Jedro

Obramba, ki se šele v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na nujnost odreditve izvedenstva, ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza lahko odločilno vplivala na drugačno presojo izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče, zato ni mogoče sklepati na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo V K 61972/2010 z dne 29. 9. 2010 obsojenega A. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 61972/2010 z dne 29. 3. 2011 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izda oprostilno sodbo oziroma vrne zadevo v nov postopek.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njenem obrazloženem stališču niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da so razlogi pravnomočne sodbe nerazumljivi oziroma nasprotujejo sami sebi. Prav tako niso navedeni razlogi o tem, zakaj sodišči ne sprejemata izpovedb ostalih prič (razen izpovedbe oškodovanca in M. B.), ki so bile navzoče in številnejše, ter so vse potrdile prav tako „enotno zgodbo“. Sodišče bi moralo zato priti do drugačnih zaključkov in ugotoviti vsaj dvom, ki je v prid obsojencu.

7. Očitek, s katerim zahteva opozarja na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni le povzelo bistveno vsebino izpovedb zaslišanih prič, temveč je ob vsem ostalem tudi navedlo, kako ocenjuje verodostojnost protislovnih dokazov. Na podlagi navedb zahteve, da bi morala pravnomočna sodba bolj natančno in upoštevaje vse izvedene dokaze jasno povedati, kje so razlike, ki dajejo prednost oziroma verodostojnost oškodovancu in priči M. B., ni mogoče sklepati niti na nerazumljivost oziroma popolno nejasnost razlogov o odločilnih dejstvih niti na njihovo precejšnje medsebojno nasprotje. Enako velja tudi za nadaljnja izvajanja, s katerimi zahteva nakazuje na odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih. Iz vsebine navedb v bistvu sledi, da vložnik zahteve ne soglaša s presojo verodostojnosti izpovedb oškodovanca in M. B. na eni ter z oceno izpovedb ostalih prič, ki so bile prisotne na kraju inkriminiranega dogodka, na drugi strani. S tem pa meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Slednje velja tudi za vse ostale navedbe, s katerimi zahteva izpodbija oceno oškodovančeve izpovedbe, pri čemer očita sodišču, da je nepravilno presodilo zdravniško spričevalo in ugotovitev zdravnika, ki je sprejel oškodovanca po poškodovanju ter okoliščine, povezane s civilno tožbo, ki jo je oškodovanec vložil zoper M. za enak dogodek, kar kaže, da oškodovanec sam ne ve in ni prepričan, kaj se je zgodilo, ob tem, da je bil zelo alkoholiziran, vse to pa ugotavlja tudi zdravniško spričevalo.

8. Po stališču vložnika zahteve je sodišče prav tako bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni angažiralo izvedenca ne v smeri same poškodbe, ampak v smeri možnosti, ali je sploh lahko ob navedenih očitkih in izpovedbah prič prišlo do „takšne poškodbe na oškodovancu“.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, da glede na spremembo obtožnega predloga ni odredilo izvedenca medicinske stroke, njegove odreditve pa med postopkom tudi ni predlagala nobena stranka. Pri tem je zavzelo stališče do izvajanj obrambe v zaključni besedi v zvezi z izvedenskim mnenjem, danim v pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba utemeljevala, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati izvedensko mnenje, uporabljeno v pravdnem postopku, ker slednje nakazuje na dvom glede nastanka poškodb in s tem na dvom v zgodbo, o kateri sta izpovedala oškodovanec in njegovo bivše dekle. Iz obrazložitev sodb nižjih sodišč povsem jasno sledi, iz katerih razlogov mnenje izvedenca, na katero se sklicuje zagovornik, ni odločilno tudi v zvezi s presojo verodostojnosti izvedenih dokazov. Glede na presojo obsojenčevega zagovora in izpovedb prič, ki je v pravnomočni sodbi tudi obširno obrazložena, obramba, ki se šele v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na nujnost odreditve izvedenca medicinske stroke, ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza lahko odločilno vplivala na drugačno presojo izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče. Zato ni mogoče sklepati na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

10. Zahteva ocenjuje, da v tem primeru ni zakonskega znaka kaznivega dejanja nasilništva, in sicer, da gre za povzročitev prestrašenosti pri gostih v lokalu. Obsojencu očitano dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Presoja zakonskega znaka povzročitve ogroženosti in prestrašenosti izhaja iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče. Na njihovi podlagi je tudi utemeljeno sklepalo, da je podan. Zahteva za varstvo zakonitosti zato nima prav, ko trdi, da okoliščine, povezane z ravnanjem udeležencev po končanem konfliktu in glede na razlike v izpovedbah priče M. B. v pravdnem in kazenskem postopku, ne omogočajo sklepanja glede prestrašenosti na kraju inkriminiranega dogodka prisotnih oseb. Sodišče prve stopnje je pri tej presoji izhajalo iz okoliščin, da je bila M. B. prestrašena zaradi obsojenčevega napada na oškodovanca in ker je tudi njej zagrozil, da jo bo pretepel. Na ogroženost in prestrašenost pri M. V., A. H. in G. M. pa je sklepalo iz okoliščin, da so zbežali iz lokala, da oškodovancu niso upali niti pomagati vstati ali poklicati policije in reševalnega vozila, čeprav je bil ves okrvavljen in kljub temu, da niso bili neznanci, ampak so se med seboj poznali. Zato okoliščine, na katere se sklicuje vložnik zahteve, niso takšne narave, da bi lahko odločilno vplivale na drugačno pravno sklepanje, kot je obrazloženo v pravnomočni sodbi. Zato kršitev kazenskega zakona ni podana (1. točka 372. člena ZKP).

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega A. K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP) in odločilo, da je obsojenec glede na premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).