosti v eni sobi 24 m2 v svojem stanovanju, torej dovoljenje na podlagi prvega odstavka 28. člena navedenega zakona. Ker pa je bilo v obnovi upravnega postopka ugotovljeno, da K.M., solastnik te hiše in hiše, skozi katero je dostop do tožnikovega pritličnega stanovanja na levi strani hiše, ni dal mnenja, oziroma soglasja k tožnikovemu zahtevku, je zato odločitev tožene stranke pravilna. Ker torej pogoj iz 1. odstavka 28. člena zakona ni izpolnjen, tudi ni zakonske podlage za izdajo dovoljenja.

Tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka, ker ni bil zaslišan tožnik, ki bi lahko dodatno pojasnil zadevo, ne drži. Iz ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, te pa se ujemajo s podatki v spisih, izhaja, da se tožnik ogleda in ustne obravnave, ki je bila opravljena na kraju samem, ni udeležil. Tožnik vabila ni dobil, ker se je odselil. Zato po presoji sodišča tožena stranka ni kršila pravil postopka, ko je opravila ogled in obravnavo, ki se ju tožnik, ki je bil pravilno vabljen, ni udeležil. Tožnik namreč spremembe bivališča upravnemu organu ni sporočil, čeprav bi bil po ZUP to dolžan storiti (1. odst. 96. čl.). Tožnik je torej imel možnost udeležiti se procesnega dejanja in se tudi seznaniti z izvedenimi dokazi. Če pa te možnosti po svoji krivdi ni izkoristil, se v tožbi ne more uspešno sklicevati na kršitve pravil postopka.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).