Jedro

Delavec zlorabi pravico do odsotnosti z dela zaradi bolezni, če ravna v nasprotju z zdravniškimi navodili, za kar se delavcu izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. S takšnim ravnanjem delavec izrabi omenjeno pravico v nasprotju z njenim namenom, ki je v tem, da se delavec zdravi.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločitvi disciplinskih organov tožene stranke, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ter ugodilo njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da so disciplinski organi tožene stranke tožniku izrekli disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker se tožnik ni ravnal po navodilih zdravnika v času, ko je bil odsoten z dela zaradi bolezni, s tem, da je v tem času odpotoval v Italijo in v Bosno in Hercegovino. Po kolektivni pogodbi tožene stranke je bilo tožniku disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja obvezno izreči. Dne 19.9.1995 ga je njegova žena približno za eno uro odpeljala v Italijo, od 22. do 24.9.1995 pa je z ženo odpotoval v Bosno in Hercegovino. Zdravnik mu je svetoval v času zdravljenja krajše sprehode, to je, tudi večkrat dnevno gibanje na prostem do dve uri nepretrgoma. Razsodilo je, da se tožnik ni ravnal po navodilih zdravnice, da pa njegovega ravnanja ni mogoče obravnavati kot zlorabo pravice do odsotnosti z dela zaradi bolezni. Zaradi njegovega ravnanja niso bile ugotovljene škodljive posledice (89. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka.

Navajala je, da je po kolektivni pogodbi tožene stranke hujša kršitev delovne obveznosti tudi neupoštevanje navodil zdravnika za zdravljenje, ter da so okoliščine, ki jih je sicer treba ugotoviti po določilih 89. člena ZDR, obsežene že v samem normativnem dejanskem stanju te hujše kršitve. Nastanek škodljivih posledic ni potreben. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Ugotovilo je, da 10. točka 118. člena kolektivne pogodbe tožene stranke omenja zlorabo pravice delavca do odsotnosti z dela zaradi bolezni ter da, v zvezi z neupoštevanjem navodil zdravnika, ne vsebuje opisa nedovoljene posledice. Tudi ne vsebuje opisa okoliščin in pogojev, v katerih se kršitev navodil zdravnika šteje za hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero bi bilo tožniku obvezno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato bi bilo v konkretnem primeru treba ugotavljati ali so bili izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja tožniku ob upoštevanju določb ZDR. Ugotovilo je, da tožnikova pot v tujino ni vplivala na potek njegovega zdravljenja. Presodilo je, da bi šlo za zlorabo le, če bi neupoštevanje navodil zdravnika povzročilo škodljive posledice ali nevarnost nastanka škode.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP.

Predlaga, da naj revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zavrne tožnikov tožbeni zahtevek ali da razveljavi sodbi sodišč in zadevo vrne v novo sojenje. Kot že v pritožbi, tožena stranka navaja, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da pogojev za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni bilo, ker niso nastale škodljive posledice tožnikovega nepravilnega ravnanja. Nepravilna je tudi presoja sodišča druge stopnje, da bi morala obstajati vsaj resna nevarnost nastanka škodljivih posledic. Ni res, da v zvezi s tem v disciplinskem postopku niso bila ugotovljen dejstva in da nevarnost nastanka posledic ni bila zatrjevana. Določila 10. člena kolektivne pogodbe tožene stranke v skladu s 3. odstavkom 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list RS, št. 60/89, 42/90) določajo okoliščine in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se delavcu obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni štelo, da je za obravnavano hujšo kršitev delavcu treba obvezno izreči ta ukrep. Tudi če bi bilo treba ugotavljati obstoj okoliščin po določilih 89. člena ZDR, bi bilo treba ugotoviti, da je tožena stranka tožniku opravičeno izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ker v obrazložitvi sodbe navaja, da škodljive posledice tožnikovega nedopustnega ravnanja niso nastale, kar je v nasprotju z dokazi in listinami v spisu (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožnikov bolniški stalež ni bil zaključen 21.9.1995, kot navaja sodba sodišča druge stopnje, temveč je bil podaljšan do 30.9.1995 zaradi težav tožnika s hrbtenico in ledvicami. Kljub temu pa se je tožnik za tri dni odpeljal v Bosno in Hercegovino. To potovanje pa bi lahko vplivalo na podaljšanje zdravljenja tožnika. Če disciplinska odločba ne navaja obstoja kvalifikatornih okoliščin, to še ne pomeni, da ni zakonita. Sodišče bi moralo v dokaznem postopku preveriti, ali je do teh posledic dejansko prišlo ali ne, kar zatrjuje tožena stranka ves čas postopka, oziroma bi moralo ugotoviti, ali bi do omenjenih posledic lahko prišlo ali ne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 17/91-I, 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je bil prepričan, da kratka vožnja do bližnjih Opčin, ni bila v nasprotju z navodili zdravnice, ki mu je dovolila krajše sprehode. V Bosno in Hercegovino je odšel le za nujno potreben čas 3 dni, ker je taščo zadela možganska kap, ki je imela za posledico paralizo, ta pot pa po izpovedi zdravnice ni vplivala na podaljšanje njegovega zdravljenja.

Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 498. člena ZPP/99 revidentove navedbe določil ZPP/99 obravnavalo kot ustrezne navedbe določil ZPP, ker se je v tej zadevi postopek končal pred uveljavitvijo ZPP/99. Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje s tem, ko je ugotovilo, da zaradi tožnikovega nedopustnega ravnanja niso nastale škodne posledice, ni odločilo v nasprotju z dokazi in listinami v spisu in ni bistveno kršilo določb 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Po določilih 9. točke 1. odstavka 58. člena ZTPDR se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za hujšo kršitev, ki se nanaša na zlorabo pravice do bolezenskega dopusta, pri čemer je po določilih 3. odstavka tega člena treba s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo natančneje določiti okoliščine in pogoje pod katerimi takšna kršitev šteje za hujšo kršitev, za katero se izreče ta ukrep. Pri tem je treba upoštevati naravo dejavnosti oziroma naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec. Določila 10. točke 118. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke določajo, da delavec lahko stori hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero mu je obvezno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, če gre za zlorabo pravice do bolniškega dopusta, ki se kaže v tem, da delavec s svojim ravnanjem namenoma podaljšuje zdravljenje oziroma odsotnost z dela, ali če ne ravna po pisnih ali ustnih navodilih pristojnega lečečega zdravnika. V tej normi je inkriminirana abstraktna nevarnost za poslabšanje zdravstvenega stanja delavca. Objektivni znak kršitve pa je podan že s samim obstojem možnosti ogrožanja delavčevega zdravja. Sodišči prve in druge stopnje sta ta določila zmotno uporabili, ker sta šteli, da delavcu, ki stori katero od omenjenih nedopustnih ravnanj, lahko delovno razmerje preneha le, če se mu dokaže, da so zaradi njegovega ravnanja nastale posledice, ki jih določa 89. člen ZDR. Nista torej upoštevali, da je z ureditvijo znakov nedopustnih ravnanj v 10. točki 118. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke prišlo do natančnejše ureditve okoliščin in pogojev, pod katerimi je treba kršitev, opredeljeno v 9. točki 1. odstavka 58. člena ZTPDR šteti kot takšno, da je ob storitvi kršitve delavcu obvezno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Sodišči sta ugotavljali, ali so zaradi tožnikove kršitve nastale posledice, ki jih določa 89. člen ZDR, nista pa dovolj raziskali vprašanja, ali je tožnik ravnal v nasprotju z zdravniškimi navodili, in če je, v kakšnih okoliščinah je bilo dejanje storjeno, kar bi bilo treba ugotoviti, da bi bilo mogoče bolj zanesljivo presojati stopnjo tožnikove odgovornosti ter zakonitost uporabljene sankcije.

Po določilih 10. točke 118. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke delavec zlorabi pravico do odsotnosti z dela zaradi bolezni, če ravna v nasprotju z zdravniškimi navodili, za kar se delavcu izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. S takšnim ravnanjem delavec izrabi omenjeno pravico v nasprotju z njenim namenom, ki je v tem, da se delavec zdravi. S tem, ko je tožnik v času svoje odsotnosti z dela zaradi zdravljenja potoval z avtomobilom v druge kraje, odsotnosti z dela zaradi bolezni ni užival zaradi zdravljenja, zato je dana možnost, da je omenjeno pravico zlorabil. V dokaznem postopku niso bile v zadostnem obsegu raziskane okoliščine, v katerih je tožnik storil hujšo kršitev. V dopolnjenem dokaznem postopku bo treba ugotoviti, kako sta zdravnika, ki sta tožniku odobrila odsotnost z dela zaradi bolezni, tožnika seznanila z načinom zdravljenja oziroma z dovoljenim in nedovoljenim obremenjevanjem telesa med zdravljenjem. Na temelju teh ugotovitev bo mogoče presoditi stopnjo krivde tožnika, ugotoviti pa bo treba tudi druge okoliščine primera, na temelju katerih bo mogoče presoditi ali je bilo pri odločitvi disciplinskih organov tožene stranke upoštevano načelo individualizacije, ki se lahko uveljavi tudi takrat, kadar delavec stori hujšo kršitev, zaradi katere mu je obvezno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo in da je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je sodbi na temelju 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo. Sodišče je o stroških postopka odločilo na temelju 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP ter ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.