Jedro

Toženka se z ugotavljanjem pooblastilnega razmerja med tožnikom in družbo A. d.o.o. ni ukvarjala. Nasprotno je pritožbo zavrgla z razlogom, da jo je podala neupravičena oseba, pri čimer pa je izhajala iz napačnih izhodišč. Družba A. d.o.o. – kot navaja tožnik – namreč pritožbe ni vložila v svojem imenu, s čimer zavrženje pritožbe iz razloga po 2. točki prvega 129. člena ZUP s strani toženke ni bilo mogoče. Ker je bil tožnik zastopan po pooblaščencu, pa toženka ni bila primorana niti ugotavljati, ali je ta pritožbo vložil po zakonitem zastopniku. Iz tega razloga je toženka pritožbo zavrgla iz materialnopravno napačnih razlogov. Ob že pojasnjenih okoliščinah bi morala namreč toženka ugotoviti ustreznost pooblastilnega razmerja med tožnikom in družbo A. d.o.o., česar pa ni storila.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11008-596/2020-2 z dne 27. 10. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnika zoper sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ), št. 11064-17851/2020-2 z dne 11. 8. 2020 (1. točka izreka), ter sklenila, da v tem postopku ni bilo stroškov (2. točka izreka). Iz njegove obrazložitve izhaja, da je tožnik 21. 7. 2020 pri ZRSZ na podlagi Zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (Ur. l. RS, št. 98/20, v nadaljevanju ZIUPDV) vložil vlogo za priznanje pravice do povračila nadomestila plače zaradi odsotnosti delavcev, ki so bili napoteni na čakanje na delo, pri čemer je bila ta zavržena1, saj ni bila vložena pravočasno. Pritožbo družbe A. d.o.o. je toženka zavrgla na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je ni podala upravičena oseba. Pritožba namreč ni bila vložena po zakonitem zastopniku, upoštevaje da sta pooblaščeni osebi za zastopanje tožnika direktor B.C. in prokurist D.E.. Iz obrazložitve še izhaja, da je bila pritožba zavržena tudi iz razloga, ker ni bila izpolnjena procesna predpostavka aktivne legitimacije tožnika.

2. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je pri ZRSZ po pooblaščencu, podjetju A. d.o.o., vložil vlogo za priznanje pravice do povračila nadomestila plače zaradi odsotnosti delavcev, ki so bili napoteni na čakanje na delo. Za to vlogo je s pooblastilom z dne 20. 7. 2020 pooblastil podjetje A. d.o.o. Na podlagi danega pooblastila je podjetje A. d.o.o. v njegovem imenu vložilo tudi pritožbo zoper sklep ZRSZ, št. 11064-17851/2020-2 z dne 11. 8. 2020, s katerim je ta zavrgel njegovo vlogo; pooblastilo je namreč veljalo tudi za vložitev pritožbe. Iz tega razloga je pritožbo vložila upravičena oseba, toženka pa pritožbe ne bi smela zavreči. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Tožba je utemeljena.

5. Upoštevaje tožbene navedbe in izpodbijani sklep, je med strankama nesporno dejstvo, da je bila predmetna pritožba vložena s strani družbe A. d.o.o. Sporno pa je, ali jo je toženka pravilno zavrgla iz razloga, ker je ni podala upravičena oseba oziroma oseba, ki bi bila za njeno vložitev aktivno legitimirana. Tožnik v tožbi trdi, da je bilo podjetje A. d.o.o. pooblaščeno za vložitev predmetne pritožbe, s čimer je bilo zavrženje slednje neupravičeno.

6. Tožnik kot pravna oseba lahko opravlja dejanja v postopku po zakonitem zastopniku, ki ga določa zakon oziroma splošni akt pravne osebe v skladu z zakonom (prvi odstavek 48. člena ZUP). Vendar stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ni potrebno, da bi dejanja v upravnem postopku opravljala sama. Vsaka procesno sposobna stranka oziroma vsak zakoniti zastopnik stranke namreč lahko določi tudi pooblaščenca, ki stranko zastopa pri vseh, razen pri tistih dejanjih v upravnem postopku, pri katerih mora stranka sama dajati izjave (prvi odstavek 53. člena ZUP). Dejanja v postopku, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila sama stranka (drugi odstavek 53. člena ZUP).

7. Na navedeno materialnopravno podlago se smiselno s svojimi navedbami sklicuje tudi tožnik. Navaja namreč, da pritožbe ni vložil sam, pač pa po svojem pooblaščencu, podjetju A. d.o.o., katerega je 20. 7. 2020 pooblastil (tudi) za vložitev predmetne pritožbe.

8. Da je tožnik vložil pritožbo po pooblaščencu, izhaja tudi iz same pritožbe2, saj – ob nespornem dejstvu, da je bila pritožba vložena s strani omenjenega podjetja – iz nje izhaja jasno razvidna vsebina, da je bila pritožba vložena v imenu tožnika. Takšen zaključek je razviden tako iz njenega uvoda (kjer je kot pošiljatelj naveden tožnik), podpisa (žiga) na dnu pritožbe, kot tudi iz njenega besedila, saj se pritožbeni razlogi nanašajo ravno na tožnika samega.

9. Kljub temu se toženka z ugotavljanjem pooblastilnega razmerja med tožnikom in družbo A. d.o.o. ni ukvarjala. Nasprotno je pritožbo zavrgla z razlogom, da jo je podala neupravičena oseba, pri čimer pa je izhajala iz napačnih izhodišč. Družba A. d.o.o. – kot navaja tožnik – namreč pritožbe ni vložila v svojem imenu, s čimer zavrženje pritožbe iz razloga po 2. točki prvega 129. člena ZUP3 s strani toženke ni bilo mogoče. Ker je bil tožnik zastopan po pooblaščencu, pa toženka ni bila primorana niti ugotavljati, ali je ta pritožbo vložil po zakonitem zastopniku. Iz tega razloga je toženka pritožbo zavrgla iz materialnopravno napačnih razlogov. Ob že pojasnjenih okoliščinah bi morala namreč toženka ugotoviti ustreznost pooblastilnega razmerja med tožnikom in družbo A. d.o.o., česar pa ni storila.

10. Iz navedenih razlogov je tako sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj toženka odloči ob zavedanju, da je tožnik pritožbo vložil po pooblaščencu, družbi A. d.o.o., v sled česar bo morala preizkusiti tudi ustreznost pooblastilnega razmerja. Med drugim, ali pooblaščenec izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 54. člena ZUP, ali je bil pooblaščenec – glede na dejstvo, da je tožnik pravna oseba – določen s strani zakonitega zastopnika tožnika (prvi odstavek 53. člena ZUP) ter ali je bil pooblaščenec, podjetje A. d.o.o., za vložitev same pritožbe tudi dejansko pooblaščen. Pri tem pritožbe ob morebitnih pomanjkljivostih v zvezi z danim pooblastilom ne bo smela zavreči, ne da bi tožnika po pooblaščencu pred tem pozvala k odpravi pomanjkljivosti glede ustreznosti pooblastila. Vsaka vloga mora namreč med drugim po prvem odstavku 66. člena ZUP vsebovati tudi navedbo morebitnega pooblaščenca, pri čemer vloge, če je ta nepopolna ali nerazumljiva, samo zaradi tega po prvem odstavku 67. člena ZUP še ni dovoljeno zavreči. Iz razloga ekonomičnosti postopka sodišče dodaja, da slednje velja tudi za obliko pritožbe oziroma način njene oddaje.

11. Toženka je po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

12. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

1 In sicer s sklepom ZRSZ št. 11064-17851/2020-2 z dne 11. 8. 2020. 2 Razvidne iz upravnega spisa. 3 Ta določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.