Jedro

Če tožnik zaradi odvzema prostosti (Goli otok) ni mogel študirati mu gre za to obdobje odškodnina.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi še v nerazveljavljenem delu (za znesek 4,875.000.000,00 SIT) in se tudi v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki Republiki Sloveniji plačilo zneska 13,000.000,00 SIT, katerega je kot odškodnino dolžna plačati tožniku A. A. in mu povrniti njegove pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila v roku 15-tih dni. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka. Pritožbo vlaga iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očita, da pri svoji odločitvi ni upoštevalo ugovorov tožene stranke, ki jih je uveljavljala tako v odgovoru na tožbo kot v pritožbi z dne 24.4.1996, na katero se v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje. Sodišče po mnenju pritožbe ne bi smelo vzeti za izhodišče mesečnega zaslužka v ZDA, kamor je tožnik odšel šele leta 1966, torej dobrih deset let po prestajanju kazni. Pri presoji višine materialne škode sodišče tudi ni upoštevalo, da je bil tožnik v času aretacije študent in mu materialna škoda v obliki izgubljenega zaslužka sploh ni mogla nastati. Ali je tožnik zaradi prestajane kazni dalj časa študiral in koliko je bil v tem času prikrajšan za zaslužek, sodišče ni ugotovilo; ugotavlja le, da izobrazba, ki jo je imel, ni bila dovolj za zaposlitev v ZDA, kamor se je preselil šele leta 1966. Pomanjkljiva izobrazba in čakanje na vstop v ZDA nista bili posledica prestajanja kazni zapora, zato je prisojena odškodnina brez kakršnekoli pravne in dejanske podlage. V kolikor bi bil tožnik upravičen do materialne odškodnine bi bilo edino primerno pri izračunu škode ugotoviti, za koliko se je tožniku podaljšal študij, višino pa izračunati tako, da se upošteva povprečna plača osebe z enako stopnjo izobrazbe in delovno dobo v Sloveniji. Dohodek za izračun odškodnine, ki naj bi ga tožnik dobil več kot 10 let po prestani kazni, ne more biti osnova za izračun odškodnine. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke že enkrat odločalo in pritožbi ugodilo, ter izpodbijano sodbo delno spremenilo in tožbeni zahtevek za znesek 4,875.000,00 SIT zavrnilo, v ostalem delu pa je sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba sodišča prve stopnje je torej za znesek 4,875.000,00 SIT postala pravnomočna in zoper ta pravnomočni del sodbe je tožnik vložil revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločalo in odločilo, da se ji ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče torej s tem sklepom odloča o pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo tožniku priznano 4,875.000,00 SIT kot odškodnina za gmotno škodo, ki mu je nastala zaradi prestajanja neupravičeno odvzete prostosti 15-tih mesecev, ko zaradi tega ni mogel študirati ter se mu je zato za tolikšno obdobje podaljšal študij oziroma odmaknil nastop dela in zaslužka. Kot je bilo že rečeno, je pritožba tudi v tem delu utemeljena, vendar ne zato, ker tožniku ne bi šla odškodnina za to obdobje ampak zato, ker pritožbeno sodišče ne more sprejeti meril, ki jih je izbral tožnik za določitev višine odškodnine. Pritožbeno sodišče sprejema v prvi sodbi ugotovljene pravno relevantne okolnosti, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, vendar pa bo moralo sodišče prve stopnje določiti odškodnino po merilih, ki veljajo v Sloveniji. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti kakšna škoda je tožniku nastala, ker zaradi 15 mesecev po prvem odvzemu prostosti ni mogel študirati, vendar pa po merilih, ki jih je pritožbeno sodišče orisalo že v odločbi opr. št. II Cp 1042/97 z dne 10.12.1997.