Jedro

Tožeča stranka v pritožbi opisuje postopek, dopolnjevanje svoje vloge in zatrjuje, da je zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter bi morala v nasprotnem primeru tožena stranka podati navedbe, ki bi izpodbijale trditve tožeče stranke, ter zatrjuje, da pavšalni ugovor tožene stranke glede pogodbe o upravljanju ni bil zadosti substanciran in ga zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Zatrjuje torej kršitve procesnega prava, vendar so navedene kršitve le relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih sodbe v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se glavna obravnava začne znova (1. točka izreka) in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 37305/2013 z dne 18. 3. 2013 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožba zavrže (2. točka izreka).

2. Zoper sklep o zavrženju se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sklepa in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče je zavrglo tožbo tožeče stranke, češ da slednja ob ponovnem posredovanju listin sodišču ni navedla, kakšen delež lastnikov je podpisalo pogodbo o upravljanju. Tožeča stranka opozarja, da je že v predhodnih vlogah ter na izrecen poziv sodišča v spis posredovala sklenjeno pogodbo o upravljanju in jasno navedla (kar nenazadnje izhaja tudi iz same pogodbe), da je bila pogodba sklenjena z investitorjem v izgradnjo stavbe kot v času sklepanja pogodbe edinim oziroma 100% lastnikom stavbe, ki je nato prenašal svoja lastninska upravičenja na nadaljnje lastnike. Tožeča stranka zato pričakuje, da je zadostila dokaznemu bremenu ter bi v nasprotnem primeru tožena stranka morala podati navedbe, ki bi izpodbijale trditve, da je bila pogodba sklenjena z investitorjem kot edinim lastnikom še pred vzpostavitvijo etažne lastnine na stavbi, kar izhaja tudi iz same pogodbe. Pavšalni ugovor tožene stranke, da pogodba o upravljanju ni veljavno sklenjena, brez določnih ugovorov zoper podano trditveno in dokazno podlago s strani tožeče stranke, ni substanciran v meri, kot je to upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Šele ob vzpostavitvi etažne lastnine in vpisom posameznih kupcev v zemljiško knjigo na posameznem delu stavbe, so posameznimi kupci pridobili na nepremičnini lastniška upravičenja, kar pa ob podpisovanju pogodbe ni bilo podano. Investitor kot prodajalec je v primeru tožene stranke šele v letu 2004 kupcu izdal zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se je kupec vknjižil kot zemljiškoknjižni lastnik, vse do tedaj je kot zemljiškoknjižni lastnik razpolagal investitor ter poskrbel za vzpostavitev etažne lastnine na predmetni nepremičnini. Poskrbel je tudi za imenovanje upravnika stavbe. Gre za stavbo z več kot osmimi posameznimi deli in več kot dvema etažnima lastnikoma, ki po zakonu mora imeti imenovanega upravnika stavbe, tožena stranka pa ni izkazala, da bi bil upravnik stavbe kdo drug, niti ni določno prerekala, da je bila pogodba o upravljanju sklenjena z investitorjem kot lastnikom nepremičnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

5. Ker se torej v sporu majhne vrednosti sodba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega stanja ne more izpodbijati, so pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba o upravljanju ni veljavno sklenjena in da tožeče stranke niso pravilno zastopane po družbi S., d. d., ker slednji ni upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu G., v kateri se nahaja tudi stanovanje tožene stranke, ki je predmet tega spora, neupoštevne. Del pritožbenih navedb, ki se nanašajo na navedena dejstva in s katerimi tožeča stranka podrobneje pojasnjuje, zakaj je pogodba o upravljanju veljavno sklenjena, predstavlja tudi nedopustne pritožbene novote, ki prav tako niso upoštevne.

6. Tožeča stranka v pritožbi opisuje postopek, dopolnjevanje svoje vloge in zatrjuje, da je zadostila svojemu dokaznemu bremenu ter bi morala v nasprotnem primeru tožena stranka podati navedbe, ki bi izpodbijale trditve tožeče stranke ter zatrjuje, da pavšalni ugovor tožene stranke glede pogodbe o upravljanju ni bil zadosti substanciran in ga zato sodišče ne bi smelo upoštevati. Zatrjuje torej kršitve procesnega prava, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da so navedene kršitve le relativno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih sodbe v sporu majhne vrednosti, kot je bilo že obrazloženo, prav tako ni dopustno izpodbijati. Absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa pritožba ne uveljavlja, niti ni takšnih kršitev ugotovilo sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti.

7. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).