Jedro

Zgolj imetništvo ključa še ne izkazuje posesti nad prostorom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da sta jo toženca motila v neposredni posesti določenih prostorov s tem, ko sta ji vanje zaradi zamenjave ključavnice onemogočila vstop, ter nadaljnji zahtevek, da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje in da se jima v bodoče prepoveduje s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegati v tožničino neposredno posest teh prostorov. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 1.779,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencema pa naloži plačilo stroškov postopka, tudi pritožbenih, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je edina, ki je imela ključe od spornih prostorov, zato je lahko le ona vanje tudi vstopala. Ključavnico vrat spornih prostorov je namreč zamenjala kmalu po smrti D. C., ki je umrl v maju 2007 in s katerim sta imela te prostore v soposesti. Od takrat dalje nihče drug ni mogel v te prostore brez njenega soglasja. Opozarja, da je kot zunajzakonska partnerka pokojnega D. tudi sicer postala posestnica spornih prostorov v trenutku njegove smrti. Nadalje navaja, da je v teh prostorih imela tudi nekaj osebnih stvari, kar pa se ji zdi nepomembno, saj predstavljajo vse stvari v teh prostorih skupno lastnino nje in pokojnega D. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni imela posesti na spornih prostorih, meni, da bi moralo sodišče tudi ugotoviti, kdaj in kako jo je izgubila ter kdo je potem posest imel. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni izkazala oblasti nad prostori, saj jih je pospravljala, poleg tega pa je bilo njeno osnovno prebivališče drugje. Nadalje opozarja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da brez nje ne bi bila možna premestitev termostata peči, ki se je nahajala v teh prostorih, ter da se električni števci, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, nahajajo na hodniku, izven spornih prostorov. Meni tudi, da bi sodišče moralo dopustiti nove dokaze glede odčitavanja plina. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odvetniku J. V. dopustilo zastopanje tožencev, storilo hudo kršitev, saj je tako onemogočilo predlagano izvedbo dokaza z zaslišanjem tega odvetnika kot priče. Tudi sicer meni, da je podana bistvena kršitev pravil postopka, saj je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju, zaključki sodišča prve stopnje pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Pojasnjuje še, da ni vplivala na pričo M. S., kako naj izpoveduje. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev, saj je sodišče prve stopnje tožencema priznalo tudi stroške takse za sklep, čeprav je to njen strošek, k plačilu katerega je bila tudi pozvana.

Toženca na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08).

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica, na kateri je bilo dokazno breme, ni dokazala, da bi imela v obdobju pred motilnim dejanjem v posesti prostore, katerih posest naj bi ji bila motena. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem dejstvu je skrbna, vestna in prepričljiva (8. člen ZPP), zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj sodišče v sporih zaradi motenja posesti daje varstvo le glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (1. odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - Ur. l. RS, št. 87/02 - v nadaljevanju SPZ in 426. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se zato v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa še navaja, kar sledi v nadaljevanju te obrazložitve.

Pritožbena navedba, da je tožnica kot zunajzakonska partnerka pokojnega D. C. (prejšnjega posestnika spornih prostorov) v skladu z 29. členom SPZ postala posestnica teh prostorov v trenutku njegove smrt, je neutemeljena, saj je bila tožnica v zapuščinskem postopku po slednjem napotena na pravdo na ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti z zapustnikom in s tem na ugotovitev dedne pravice po njem (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I D 1841/2007 z dne 8.1.2008 - priloga B/1), zato je v tem pravdnem postopku ni mogoče obravnavati kot dedinje.

Tožnica je res izkazala, da je v obdobju po smrti pokojnega D. C. imela ključe od teh prostorov, na kar opozarja tudi v pritožbi. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zgolj imetništvo ključa še ne izkazuje posesti nad spornimi prostori. Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (1. odstavek 24. člena SPZ). Navedeno pomeni, da gre za takšno razmerje subjekta do stvari, da le-ta stvar rabi, jo uživa ali z njo razpolaga, pri čemer mora biti to razmerje oziroma prostorski odnos do stvari tudi navzven vidno, in sicer na podlagi konkretnih ravnanj posameznika, česar pa tožnica ni dokazala. Iz izpovedb zaslišanih prič namreč ni mogoče zaključiti, da bi tožnica v sporne prostore redno prihajala in za njih skrbela, saj je tako (poleg tožnice) izpovedala le njena hči U. Š.. Tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjevala (niti dokazala), da bi v spornih prostorih imela svoje stvari, kar bi sicer lahko kazalo na njen odnos do teh prostorov. Obstoj tožničinih stvari v teh prostorih je namreč prvič zatrjevan šele v pritožbi, kar pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da so elektriko za te prostore popisovali drugi, kar prav tako kaže na to, da se tožnica za prostore ni zanimala, pri čemer ni odločilno, da so električni števci na hodniku in ne v spornih prostorih, kot to nadalje opozarja pritožba. Priča M. E. je res izpovedal, da se je obrnil na tožnico, ker je imela ključ od spornih prostorov, v katerih je bila tudi skupna peč. Vendar pa dejstvo, da mu je tožnica odklenila, da je lahko prišel do te peči, še ne izkazuje tožničine posesti nad prostori, kot to meni pritožba, saj, kot že povedano, zgolj imetništvo ključa in občasni prihodi v te prostore, še ne pomenijo dejanske oblasti nad njimi. Nerelevanten pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo šteti dopisov tožnice z dne 27.9.2008 in njenega pooblaščenca z dne 24.9.2008 (prilogi C/1 in C/2) kot nagovarjanja priče M. S., kako naj izpoveduje, saj omenjena priča tako in tako ni potrdila tožničinih trditev o posesti prostorov. V zvezi s pritožbenim vprašanjem, kdo je bil, glede na zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila posestnica spornih prostorov, potem posestnik, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tudi to v tej zadevi povsem nerelevantno. Kot že povedano, je v tej pravdi odločilno to, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da bi bila tožnica posestnica prostorov v času pred motilnim dejanjem, zato ni upravičena do sodnega varstva (1. odstavek 33. člena SPZ in 426. člen ZPP). Pritožbeno sodišče pa tudi sicer meni, da tožnica nima ekonomskega interesa za predmetno tožbo, saj iz njenih trditev ne izhaja, kakšno korist naj bi od posesti spornih prostorov sploh imela.

Glede pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo odvetnika J. V., sicer pooblaščenca tožencev, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog pravilno zavrnilo, saj je slednji v vlogi z dne 23.5.2008 sam povedal, da pri samem motenju posesti ni sodeloval in da v tej zadevi zgolj zastopa svoje stranke, zato nima o zadevi kaj povedati (2. odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zavrnilo v tožničini pripravljalni vlogi z dne 18.9.2008 predlagane dokaze, saj so bili ti predlagani že po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno (1. odstavek 286. člena ZPP). Ne drži, kar navaja pritožba, da je šlo pri tem za nove dokaze zaradi novih trditev (4. odstavek 286. člena ZPP), saj izpovedba priče M. E., ne predstavlja novih trditev, kot to zmotno meni pritožba, pač pa je to dokaz, ki je bil tudi sicer predlagan s strani tožnice.

Pritožba očita sodišču prve stopnje tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, pri tem pa izrecno ne pove, v katerem delu je obrazložitev izpodbijanega sklepa sama s seboj v nasprotju in kateri zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom. Pritožbeno sodišče kljub temu ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa jasna, razumljiva in skladna ter da v njej ni nasprotji.

Pritožba pa sicer utemeljeno navaja, da je sodna taksa za izpodbijani sklep strošek tožnice (2. odstavek 3. člena Zakona o sodnih taksah - Ur. l. SRS, št. 30/78 s spremembami, ki se v tej zadevi uporablja v skladu s 39. členom novega Zakona o sodnih taksah - Ur. l. RS, št. 37/08), ki ga je tožnica tudi poravnala (hrbtna stran list. št. 72). Sodišče prve stopnje je zato v obrazložitvi stroškovne odločitve izpodbijanega sklepa res zmotno navedlo sodno takso za izpodbijani sklep kot strošek tožencev, ki naj bi ga plačala tožnica. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena (pisna) pomanjkljivost v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj v siceršnji znesek pravdnih stroškov tožencev, ki jih mora tožnica povrniti (1.779,09 EUR), ta sodna taksa ni všteta.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).