Jedro

Ker je tožnik v tožbi uveljavljal, da je bil v obravnavanem primeru neenakopravno obravnavan, je sodišče prve stopnje skladno s 14. členom Ustave Republike Slovenije in 6. členom ZDR-1 ugotovilo, da je tožena stranka dvema njegovima delavkama, ki sta podali prošnji za odobritev izrednega dopusta po 41. členu ZDDO, na podlagi zdravniških potrdil oziroma priporočil, v katerih ni bilo točnih datumov terapevtskih obravnav, kar je tožena stranka od tožnika zahtevala, odobrila izredna dopusta. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna skladno s 14. členom Ustave RS in drugim odstavkom 6. člena ZDR-1 vse zaposlene obravnavati enako.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila, sama pa krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo odločbo tožene stranke opr. št. ... z dne 22. 1. 2018 v zvezi z odločbo opr. št. ... z dne 4. 4. 2018 (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna s posebno odločbo priznati tožniku pravico do odsotnosti z dela s pravico do nadomestila plače za dneve 22. 12. 2017, 27. 12. 2017, 28. 12. 2017 in 29. 12. 2017 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 146,81 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III izreka sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v točki I izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka, tako predhodnega kot tudi pritožbenega, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila. Bistvo spora je v tem, da je tožena stranka zahtevala od tožnika, da predloži potrdilo, iz katerega bo izhajal datum izvajanja strnjenih terapevtskih obravnav, kdo in na kakšen način bo strnjene obravnave izvajal v dnevih, ko bo tožnik koristil odsotnost z dela s pravico do nadomestila plače v času izvajanja nege ožjega družinskega člana. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je odsotnost po 41. členu ZDDO namenska odsotnost, ki jo lahko javni uslužbenec koristi le neposredno ob dogodku, ki je podlaga za odsotnost in zaključilo, da je utemeljena navedba tožene stranke, da se ima kot delodajalec pravico prepričati, kdaj se nega ožjega družinskega člana dejansko izvaja. Ker pa je po drugi strani zavzelo stališče, da razlogi za nepredložitev potrdila zdravnika z določenimi datumi niso izvirali iz sfere tožnika in da je delodajalec v identičnih zadevah ravnal različno, saj od drugih zaposlenih ni zahteval datumsko specificiranega zdravniškega potrdila, ko jim je priznal pravico po 41. členu ZDDO, je sodišče, po stališču tožene stranke v pritožbi prišlo samo s sabo v nasprotje, kar je 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da nikjer ni določeno, da mora tožena stranka od vseh zaposlenih zahtevati konkretizacijo namenske porabe odsotnosti. Tudi če je tožena stranka v drugih primerih ravnala drugače in priznala odsotnost v neutemeljenih primerih, tega ni bila dolžna storiti v tožnikovem primeru, saj enakosti v nepravu ni mogoče uveljavljati. Tožnik pa bi lahko namensko odsotnost toženi stranki utemeljeval tudi s predložitvijo rezervacije oziroma potrdila o nameravani udeležbi hidroterapije. Zato je sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega izhodišča, saj svoje odločitve ni opredelilo v odvisnosti od odgovora na vprašanje, ali lahko delodajalec za koriščenje odsotnosti po 41. členu ZDDO izkoristi možnost, da se prepriča, kdaj se nega ožjega družinskega člana dejansko izvaja ali ne. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Opozarja pa tudi, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli omenjala, da je dejansko šlo za to, da se je kot delodajalec želela prepričati, kdaj se nega izvaja ter da ima pravico razlikovati delavce med seboj. To pritožbeno navajanje se, ker ni bilo trditvene podlage v zvezi s tem, ne more upoštevati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Odločitev temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi prišlo samo s sabo v nasprotje ter s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da ima delodajalec za ugotavljanje upravičenosti do izrabe plačane odsotnosti delavca za nego ožjega družinskega člana po 41. členu Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št. 15/1990 in naslednji) pravico prepričati se o tem, da se nega ožjega družinskega člana dejansko izvaja. Vendar pa je sodišče pravilno ugotovilo, da tožena stranka od drugih delavcev, ki so zahtevali odsotnost iz istega ali podobnega razloga kot tožnik, ni zahtevala takšnega zdravniškega potrdila kot od tožnika, poleg tega pa je pravilno ugotovilo tudi, da tožnik toženi stranki ni mogel predložiti zahtevanega zdravniškega potrdila, ker mu ga zdravnica, z vsebino kot jo je zahtevala tožena stranka, ni hotela izdati. Tožena stranka je od tožnika zahtevala predložitev zdravniškega potrdila, iz katerega izhajajo datumi izvajanja strnjenih terapevtskih obravnav tožnikove hčerke in kdo ter na kakšen način bo strnjene obravnave izvajal. Zato so pritožbene navedbe, da bi tožnik lahko predložil tudi rezervacijo oziroma potrdilo o nameravani udeležbi hidroterapije, nedovoljena pritožbena novota, saj tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka s sklepom z dne 22. 1. 2018 zavrnila tožnikovo vlogo z dne 20. 10. 2017, s katero jo je zaprosil za odobritev odsotnosti z dela po 41. členu ZDDO za dneve 22., 27., 28. in 29. 12. 2017 zaradi nege hčerke, ki je otrok s posebnimi potrebami. Vlogi je priložil tudi zdravniško potrdilo z dne 16. 2. 2017, iz katerega izhaja, da je hčerka otrok s posebnimi potrebami, ki potrebuje tudi obdobno izvajanje strnjenih obravnav, zaradi katerih je zdravnica dr. A.A. za tožnika kot očeta priporočila odobritev izrednega dopusta. Razlog zavrnitve je bil v tem, da iz zdravniškega potrdila ne izhajajo datumi izvajanja strnjenih terapevtskih obravnav, niti kdo in na kakšen način jih bo izvajal, saj iz zdravniškega potrdila izhaja le priporočilo za odobritev izrednega dopusta. V obrazložitvi pa je navedeno tudi, da je bil tožnik pozvan na ustrezno dopolnitev dokumentacije, vendar tega ni storil. Komisija za pritožbe je s sklepom z dne 4. 4. 2018 potrdila odločitev tožene stranke.

8. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik B.B. dne 30. 10. 2017 z elektronsko pošto poslal dodatno dokumentacijo, vendar pa brez zdravniškega potrdila. Šele 20. 11. 2017 je tožnik od C.C. izvedel, da mora dostaviti zdravniško potrdilo s konkretnimi datumi strnjenih obravnav, a mu dr. A.A. takšnega potrdila ni mogla izdati, ker je že izdala zdravniško spričevalo, ki je osnova za odobritev izrednega dopusta, o čemer je tožnik C.C. obvestil. Zaradi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve, da tožnik zahtevanega zdravniškega potrdila ni mogel predložiti iz razlogov, ki niso bili na njegovi strani.

9. Ker je tožnik v tožbi uveljavljal, da je bil v obravnavanem primeru neenakopravno obravnavan, je sodišče prve stopnje skladno s 14. členom Ustave Republike Slovenije in 6. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) ugotovilo, da je tožena stranka dvema njegovima delavkama, ki sta podali prošnji za odobritev izrednega dopusta po 41. členu ZDDO in sicer dne 4. 1. 2017 (priloga B22) in dne 21. 9. 2018 (priloga A20), na podlagi zdravniških potrdil oziroma priporočil, v katerih ni bilo točnih datumov terapevtskih obravnav, kar je tožena stranka od tožnika zahtevala, odobrila izredna dopusta. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna skladno s 14. členom Ustave RS in drugim odstavkom 6. člena ZDR-1 vse zaposlene obravnavati enako.

10. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške. Skladno s 155. členom ZPP in določbami Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) so potrebni pritožbeni stroški tožnika stroški sestave odgovora na pritožbo v višini 375 točk, materialni stroški v višini 2 % in DDV na odvetniške storitve v višini 22 %, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 279,99 EUR. Ta znesek je tožena stranka dolžna tožniku povrniti v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa od dneva izteka paricijskega roka do plačila, kot izhaja iz izreka sodbe.