Jedro

Poslovna celota so stvari in druge premoženjske pravice, ki so kot celota potrebne za opravljanje podjema. Opravljanje podjema pomeni opravljanje posamezne vrste poslov ali več vrst poslov, ki se opravljajo zaradi izdelave proizvodov ali oprave določene vrste storitve. Pravila ZFPPIPP o prodaji premoženja, ki je poslovna celota, nadomeščajo prejšnja pravila o prodaji dolžnika kot pravne osebe. Po oceni višjega sodišča le z navedbo, da se prodaja skoraj vsa osnovna sredstva v paketu, pritožnika nista uspela prepričljivo utemeljiti, zakaj bi morala biti prodaja premoženja stečajnega dolžnika zasnovana kot prodaja poslovne celote. Takšna prodaja po prepričanju višjega sodišča nikakor ne more biti obveznost (tudi če gre za skoraj za vsa dolžnikova sredstva) temveč je le ena od možnosti, ki pa je prej izjema kot pravilo. Upraviteljica je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da ni predlagala prodaje poslovne celote zato, ker dolžnik ni imetnik nobenih koncesij, licenc, uporabnih dovoljenj, atestov niti ni najemnik ali zakupnik premoženja. Je le lastnik osnovnih sredstev, ki so predmet prodaje ter imetnik terjatev in poslovnega deleža v družbi C. d.o.o. Zato pooblaščenemu ocenjevalcu tudi ni bilo potrebno izdelati ocene vrednosti za vsako stvar in drugo premoženje, ki je vključeno v poslovno celoto ter ocene vrednosti poslovne celote ob predpostavki poslujočega podjetja (po določbi četrtega odstavka 327.člena ZFPPIPP).

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se o prodaji osnovnih sredstev, vključno z vozili, in drobnega inventarja, specificiranih v prilogi (p.d .198) odloči tako, da se prodaja opravi na podlagi javne dražbe z zviševanjem izklicne cene, izklicna cena se določi v višini 1.050.000,00 EUR, varščina pa se določil v višini 52.500,00 EUR.

2. Zoper ta sklep sta se pravočasno pritožila upnika A. d.o.o., Srbija, in B. d.o.o., Srbija, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. točka prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIP) in zaradi napačne uporabe pravil ZFPPIPP (1. točka 338. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnika nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da gre pri dolžnikovih osnovnih sredstvih za opremo, ki hitro zastara. Menita, da je ravno obratno – gre za številna vozila in za številno tehnično opremo, ki ne zastara hitro in dejansko ohranja vrednost. To pa pomeni, da naglica pri paketni prodaji ni upravičena glede na lastnosti blaga.

5. Po oceni višjega sodišča „naglica“ in s tem prodaja dolžnikovega (več ali manj) celotnega premoženja v tem primeru res ni toliko potrebna zaradi lastnosti blaga (staranje), temveč so odločilne predvsem druge okoliščine, ki jih poudarja upraviteljica v svojem predlogu in ki jih v izpodbijanem sklepu povzema tudi sodišče prve stopnje (hramba osnovnih sredstev, najem prostorov zaradi hrambe in zaradi tega dodatni stroški, možnost poškodb pri selitvi, interes morebitnih kupcev...). Prepričljivo je upraviteljica pojasnila tudi, da prodaja dolžnikovih sredstev kot celota zagotavlja, da bodo prodana vsa (prodajana) sredstva, saj pri prodaji po delih obstoji velika verjetnost, da bo hitro prodan le del najbolj zaželenih sredstev. Po navedbi upraviteljice je bil s strani možnih kupcev izkazan interes za nakup vseh sredstev kot celote.

6. Poslovna celota so stvari in druge premoženjske pravice, ki so kot celota potrebne za opravljanje podjema. Opravljanje podjema pomeni opravljanje posamezne vrste poslov ali več vrst poslov, ki se opravljajo zaradi izdelave proizvodov ali oprave določene vrste storitve. Pravila ZFPPIPP o prodaji premoženja, ki je poslovna celota, nadomeščajo prejšnja pravila o prodaji dolžnika kot pravne osebe. Po oceni višjega sodišča le z navedbo, da se prodaja skoraj vsa osnovna sredstva v paketu, pritožnika nista uspela prepričljivo utemeljiti, zakaj bi morala biti prodaja premoženja stečajnega dolžnika zasnovana kot prodaja poslovne celote. Takšna prodaja po prepričanju višjega sodišča nikakor ne more biti obveznost (tudi če gre za skoraj za vsa dolžnikova sredstva) temveč je le ena od možnosti, ki pa je prej izjema kot pravilo. Upraviteljica je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da ni predlagala prodaje poslovne celote zato, ker dolžnik ni imetnik nobenih koncesij, licenc, uporabnih dovoljenj, atestov niti ni najemnik ali zakupnik premoženja. Je le lastnik osnovnih sredstev, ki so predmet prodaje ter imetnik terjatev in poslovnega deleža v družbi C. d.o.o. Zato pooblaščenemu ocenjevalcu tudi ni bilo potrebno izdelati ocene vrednosti za vsako stvar in drugo premoženje, ki je vključeno v poslovno celoto ter ocene vrednosti poslovne celote ob predpostavki poslujočega podjetja (po določbi četrtega odstavka 327.člena ZFPPIPP).

7. Pritožnika ocenjujeta, da je (predvsem) prodaja osebnih vozil glede na stanje trga rabljenih vozil po likvidacijski vrednosti neskrbna, nelogična in da krši 47. člen ZFPPIPP.

8. Upraviteljica je v predlogu za prodajo in odgovoru na pritožbo pojasnila, da je največ vredno premoženje v okviru paketne prodaje reportažno vozilo Scania, ob njem je večje vrednosti še reportažno vozilo MB Sprinte ter osebni vozili Rover, ostala vozila pa so, kot je razvidno iz cenitve, manjše vrednosti. Tudi upraviteljica se zaveda, da je takšna vozila mogoče hitro prodati, višje sodišče pa soglaša z njenimi trditvami, da je v ostalem delu predmet paketne prodaje veliko število manjših kosov opreme nizke ali celo zelo nizke vrednosti, ki zaseda prostor in jo je bilo potrebno že sedaj iz ostalih prostorov prenesti v skladišče in ki je za kupce bistveno manj zanimiva. Drži, da izven paketne prodaje vrednost te opreme verjetno ne bi dosegla likvidacijske vrednosti oziroma je deloma zelo verjetno niti ne bi bilo mogoče unovčiti in bi z njenim odvozom na odpad dolžnik imel celo stroške. Res je tudi, da oprema, ki je predmet prodaje, hitro izgublja vrednost predvsem s tem, ko se je ne uporablja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo koristi paketne prodaje dolžnikovih sredstev, ki so pretehtale nad slabostmi takšnega načina prodaje.

9. Pritožnika navajata, da je likvidacijska vrednost prodajanega premoženja 989.735,80 EUR in je tako predlagana izklicna cena (1.050.000,00 EUR) od nje višja le za 60.264,20 EUR, tržna vrednost pa ocenjena kar na 1.549.113,00 EUR. Ker gre za prodajo skoraj celotnega premoženja stečajnega dolžnika, bi sodišče prve stopnje moralo določiti višjo izklicno ceno.

10. Sodišče prve stopnje je izklicno ceno določilo na podlagi ocene vrednosti (prvi odstavek 332. člena ZFPPIPP) kot izhaja iz cenitve sodnega cenilca E. E. Kot poudarja upraviteljica, je predlagana cena višja od likvidacijske, višje sodišče pa pritrjuje njenemu pojasnilu, da rabljena oprema v stečajnih postopkih običajno ni prodana po ocenjeni tržni vrednosti, na višino izklicne cene pa je v tem primeru odločilno vplivala tudi prej opisana sestava premoženja, ki se prodaja.

11. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je upraviteljica opremo tam, kjer je bilo smotrno in mogoče, že dala v najem, prav tako iz predračuna stroškov stečajnega postopka izhaja višina stroškov predvidene selitve in hrambe.

12. Upraviteljica je predlagala prodajo z javno dražbo, ki omogoča, da če obstoji interes, ponudniki ceno dvigujejo in bo tako dosežena najvišja možna cena, sodišče prve stopnje pa je njenemu predlogu sledilo. Navedenemu načinu prodaje pritožnika ne nasprotujeta, trdita le, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določilo tretjega odstavka 331. člena ZFPPIPP (da se javna dražba večkrat ponovi, če ni uspešna ter se določi delež, za katerega se sme v ponovljenem postopku znižati izklicna cena). Višje sodišče pojasnjuje, da navedena določba predstavlja za sodišče le možnost, ne pa obveznosti, saj se isti rezultat lahko doseže tudi na druge načine. Pri tem pa pritožnika niti ne zatrjujeta, zakaj bi bila navedena možnost pri prodaji v izreku navedenega premoženja bolj ustrezna od uporabljene.

13. Pritožnika se bojita, da bo z izbranim načinom prodaje nekdanji direktor (D. D.) preko povezanih oseb ugodno prišel do sredstev za opravljanje iste dejavnosti, kot jo je opravljal stečajni dolžnik, na škodo stečajne mase.

14. Zaradi preprečitve morebitnega nasprotja interesov so v prvem odstavku 337. člena ZFPPIPP določene osebe, s katerimi ni dovoljeno skleniti pogodbe o prodaji premoženja stečajnega dolžnika. Glede na to, da mora kupec pred sklenitvijo pogodbe s stečajnim dolžnikom dati pisno izjavo, da ni ovir za sklenitev pogodbe iz prvega odstavka 337. člena ZFPPIPP, bodo takšna opozorila relevantna v fazi sklepanja pogodbe z izbranim kupcem.

15. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.