Jedro

Ker je odločitev tožene stranke v tem primeru zgolj procesne narave (izločitev uradne osebe) do uporabe materialnega prava, na katero mora sodišče kot že povedano paziti po uradni dolžnosti, pri njenem odločanju ni prišlo, prav tako materialno pravo ni bilo uporabljeno v sodbi sodišča prve stopnje, ki je zgolj presojalo zakonitost in pravilnost odločbe tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 18.7.2005, s katerim je ta zavrnila tožnikovo zahtevo za izločitev državnega podsekretarja A.A. in strokovne sodelavke B.B. v postopku obnove postopka končanega z odločbo Upravne enote Celje z dne 20.5.1997. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik zahteval izločitev uradnih oseb (državnega podsekretarja A.A. in uslužbenke B.B.), iz postopka obnove postopka končanega z navedeno odločbo prvostopnega upravnega organa. Imenovana naj bi po njegovem mnenju zaradi napačnih razlag v pretekli reviziji (v zadevi priznanja statusa žrtve vojnega nasilja) škodovala postopku. Po presoji sodišča odločitev tožene stranke sicer procesno ni pravilna, ker je vsebinsko presojala o zahtevku za izločitev uradne osebe (odločila je, da ne obstojajo razlogi za izločitve uradne osebe po določbah 35. in 37. člena ZUP - Zakona o splošnem upravnem postopku) ne da bi najprej odločila o obstoju procesne predpostavke, vendar takšna nepravilnost ni vplivala na zakonitost izpodbijanega akta. V obravnavanem primeru je tožena stranka odločala o zahtevku tožnika, ki se nanaša na obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo prvostopnega upravnega organa. Procesno pravilna odločitev tožene stranke ob izkazanem spisovnem gradivu bi sicer bila, da bi zahtevo tožnika po izločitvi navedenih uradnih oseb, po določbi 129. člena ZUP kot nedovoljeno zavrgla. Zahteva za izločitev uradnih oseb tožene stranke v upravni zadevi, katere odločanje je v pristojnosti prvostopnega organa (obnova postopka po 260. členu ZUP), namreč ni upravna zadeva, ki bi spadala v pristojnost odločanja tožene stranke. Upravni organ oziroma pristojna uradna oseba (38. člen ZUP), o zahtevi za izločitev uradnih oseb odloča takrat, ko se tudi sicer odloča o pravici stranke v postopku. V tem postopku lahko stranka torej zahteva izločitev uradne osebe, ni pa mogoče zahtevati njene izločitve „vnaprej“, brez konkretnega upravnega postopka, kot je bilo storjeno v spornem primeru.

Tožnik je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo v kateri med drugim navaja, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi bistveno krši pravdni postopek in zmotno ter nepopolno „prikazuje dejansko stanje“, da ne spoštuje Ustave RS (8., 15., 22., 25., 26., 33. in 40. člen) in ne Zakona o sodiščih. Smiselno ponovi tožbene navedbe, ki se nanašajo na priznanja statusa žrtve vojnega nasilja in opozarja na krivice, ki so se mu pri tem zgodile, zaradi česar je utrpel tudi veliko škodo. Sodišče prve stopnje se sploh ni ukvarjalo z vsebino dokumentov, na podlagi katerih bi mu moral biti priznan ustrezen status žrtve vojnega nasilja. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo odpravi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po ZUS-1. Po 2. odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbe po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je tožnikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija.

Revizija ni utemeljena Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na določbe ZUS-1 revizijsko sodišče ne preizkuša izpodbijane sodbe z vidika pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbah 2. odstavka 85. člena ZUS-1 namreč revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedene določbe revizijsko sodišče kot nedopustne zavrača razloge revizije, iz katerih po vsebini izhaja, da se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je s tožbo izpodbijana procesna odločitev upravnega organa.

Revizijsko sodišče bi glede na takšno odločitev in glede na obseg revizijskih razlogov (1. odstavek 85. člena ZUS-1), lahko v tem primeru preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje le v okviru procesnih razlogov iz 1. točke 1. odstavka 85. člena ZUS-1 (zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1). Takšnih kršitev, ki bi jih storilo sodišče prve stopnje revident ne zatrjuje, revizijsko sodišče pa preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa po določbi 86. člena ZUS-1 pazi le na pravilno uporabo materialnega prava .

Ker je odločitev tožene stranke v tem primeru zgolj procesne narave (izločitev uradne osebe) do uporabe materialnega prava, na katero mora sodišče kot že povedano paziti po uradni dolžnosti, pri njenem odločanju ni prišlo, prav tako materialno pravo ni bilo uporabljeno v sodbi sodišča prve stopnje, ki je zgolj presojalo zakonitost in pravilnost odločbe tožene stranke.

Ugovori revidenta, ki se nanašajo na status žrtve vojnega nasilja, za ta postopek, v katerem se presoja zgolj odločitev o izločitvi uradnih oseb, niso relevantni.

Glede na to, da je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba zakonita, revizijsko sodišče zavrača revidentove navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ustave, ki jih revident pavšalno zatrjuje.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.