Jedro

Sodišče prve stopnje je ureditev v 12. členu ZIKS-1 in četrtem odstavku 86. člena KZ-1 pravilno tolmačilo ter po ugotovitvi, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, torej kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, utemeljeno ni dopustilo izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je na podlagi prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z dvanajstim odstavkom 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) z izpodbijanim sklepom kot nedovoljen zavrglo predlog obsojenega A. A. z dne 7. 2. 2023, vložen po Odvetniški pisarni G., da se izrečena zaporna kazen izvrši v skladu z 12. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).

2. Zoper sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določil postopka, kot navajajo v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in obsojencu dovoli izhod na delo v času prestajanja zaporne kazni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje svojo obrazložitev neutemeljeno oprlo na četrti odstavek 86. člena KZ-1, saj obsojenec ni predlagal izvrševanja kazni ob koncu tedna na podlagi 86. člena KZ-1, temveč je zaprosil za izhod na delo na podlagi določil 12. člena ZIKS-1. Glede na to, da obsojenec izpolnjuje oba pogoja v skladu z navedenim določilom 12. člena ZIKS-1, je tako upravičen do ugoditve prošnji za izhod na delo.

5. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je predlog obsojenca pravilno tolmačilo kot predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna (t.i. „vikend zapor“), pri čemer je v točkah 3-6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo pravno ureditev navedenega instituta. Zapor ob koncu tedna je urejen v četrtem odstavku 86. člena KZ-1, medtem ko so merila presoje in pogoji takšne oblike izvrševanja kazni za obsojenca natančneje določeni v 12. členu ZIKS-1. Gre torej za dopolnjujočo se sistemsko zakonsko ureditev, ki ne dopušča razlage, za katero se zavzema pritožba – da je v 12. členu ZIKS-1 urejen nek drug institut, ki obsojencu med izvrševanjem kazni zapora omogoča „izhod na delo“. Glede na povsem zgrešeno materialnopravno stališče pritožbe zato pritožbeno sodišče posebej poudarja, da je bil zapor ob koncu tedna kot eden od načinov izvrševanja kazni zapora pred uveljavitvijo novele KZ-1B urejen le v ZIKS-1. Novela je temeljne določbe o tem alternativnem načinu izvrševanja kazni zapora nato uvedla v 86. členu KZ-1 in s tem na enem mestu uredila vse možne načine izvrševanja zaporne kazni. Četrti odstavek 86. člena KZ-1 tako določa, da se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, pri čemer natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Navedena zakonska določba se torej izrecno sklicuje na ZIKS-1, ki v prvem odstavku 12. člena tudi sam izrecno določa, da se pod pogoji iz kazenskega zakonika (torej tudi pod pogojem, da ne gre za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost) in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek, obsojencu izvršitev kazni zapora lahko dopusti tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen ob prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, pri čemer v nadaljevanju podrobneje določa merila presoje in pogoje za dopustitev izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Sodišče prve stopnje je opisano ureditev v 12. členu ZIKS-1 in četrtem odstavku 86. člena KZ-1 zato pravilno tolmačilo ter po ugotovitvi, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja posilstva po tretjem odstavku 170. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, torej kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, utemeljeno ni dopustilo izvršitve kazni zapora na način za katerega se zavzema pritožba.

6. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

7. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in tarifne številke 74013 Taksne tarife.