Jedro

Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo dokazne predloge tožilstva po zaslišanju prič M. K., A. B. in B. K., ne da bi takšno svojo odločitev v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo. V razlogih napadene sodbe glede zavrnitve dokaznih predlogov pa je navedlo, da ni podana verjetnost, da bi bilo mogoče s predlaganimi dokazi ugotoviti dejstva, pomembna za razsojo, in da bi izvedba predlaganih dokazov pomenila zgolj zavlačevanje postopka. Takšni razlogi pa nikakor ne zadoščajo standardu obrazložitve zavrnitve predlaganih dokazov, še posebej zato, ker so predlagane priče M. K., A. B. in B. K. bili s pravnomočno sodbo spoznani za krive za isto kaznivo dejanje, kot ga je obtožen obdolženi in kot to izhaja iz sodbe I K 54104/2013 z dne 8. 4. 2015.

Izrek

- Ob reševanju pritožbe višje državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S. R. po 2. in 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja kršitev materialnih avtorskih pravic iz prvega odstavka 148. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter v skladu prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega S. R. spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja in izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo treh mesecev in preizkusno dobo enega leta.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo skladno z določilom člena 383/I ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da napadena sodba nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, te, ki pa jih ima, pa so tudi nejasni. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo dokazne predloge tožilstva po zaslišanju prič M. K., A. B. in B. K., ne da bi takšno svojo odločitev v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo. V razlogih napadene sodbe glede zavrnitve dokaznih predlogov pa je navedlo, da ni podana verjetnost, da bi bilo mogoče s predlaganimi dokazi ugotoviti dejstva, pomembna za razsojo, in da bi izvedba predlaganih dokazov pomenila zgolj zavlačevanje postopka. Takšni razlogi pa nikakor ne zadoščajo standardu obrazložitve zavrnitve predlaganih dokazov, še posebej zato, ker so predlagane priče M. K., A. B. in B. K. bili s pravnomočno sodbo spoznani za krive za isto kaznivo dejanje, kot ga je obtožen obdolženi in kot to izhaja iz sodbe I K 54104/2013 z dne 8. 4. 2015. Ker so razlogi napadene sodbe o zavrnitvi dokaznih predlogov nejasni, še posebej zato, ker sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe ocenjuje kaj bi navedene priče izpovedale, s tem ko navaja, da ni dokazana verjetnost, da bi bilo mogoče s predlaganimi dokazi ugotoviti dejstva, pomembna za razsojo. Razen navedenega pa so razlogi napadene sodbe o tem, da so tekom postopka zaslišane priče potrdile zagovor obdolženca v nasprotju z njihovimi izpovedbami, iz katerih izhaja, da je pri nabavi oziroma plačilu računalnika bil prisoten tudi obdolženi. Sicer je razjasnitev takšnih izpovedb prič stvar dejanske presoje, s čemer se bo moralo sodišče prve stopnje ukvarjati v ponovljenem postopku, saj se pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno kršitev ni moglo spuščati v dejansko presojo. Z navedenim je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP.

5. Višja državna tožilka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in tudi nasprotuje sam sebi, zato ker je sodišče prve stopnje kot razlog oprostilne sodbe navedlo 2. in 3. točko 358. člena ZKP, iz česar izhaja, da je obdolženega oprostilo obtožbe iz dveh nasprotujočih si razlogov. Uveljavljena kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana. ZKP v členu 364 določa kaj mora vsebovati obrazložitev sodbe. Če je obdolženec oproščen obtožbe, v izreku sodbe glede na določbo člena 364/IV ZKP sodišču ni potrebno navesti razloga za oprostitev, mora pa v skladu s členom 364/IX ZKP v obrazložitvi sodbe navesti, iz katerih razlogov, navedenih v členu 358 ZKP, je bil obdolženec oproščen. Tako mora biti iz obrazložitve oprostilne sodbe razvidno, kateri izmed zakonskih razlogov iz 358. člena ZKP je bil podlaga za sprejem sodbe. Ta razlog mora biti obrazložen v dejanskem in pravnem pogledu, kar je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe tudi navedlo. Zato okoliščina, da je obdolženega oprostilo obtožbe tako iz razloga 2. kot 3. točke 358. člena ZKP, izreka napadene sodbe ne dela nejasnega, saj je pomembna obrazložitev, iz katere je razbrati, da sodišče prve stopnje ni našlo dokazov, ki bi potrjevali subjektivni element obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kakor tudi tistih, ki bi dokazovali, da je obdolženi izpolnil znake očitanega mu kaznivega dejanja. Zato se v pritožbi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ki jo je pritožbeno sodišče ugotovilo pri uradnem preizkusu napadene sodbe ima vselej za posledico razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno kršitev, skrbno pretehtati pritožbene navedbe višje državne tožilke glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče, glede na ugotovljeno kršitev ni moglo ukvarjati, in o zadevi ponovno odločiti.

7. Pritožbeno sodišče pa je skladno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-57/14-13 z dne 26. 1. 2017 odločilo, da bo o obravnavani zadevi v ponovljenem sojenju odločal drug sodnik. Gre namreč za izločen kazenski postopek zoper obdolženega Stanislava Rizmana, ki je bil del kazenskega postopka o katerem je odločala ista sodnica, ki je sprejela priznanje obdolženih M. K., A. B. in B. K. glede istega kaznivega dejanja, kot ga je v obravnavani zadevi obtožen obdolženi S. R., ki krivde ni priznal in je postopek zoper njega bil izločen. Glede na opis obdolženemu očitanega kaznivega dejanja, iz katerega izhaja, da naj bi dejanje storil v sostorilstvu z že pravnomočno obsojenimi obdolženci, se je pritožbeno sodišče odločilo, da se zadeva dodeli drugemu sodniku, saj sodnica, ki je sprejela priznanje krivde, glede na navedeno in na vsebino odločbe Ustavnega sodišča, ne more soditi obdolžencu, ki v isti kazenski zadevi krivde ni priznal. 8. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je ob reševanju pritožbe višje državne tožilke napadeno sodbo razveljavilo in odločilo, da bo v ponovljenem sojenju o obravnavani zadevi odločal drug sodnik.